Dostojno slovo

Ja seveda je tako kot ste rekli!Vi že veste kako je to ko ste zgubili starše, brate in druge sorodnike. Samo oni se zavedajo kaj so izgubili izgubili so osebo, ki je ne bodo več videli. Ampak srce umre najzadnje ko že tebe več ni! Jaz se že zavedam kako je to, ko imaš nekoga neizmerno rad in ti nato umre vedno ga nosiš v srcu!!!

Za večino svojcev je pot na goro San Pietro pomenila ponovno podoživljanje usodnega decemberska jutra 1981. Naj imajo pokojni in vsi svojci sedaj svoj zalužen mir in spokoj.

rocker69, imaš seveda popolnoma prav, za pokojne je pomembno, kakne odnose z bližnjimi so imeli za časa življenja, vse ostalo je totalno brez zveze, velja tudi za "slavne", npr. Pučnika ali Drnovška, dober in plemenit postaneš šele na pogrebu... ali raznih komemoracijah, za življenja te pa jebe**! Ampak tako je bilo že pred mnogo tisoč leti tako in vedno bo! Nismo se ustvarili sami in nihče nas ni pred našim "nastopom" ničesar vprašal!

ej rocker69 ti si trotl, spomin nikoli, ampak res nikoli ne umre. Še vedno imam rad, tega je 25 let, nikoli izupolnjene sanje, verjetno ne boš nikoli razumel, kaj pomeni nekoga imeti rad...najboljšega prijatelja, mojega OČETA...verjetno te nikoli nihče ni imel rad

Ja in tudi se ne smeš vmešavat v svet živih, ko si mrtev, seveda to velja če si "duh"... Je le začetek življenja in konec življenja, vmes "živiš"... in to je to. Če pa ne narediš potomca, si oplel... in to ženska MORA naredit, če noče toliko slabše zanjo...

Novi začetki ne obstajajo. Ko greš, te ni več in če v življenju nisi naredil nič pametnega, te večina pozabi v tre dneh, če si kaj naredil, potem se te tu in tam kdo spomni, vendar tebi to nič ne pomaga, še vedno si samo spomin. Ne ješ, ne piješ, ne seksaš in nikogar nimaš rad in tudi tebe, nihče več nima rad. Si samo spomin na slikah.