Dostojanstven konec ali potencialne zlorabe?

Na referendumskem glasovanju 23. novembra se bodo volivci izrekali o podpori zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki bi polnoletnemu bolniku, sposobnemu odločanja o sebi, dal pravico do prostovoljnega končanja življenja, če zaradi hude neozdravljive bolezni ali druge trajne okvare zdravja neznosno trpi.

Predstavniki zdravniških organizacij in zdravnikov so danes na novinarski konferenci izrazili nasprotovanje zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Prepričani so, da zakon prinaša tveganja in da bi morali najprej urediti področje paliative. Ocenili so še, da večina zdravnikov pri izvajanju zakona ne bo želela sodelovati.

Zakonu nasprotujejo predstavniki Slovenske medicinske akademije, Komisije RS za medicinsko etiko, Slovenskega zdravniškega društva, Zdravniške zbornice Slovenije in katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.

Strinjali so se, da bi zakon prinesel velike spremembe v razumevanju dostojanstva življenja. Zaskrbljeni so, da bi uveljavitev zakona kasneje vodilo v razširitev pravice do samomora ter opozorili, da je neznosno trpljenje težko opredeliti. Dodali so, da zdravstvena stroka v pripravo zakona ni bila vključena.

V Zavezništvu Moje življenje, moja pravica se se odzvali te trditve: "Ob tradicionalnem zdravniškem pogledu, ki vidi nedotakljivost življenja kot absolutno vrednoto, večjo od posameznikove volje in trpljenja, se je uveljavila nova etika, ki priznava bolniku pravico, da sam odloča o svojem življenju in smrti. PPKŽ ni pravica do smrti, ampak pravica do mirnega, nadzorovanega in dostojanstvenega konca."

Nekateri zdravniki so izrazili zaskrbljenost, da bi zakon lahko vodil v razširitev pravice do samomora. Takšno stališče pa meša dve povsem različni stvari: "samomor iz akutne stiske in odločitev neozdravljivo bolnega posameznika, ki neznosno trpi. Samomor je dejanje obupa, PPKŽ pa dejanje premišljene volje. Zdravnik mora človeku v stiski pomagati živeti, tistemu, ki neizogibno umira in trpi, pa omogočiti, da umre mirno, "pojasnjujejo.

Prav tako opozarjajo, da ne drži, da zdravstvena stroka pri pripravi zakona ni sodelovala. Uradne organizacije so se sodelovanju odpovedale vnaprej, a pri pripravi zakona so sodelovali številni zdravniki, strokovnjaki na področju paliativne oskrbe, psihologi in etiki, mnogi njihovi predlogi pa so bili upoštevani, trdijo.

Starejši in hudo bolni se pogosto počutijo kot breme svojcem, pa je opozorila družinska zdravnica Polona Campolunghi Pegan. Prepričana je, da bi zakon zato številne, ki niso nikoli razmišljali o samomoru, spodbudil, da se o tem odločajo. Prepričana je, da bi morali v Sloveniji o tej temi razmišljati šele ob ustrezno urejeni paliativni oskrbi. Prav tako je opozorila, da bi lahko ob morebitnih zapletih bolniki v bolečinah umirali več ur ali dni.

Opozorila, da bi se bolniki čutili kot breme svojcem, nimajo empirične podlage, pa so prepričani v zavezništvu Moje življenje, moja pravica: "Empirične raziskave v resnici kažejo nasprotno: večina tistih, ki se odločijo za PPKŽ, so izobraženi, socialno vključeni ljudje, ki imajo dobro podporno mrežo. Ne odločajo se za smrt zaradi občutka bremena, temveč iz želje po ohranitvi nadzora nad lastnim življenjem. Tveganje pritiskov seveda obstaja, toda prav zato bo odločitev večstopenjsko preverjena, s sodelovanjem vsaj dveh zdravnikov, psihologa in neodvisne komisije. Ni znanstvene študije, ki bi utemeljevala nevarnost spolzkega družbenega klanca," trdijo.

Zakon bi spremenil tudi odnos med bolnikom in zdravnikom, pa meni predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović. Prepričana je, da se bodo številni družinski zdravniki odločili za ugovor vesti, zato bodo ranljivi bolniki v ključnem trenutku ostali brez zdravnika, ki mu zaupajo. Ocenila je, da bo ugovor vesti uveljavilo okoli 90 odstotkov zdravnikov, vendar raziskave v zbornici niso opravili.

Borut Škodlar z ljubljanske psihiatrične klinike je izrazil pomisleke, kako bodo zdravniki v prihodnosti preprečevali samomorilnost, če bo pravica do samomora uzakonjena in odprta. Po besedah vodje paliativne oskrbe na ljubljanskem onkološkem inštitutu Maje Ebert Moltara si neozdravljivo bolni želijo ohraniti dostojanstvo, biti z bližnjimi in brez bolečin, pri čemer jim lahko pomaga paliativna oskrba.

Pogosta trditev, da bi morali najprej urediti paliativno oskrbo, ne vzdrži: PPKŽ in paliativna oskrba se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta, pa pravijo v zavezništvu Moje življenje, moja pravica: "Obe imata skupen cilj – olajšati trpljenje. V državah, kjer imajo ustrezno statistiko, okrog 70% bolnikov, ki zaprosijo za pomoč pri končanju življenja prihaja iz paliativne oskrbe. In to ni odvisno od razvitosti paliativne oskrbe. Tudi v najboljših paliativnih centrih obstajajo redki primeri, ko trpljenja ni več mogoče ublažiti. Zakon daje tem ljudem možnost mirnega slovesa," so prepričani.

Kot dodajajo: "Zdravniki pri nas ob koncu življenja pomagajo bolnikom s paliativno sedacijo in postopki zdravljenja z dvojnim učinkom. Na Nizozemskem to statistično vodijo kot evtanazijo, pri nas pa take smrti nimajo nobene statistične zabeležke. V tej skupini so smrti brez izrecne privolitve pacientov. Koliko jih je pri nas, ne vemo, ker ta skupina statistično sploh ni zajeta. Zaskrbljenost, da bi zakon spremenil odnos med zdravnikom in bolnikom, prav tako ni utemeljena. Izkušnje iz držav, kjer je zakon že dolgo v veljavi, kažejo, da zaupanje med bolnikom in zdravnikom postane še večje, saj zdravnik ostane ob bolniku do konca – ne proti njegovi volji, ampak z njegovo privolitvijo."