Uradna Ljubljana in Zagreb nadaljujeta diplomatsko dopisovanje glede mejnega prehoda Plovanija. Vsaka stran še naprej trdi svoje, ob tem pa navaja dogovore in sporazume, ki potrjujejo njene navedbe. Sicer pa hrvaška stran to dopisovanje vidi kot še eno potrditev svojega predloga, da državi mejno vprašanje prepustita mednarodni arbitraži.
Slovensko zunanje ministrstvo se je tako danes odzvalo na četrtkovo sporočilo hrvaškega ministrstva za zunanje zadeve in evropske integracije o prehodu Plovanija zapisalo, da gre za nadzorno točko in da je bil ta objekt zgrajen v celoti na ozemlju Slovenije. Ob tem so na MZZ tudi spomnili, da so zoper gradnjo te začasne kontrolne točke večkrat protestirali in s tem skladno z mednarodnim pravom zaščitili slovenske interese.
Na hrvaškem zunanjem ministrstvu pravijo, da Slovenija do leta 1993 nikoli ni protestirala, ker je Hrvaška že julija 1991 postavila mejni prehod Plovanija, temveč je Ljubljana začela protestirati šele dve leti pozneje. Ker protesti niso bili pravno utemeljeni, je za uradni Zagreb očitno, da so bili politično motivirani.
Zapisnik iz leta 1994
V odzivu na četrtkovo sporočilo hrvaškega ministrstva, v katerem je slednje med drugim zapisalo, da sta Slovenija in Hrvaška leta 1994 podpisali zapisnik, po katerem je mejni prehod Plovanija potrjen kot mednarodni mejni prehod, kar po njihovem jasno potrjuje, da se nahaja na hrvaškem ozemlju, je MZZ objavilo pojasnilo.
Hrvaška stran namreč poudarja, da je Slovenija Plovanijo Evropski uniji prijavila kot enega od mejnih prehodov in s tem del zunanje meje EU. S to gesto, naj bi uradna Ljubljana potrdila, da je omenjeni mejni prehod mednarodno priznan.
Obravnavali so tudi program zapiranja prekomejnih prometnic, na katerih ni vzpostavljena mejna kontrola. Kot so sporočili z MZZ, je to nujen korak za vzpostavitev učinkovitega nadzora na slovensko-hrvaški meji, ki je tudi zunanja meja EU in na kateri bo v naslednjem letu vzpostavljen schengenski režim nadzora.
Z MZZ navajajo, da objekt hrvaške nadzorne točke v celoti stoji na slovenskem ozemlju. Ob tem spominjajo, da je hrvaška stran na stalne slovenske proteste v prvi polovici 90. let minulega stoletja odgovarjala, da je objekt začasne narave in da hrvaški mednarodni mejni prehod Plovanija, kot ga imenuje hrvaška stran, ne prejudicira ugotovitve meje na tem območju in ohranja status quo.
Na MZZ priznavajo, da o mejnih prehodih govori zapisnik slovenske in hrvaške delegacije z dne 13. maja 1994, vendar pa iz pisma hrvaškega predsednika vlade Nikice Valentića slovenskemu predsedniku vlade Janezu Drnovšku z dne 18. maja 1994 izhaja, da je mejni objekt na Plovaniji le začasne narave, ki ne prejudicira poteka mejne črte. ''...Edini namen opravljenih del (je) začasna ureditev mejnega prehoda, brez kakršnega koli namena prejudiciranja bodočega ugotavljanja mejne črte...,'' je mogoče prebrati v zapisniku.
Iz tega po navedbah slovenskega zunanjega ministrstva izhaja, da je bila hrvaška stran mnenja, da ne gre za hrvaško ozemlje, saj v nasprotnem primeru pisma predsednika Valentića ne bi bilo.
Profesor za mednarodno pravo Miha Pogačnik trdi, da ima Slovenija sodne, upravne in zemljiške dokaze, da je bilo na ključni, osamosvojitveni dan ozemlje, kjer stoji mejni prehod, slovensko in je zato še danes.
''To območje sodi v piransko zemljiško knjigo in je katastersko zavedeno v piranski občini. Medtem ko je Hrvaška enakovredne dokumente, ki urejajo to območje sprejela šele kasneje, leta 1993. Tako Hrvaška leta 1993 tega območja še ni imela zavedenega kot svojega,'' pravi Pogačnik.
Morda protestne note, ki si jih vsako poletje zaradi meje pošiljata ministrstvi, sicer delujejo neučinkovito. Toda, če jih ne bi pošiljali, bi to pomenilo, da se država strinja s stanjem, še pojasnjuje Pogačnik.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.