Dom upokojencev Idrija pleše na Jerusalemo

"Vsakdo me sprašuje, kaj le me je pripeljalo v to 'luknjo' imenovano Idrija. Iskreno jim odgovorim, da ljubezen in da se mi kraj zdi prečudovit," je začetek zgodbe medicinske sestre Vesne Tomazini. Sprva, konec leta 2020, je v Domu upokojencev Idrija delala kot prostovoljka, saj so tam zaradi preveč dela in pomanjkanja osebja potrebovali pomoč. Predala se je delu, ki je bilo vse prej kot enostavno. Kasneje so ji v domu ponudili zaposlitev, kar je z veseljem sprejela. "Bilo je težko gledati obupane stanovalce, ki niso, zaradi naše popolne opreme – skafandrov – videli naših nasmehov, bili so brez svojcev in stikov z njimi, z nami so se borili proti covidu-19 in nekateri so ta boj tudi izgubili. Vendar so vsi čutili naša srca, našo povezanost in neizmerno so cenili vse, kar smo naredili za njih. Težko je z besedami opisati vse te občutke, dogajanja, solze, smeh, utrujenost, vzpodbudo, pogum, empatijo, srčnost ..." je opisala, kaj so doživljali med soočanjem z novim koronavirusom.

Ideja za plesni projekt se ji je porodila konec februarja 2020, ko je v nočni službi premišljevala, kako bi vse, kar je v domu doživljala – odnose, borbenost, ekipni duh, sam kraj in dom – in vse, kar je skupaj s stanovalci prejela od sodelavk, povrnila ljudem, ki kljub neobetavnim časom niso obupali. "Za te ljudi dobre volje, stanovalce, in za vse trenutke, ko smo skupaj jokali, se smejali, vzpodbujali in z nemogočega naredili mogoče," je poudarila Vesna Tomazini.

Sogovornica je še isto noč stopila v akcijo in podoben plesni video posredovala sodelavkam. "Odziv je bil fenomenelen," je še danes vesela Tomazinijeva. Idejo je posredovala tudi glavni sestri Ani Sedej, ki jo je podprla in vseskozi tudi sodelovala pri plesnem podvigu.

Sprva interni projekt je dobil širšo, javno dimenzijo

Sedejeva je zamisel nato predstavila članom kolegija na rednem tedenskem sestanku in takoj so jo spodbudili tudi ostale vodje, nam je zagotovila direktorica doma Urška Močnik. 

Vesna Tomazini je vesela, da je direktorica razumela, koliko zaposlenim in stanovalcem pomeni plesna akcija: "Vseskozi smo imeli njeno podporo. Naj bo to za uporabo prostorov, same vaje, finančno pomoč. Dovoli nam, da pokažemo kdo smo, kaj smo, kaj znamo, da rastemo in se razvijamo, podajamo mnenja, ideje."

Projekt je bil sprva zastavljen interno, kot plesni projekt za zaposlene, pozneje pa je prerasel v projekt, ki je povezal tudi druge ustanove in ki naj bi bil namenjen tudi javni objavi, je pojasnila direktorica: "Pomislekov ni bilo nobenih. Vsi, tudi vodstvo, se zavedamo, da je za nami zelo težko obdobje in da vsi, zaposleni, stanovalci in drugi občani, potrebujemo ne le sprostitev, pač pa tudi občutek ponovne povezanosti po odtujenosti, ki so jo s seboj prinesli ukrepi. Vodstvo doma je organizacijo, priprave in izvedbo projekta v celoti prepustilo sodelavkam, edini pogoj je bil upoštevanje preventivnih ukrepov za vaje, ki so za zunanje udeležence potekale v domu."

Razdelitev  vlog v videu

Najprej se je zastavilo vprašanje, kdo bo vodil plesne vaje. Takoj so bili sklepčni, da jih bo prevzela Nina Trček, ki je poskrbela za koreografijo in sodelavke učila plesa približno 20 minut enkrat tedensko, in sicer od marca do 10. junija, ko se je začelo snemanje. "Za enoto Marof je vaje vodila Kaja Bajec, tamkajšnja medicinska sestra. Naša glavna sestra Ana pa je bila zadolžena, da sodelavke obvešča o uri in dnevu vaj po SMS-sporočilih," je razložila Tomazinijeva.

K sodelovanju so povabili še sosede, s katerimi dom sodeluje: Zdravstveni dom Idrija in idrijsko župnišče. "Oboji so se odzvali in takoj se je glas o projektu, ki sem ga poimenovala #DelimoSrce, razširil do ljudi. Prejela sem tudi klic učiteljice Martine Čeferin iz Osnovne šole Idrija, da bi z nami sodelovali otroci s prilagojenim programom, in seveda jih nismo mogli zavrniti," je dejala Tomazinijeva, ki je otroke tudi hodila učit v šolo. "Nekajkrat sem jim pokazala koreografijo, nato jih je učila njihova učiteljica. Nenehno sva bili v stiku, kako jim gre, večkrat sem jih šla pogledat in stkali smo prijateljske vezi. Ti otroci imajo res velika srca," je poudarila Tomazinova.

Za učenje plesa otrok in staršev iz župnišča pa je vodstvo idrijskega doma upokojencev dovolilo uporabo medgeneracijskega prostora.

