Tokrat bo kvačkala ‘cela’ Slovenija. Slovenke in celo Slovenci iz vseh slovenskih občin. Jadranka Smiljić je namreč med prejšnjim projektom zakvačkala grb občine Slovenj Gradec, kjer živi, a ko je končala z delom, je že razmišljala, zakaj pa ne bi zakvačkala še grba občine Laško, od koder prihaja. In tako je misel vodila k naslednji misli – od enega grba do drugega – in že je nastal nov projekt, ki naj bi luč sveta ugledal letošnjo jesen. Namreč, kvačkarice in kvačkarji z različnih koncev Slovenije bodo zakvačkali vseh 212 občinskih grbov, vse skupaj pa naj bi bilo dovolj za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov.
Diplomirana inženirka računalništva in informatike je že vzpostavila spletno stran https://slovenija.kvacka.si, kjer lahko najdete vse informacije o projektu, prav tako kontakt, kamor pošljete svoje zanimanje. Trenutno ima že več kot 230 prijav, a te vsakodnevno prihajajo. Za vsako od slovenskih regij skrbi ena od kvačkaric, ki bo poskrbela, da bo dobila vsaka od občin svoj grb. “Okoli mene je res neverjetno veliko navdušenih kvačkaric,” pravi Jadranka, ki si želi z vsako od prijavljenih vzpostaviti osebni stik in se z njo osebno pogovoriti o projektu. Prav ta osebna povezanost je ključna, ker gre v resnici za deljenje strasti do ustvarjanja, ki jo Jadranka premore tako za kvačkanje kot tudi za programiranje spletne strani. In vse to se pozna na njenih izdelkih.
Načrt je, da v dveh mesecih skvačkajo 212 občinskih grbov v velikosti 140 krat 180 centimetrov, za katerega bodo predvidoma porabile okoli 2,5 kilograma slovenske volne, ki jo izdelujejo v tovarni v Majšperku. Da je to res ogromen kvačkarski izziv pove tudi dejstvo, da je za izdelavo takšnega grba potrebnih kar 100 ur trdega dela, ki vključuje tako kvačkanje kot zaključno šivanje.
Jadranka upa, da bo vsaka od občin ‘svojo’ kvačkarico finančno in moralno podprla, v županove prostore pa bo po koncu projekta krasil uokvirjen grb. Prav tako k projektu vabi čim več sponzorjev, saj je za takšno izvedbo treba kar veliko materiala in drugega dela. Prav tako bodo k častnemu pokroviteljstvu povabili predsednika države Boruta Pahorja, v zahvalo in dokaz za kako velik in zahteven projekt gre, pa je Jadranka skvačkala državni grb.
Vsak grb ima svojo zahtevnost in nosi svojo zgodbo. Eni grbi so veliko bolj zahtevnih od drugih, tega se Jadranka dobro zave, zato bodo ene kvačkarice imele težjo nalogo. "Da vse to skvačkaš, je pravzaprav že prava umetnost."
Za vsako od njih bodo pripravili računalniški model grba, Jadranka pa bo k sodelovanju povabila tudi poznavalce grbov, heraldike, ki bodo predstavili zgodbo vsakega od 212 grbov. S tem bo projekt namreč še bolj povezal vse občine v Sloveniji in poskrbel za njihovo prepoznavnost. Če bo šlo vse po načrtih, naj bi nekje do 15. novembra zaključile s kvačkanjem, nato pa načrtujejo razstavo vseh grbov v Mozirskem gaju, še preden jih v zahvalo za finančno podporo dobijo županje in župani.
Kot pravi Jadranka, je njena želja, da vseh 212 občin izpod rok 212 kvačkaric in iz slovenske volne dobil svoj kvačkan grb, vsak od sodelujočih pa postane del Guinnessovega rekorda. Za Jadranko bi to bil že drugi rekord. Prvič si ga je prikvačkala 7. februarja lani, ko sta skupaj z Anito Kac iz Dravograda postavili rekord v neprekinjenem kvačkanju, saj sta kvačkali kar 28 ur in pet minut. A Jadranka pravi, da bi zdržala še veliko dlje, saj ji kvačkanje predstavlja neverjeten užitek, meditacijo, včasih, ko so bili težki časi, pa celo vir občasnega dohodka. "Dobesedno moram kvačkati. Je moja meditacija, sprostitev, tudi trening možganov, saj moraš ves čas razmišljati in šteti, je pa tudi veliko veselje, ko lahko nekomu nekaj podariš," pravi in dodaja, da si želi, da bi bila povprečna starost sodelujočih v projektu okoli 40 let, da pokažejo Sloveniji, da kvačkanje ni za stare babice, kot jih veliko razmišlja.
Njena največja motivatorja sta njena otroka, sin in hčerka, ki sta na nek način ‘zakrivila’ njeno strast do kvačkanja in tudi njen prvi svetovni rekord. Njen sin si je pred leti namreč zaželel igračko backa Jona, a je ni nikjer našla, zato se je odločila, da jo bo skvačkala. Najprej je šla v knjižnico po knjige o ročnih spretnostih, a se nikakor ni znašla. Šele, ko ji je prodajalka volne svetovala, naj pogleda na YouTube, so zadeve stekle. Jadranka je namreč samouk, a je bil njen uspeh praktično zagotovljen, saj ima ročne spretnosti v genih. Njena mama namreč obvlada kvačkanje, ročne spretnosti pa se prenašajo iz roda v rod. "Prva kapa, ki sem jo skvačkala, je bila tako tesno skvačkana, da ni šla na glavo," se spominja svojih začetkov. "Karkoli začenjaš iz nič, je težko. Tudi začetki kvačkanja so težki," pravi Jadranka in spodbudno nadaljuje, da je pač treba vztrajati in zadeve nato stečejo. Tudi z njeno drugo strastjo, programiranjem je bilo podobno. Na začetku podjetniške poti je bilo naporno, potem pa so zadovoljne stranke hitro razširile glas o njej in sedaj posel teče. Ker ve, kako težko je na začetku poslovne poti, si želi pomagati podjetjem, da tudi z dobro spletno stranjo pridejo do strank. "Vesela sem, če jim lahko pomagam, da pridejo do posla, mi uporabniki pa do storitev."
Zelo resno razmišlja, da bi ustanovila zavod, ki bi povezal vse, ki se ukvarjajo s kvačkanjem – ljubiteljsko in poslovno. Predvsem slednje, ki bi radi s tem tudi kaj zaslužili. Zaenkrat je to zelo težko rokodelcem, če to počnejo v okviru osebnega dopolnilnega dela. Prepričana je, da bi država morala priti tem, ki ustvarjajo različne izdelke in bi jih radi prodali, tudi zakonsko kako naproti. S kvačkanjem se namreč da tudi služiti, a ne samo zgolj s prodajo končnih izdelkov, pač pa je treba to zastaviti širše, na primer z dodatno prodajo patentov, volne, pripomočkov ali s pisanjem bloga in promoviranjem kvačkanja.
Pred Jadranko in zagnanimi kvačkaricami je tako še eno zanimivo leto. Jadranka pravi, da ima zelo rada izzive in glede na njeno energijo in optimizem ne dvomimo v to, da jim ne bi uspelo.
KOMENTARJI (25)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.