Dopisnik Jaka Vran: Po svetu poskušam hoditi z odprtimi očmi

Eden od dopisnikov osrednje informativne oddaje 24UR je med drugim tudi Jaka Vran, ki skrbi za pritok novic s primorskih koncev. Dinamika dopisnikov je vsekakor drugačna od dinamike novinarjev v uredništvu, zato smo z Jako poklepetali o njegovem delu.

Nekoliko drugače kot pri kolegih iz osrednje redakcije. Vse se dogaja na daljavo. Sicer pa precej ustaljeno, ko je tema enkrat dogovorjena z urednikom. Se pravi, sprva iskanje sogovornikov, veliko telefonskih pogovorov, potem teren s snemalcem in za konec montaža prispevka.

Če se zgodi kaj velikega, pomembnega, moraš iti to pokrivat tudi sredi noči?

Zelo različno. Zares ogromno je telefonskih pogovorov, seveda spremljam, kaj se dogaja v okolici tudi prek drugih medijev, sicer pa me veliko ljudi tudi samih kontaktira, prek družbenih omrežij ali maila. Skratka, en skupek različnih kanalov, tudi sicer pa poskušam hoditi po svetu z odprtimi očmi in zaznavati dogajanje okrog sebe.

Sicer sem bil že v obeh vlogah, a še vedno težko sodim, kaj je lažje in kaj težje. Osnova je zelo podobna, so pa neke razlike. Kot dopisnik se moraš bolj zanašati nase in seveda na snemalca, če ta naveza deluje, potem stvari kar tečejo. Ne moreš pa pričakovati, da bo kdo naredil karkoli namesto tebe ...

Čeprav je naš poklic zelo pester in dinamičen, se tudi tukaj stvari začnejo ponavljati, marsikaj postane rutina. Po desetih letih sem najbolj vesel, ko pokrivam temo, s katero se nisem še srečal, ko je nekaj novega, drugačnega. Češnja na torti pa je, ko čutiš, da boš lahko s tem, ko boš obelodanil neko zgodbo, stvari premaknil z mrtve točke.

Najbrž to ni specifično samo za mojo regijo, ampak velja za vsa lokalna okolja po Sloveniji, in to je majhnost. Po eni strani je to velika prednost, ker se "vsi poznamo" in takoj veš, katero številko zavrteti in koga poklicati. Po drugi strani pa zna biti naporno, ko poročaš o kakih ekscesih, črni kroniki, pa ugotoviš, da poročaš o nekem znancu.

Težko bi rekel, da mi je ena zgodba ostala v spominu, definitivno pa je eno obdobje popolnoma zaznamovala arbitraža. Tistega leta, to je bilo 2017, sem najbrž več kot polovico svojega dela posvetil tej temi. Takrat sem res spoznaval mejo v naravi, naše ribiče, delo pomorskih policistov, stališča Hrvatov ... Precej zanimivo in zelo naporno pa je bilo tudi delo v času kovida.

Na kratko – zelo. Zelo pomembno se mi zdi, da čim bolje pokrivamo čim večji del Slovenije. Ker ima vsaka regija svoje specifike, svoje interese, svoje potrebe in težave.