Skratka, vsi zaposleni so se karseda redno udeleževali plesnih treningov in stanovalci so jih z veseljem spremljali, je opisala sestra Tomazinijeva: "Na obraze smo jim privabljali nasmehe, spodbujali so nas in veliko jih je povedalo, da si še želijo takih projektov, saj jih veseli dogajanje okoli njih, da dan ni enoličen. Počutijo se pomembnejši, zaželeni, del nas in naše skupnosti."

Glavna vsebina videa je delitev srca

Čipko za srce je naredila stanovalka idrijskega doma, samo srce pa sodelavka Mojca Kobal, ki je Tomazinijevi sešito srce prinesla ravno, ko je praznovala Abrahama. "Predlagala sem, da bi v videu iz majhnega srca naredili veliko, saj smo skupaj res eno veliko srce. Nina pa je predstavila idejo o srcu z dežniki, ki je na koncu videa," je razložila Tomazinijeva.

Glavno vlogo v videu je sprejela Tomazinijeva, v enoti Marof pa Kaja Bajec. Z obema glavnima vlogama so med drugim želeli pokazati odnos starejše sestre na eni strani in mladostne, razigrane sestre na drugi ter njuno povezanost s srcem. "Predstavili smo tudi vse naše službe. Sodelovali so vsi profili poklicev v domu: čistilke, strežnice, varuhinje, bolničarke, medicinske sestre, višje sestre, domska zdravnica, zaposleni v upravi, receptorji, kuharji, zaposleni v pralnici, negovalci na domu, fizioterapevti in delovni terapevti. Veliko je k projektu prispevala delovna terapevtka Ema Brelih, saj je stanovalce pripravila na snemanj, poskrbela pa je tudi za prikaz njihovih ročnih del in okrasitev doma," je pojasnila Tomazinijeva. Ob tem so prikazali tudi povezanost in sodelovanje z zdravstvenim domom, osnovno šolo in župniščem ter delovanje enote Marof.

Ostale vloge v videu so bile spontane in so se jim prilagajali na samem snemanju. Snemalni del sta prevzela sovaščana Tomazinijeve iz Horjula, Dominik Čepon in Nejc Velkavrh. "Delo sta odlično opravila," je še danes navdušena sogovornica.

Nina Trček je naredila načrt snemanja, saj so se zaposleni morali prilagoditi procesu službenega dela. Cel video so posneli v enem dnevu, in sicer v sedmih urah. "Kadrov ni bilo treba velikokrat ponavljati, saj je bil naš namen, da se ob tem zabavamo, da polepšamo dan našim stanovalcem. Snemanje je potekalo po načrtih, do minute natančno, in vse pohvale Trčkovi za njeno organizacijo tega dne," je bila zadovoljna Tomazinijeva.

'Zahvalili smo se vsem, ki so nam pomagali, ko je bilo res težko – z mislijo, prijazno besedo in dejanji'

Za konec nas je zanimalo, kaj direktorica Urša Močnik in sestra Vesna Tomazini porečeta zdaj, ko je video nared. Kakšni so občutki, ko je plesna misija uspela in znova povezala cel dom?

Direktorica je na svoje sodelavce zelo ponosna, da so zagnali in izpeljali "res lep projekt". A ob tem je omenila, da tovrstne zamisli njenega kolektiva pravzaprav niso nič neobičajnega, saj so sodelavci vedno pripravljeni na skupne akcije, še posebej, kadar gre za dober namen. "Vesela sem, da so se zaposleni med projektom še bolj povezali in da smo na tak način za seboj pustili čustveno breme zadnjega leta. Da smo se zahvalili vsem, ki so nam pomagali, ko je bilo res težko – z mislijo, prijazno besedo in dejanji."

Tomazinijeva ni mogla skriti, da je nestrpno čakala objavo videa – tako kot tudi vsi ostali sodelujoči. Ko so ga naposled objavili na družbenih omrežjih, je bila ponosna, da je del tako izjemne ekipe in da imajo zdaj svoj izdelek, ki jih bo vedno spominjal na težke covidne čase.

Ponosna je tudi na vse svoje sodelavke, na "zjale", kot jih imenuje, ki so skupaj naredili vse, da bi se zopet veselili življenja, ki je po njenih občutkih lepo: "Tako smo si različne, a v vsem stopimo skupaj – se borimo, jočemo, smejemo, smo pozitivne in iz nemogočega naredimo mogoče. Ponosna sem, ker smo dokazale, da nam ni vseeno in da vsa naša srca bijejo kot eno veliko. Zjale, ki so lahko v ponos tako meni kot našemu poklicu, našemu domu, Idriji in vsemu svetu."

Nenazadnje pa je Vesna Tomazini ponosna tudi nase, da ima takšno energijo, da je empatična oseba, da so jo v domu tako dobro sprejeli, da se tam lahko razvija in raste. "Ponosna sem na svoje delo in poklic, ki ga opravljam s srcem in veliko mero optimizma. Ponosna sem, da sem dosegla zastavljeni cilj in še bolj povezala meni še pred pol leta neznane ljudi. Še naprej se bom trudila, da bom s pogumom, znanjem, smehom in pozitivnostjo z vsemi meni tako dragimi ljudmi v Idriji delila svoje in naše srce," je strnila misli medicinska sestra Vesna Tomazini.