Spomini na slovenskega politika s karizmo državnika

Aprila 1995 je bil takrat predsednik vlade Janez Drnovšek na obisku v Španiji, najprej ga je v vladni palači v Madridu sprejel premier Felipe Gonzales. Šlo je za srečanje v bistvu dveh karizmatičnih politikov, socialist Gonzales je špansko vlado vodil že tretji mandat. Slovence, verjetno tudi zato, ker ne govorimo ravno enega izmed svetovnih jezikov, vedno navdušijo tisti, ki dobro govorijo tuje jezike. Čeprav smo za Drnovška seveda vedeli, da s tujimi jeziki nima težav, pa je  bilo vseeno fascinantno, ko si to lahko slišal v praksi, pogovor predsednikov v tekoči španščini, kot da je nekako dvignil veljavo in malo bildal ego tudi nam, novinarjem. Še posebej, ko imaš občutek, da ni samo znanje jezika, ampak tudi vsebina tista, zaradi katere ni ravno treba zardevati.

Podobno se je ponovilo v Barceloni, ko se je Drnovšek srečal še z enim karizmatičnim dolgoletnim predsednikom, Jordijem Pujolom, ki je Katalonijo vodil 23 let, na večerji, na katero so povabili tudi nas novinarje, pa je prisotne, tudi pomembne gospodarstvenike, navdušil z zdravico. Med obiskom v Španiji je, daljnovidno, v bolnišnici obiskal voditelja opozicije, kasnejšega premiera Aznarja, ki je okreval po poskusu atentata z avtomobilom bombo.

Drnovšek je takrat iskal podporo za vstop v Evropsko unijo, zaustavljala nas je  Italija. Podporo je tudi dobil in Sloveniji se je potem, ko je podpisala takoimenovani španski kompromis, odprla pot do članstva. Evropska unija je bila vedno njegov cilj in fokus. Kot pa je o tem dogodku kasneje pisal Borut Šuklje, kot tesen Drnovškov sodelavec je bil med člani delegacije v Španiji, je Drnovšek že takrat, ko sploh še nismo bili člani, sogovornike opozoril na temo, zelo aktualno še danes, to je Evropo dveh hitrosti, o kateri se je takrat komajda kaj govorilo.

Še so bili državniški obiski, v Franciji, ko se je sestal s Chiracom in Jospinom, in ko si imel, nehote, občutek, da je tudi on zadovoljen, če si novinarska vprašanja nekako stolkel v francoščini.

Določen odstop in distanco od dolgo prevladujoče podobe skrajno dologočasnih  politikov, je že takrat pokazal z izbiro sodelavca, gledališkega režiserja Matjaža Bergerja. Na srečanje, kjer  je Slovenija med drugim iskala tudi  podporo za članstvo v NATO, je Berger potoval s svežim ploščkom skupine Laibach, z naslovom NATO, kot morebitno duhovito darilo sogovornikom.

V Davos, svetovno srečanje politične in gospodarske elite, je Drnovšek, vsaj prva leta, kasneje je Davos sicer razglasil za brezvezno razkazovanje ega svetovne elite, očitno hodil rad, tam je bil 13-krat, vmes je bil enkrat povabljen v še bolj elitno in izbrano skupino le 60. svetovnih voditeljev, za razpravo o prihodnjih političnih in gospodarskih platformah. V Davosu je običaj, vsaj takrat je bil, da vsako leto druga država pripravi sprejem, predstavi svojo kulinariko. 

Tisto leto je bila na vrsti izvrstna libanonska hrana, pijača, ki je vse spravila v dobro voljo. Tudi predsednika, ki se je ob odhodu ustavil, nenavadno sproščeno poklepetal tudi z novinarji. Vse do vprašanja, kako je kaj bilo na smučišču. Slišali smo namreč, da si je tisti dan vzel nekaj ur prosto za smučarijo, v trenutku je sproščen klepet  izginil in znova smo videli samo še, sicer znano, zapeto podobo.

Vsekakor je bila ta osebna značilnost, navzen kot zapetost, togost, tista, ki je njegovo podobo določala na začetku, ko je prišel bolj na oči javnosti.

Po nepričakovani zmagi na volitvah za jugoslovansko predsedstvo, ko gre v Beograd in je to, kot sam zapiše ... kot bi šel na Mars. Čeprav seveda v resnici ni bil tako neznan in nepoučen, saj je v Beogradu že prej delal v institucijah skupne države.

Je pa izrazito odstopal od siceršnjih takratnih politikov, zaradi znanja jezikov, v prid mu tudi ni šlo, da se je vedno izjemno dobro oblačil, ni bil kot tisti ki, kot je nekoč dejal eden izmed bolj zlobnih politikov za svoje kolege v državnem zboru, pridejo na zasedanje na kolesu in v poročni obleki.

Ni čudno, da so se celo pojavile smešne  govorice, da je homoseksualec, smešne zato, ker je bil, kot nam je pripovedoval njegov prijatelj iz mladosti, za ženske v resnici menda kar magnet.

Iz časa Beograda je v spominu seveda ostal vrh neuvrščenih, ki ga je gostil, z vsemi bizarnimi gosti in podrobnostmi. V intervjuju za Mladino pripoveduje, zakaj je pravzaprav pričakal na letališču libijskega voditelja Gadafija, takrat sicer v Evropi nezaželjeno osebo. Gadafi namreč, ko je izvedel, da Drnovška ne bo, letalu ni dovolil pristati in je nekaj časa krožilo nad Beogradom. Drnovšek se je zato in pa zaradi prošenj  libijskega veleposlanika, ki je grozil, da bo naredil samomor, vendarle premislil in šel na letališče.

Po razpadu države je Drnovšek, potem ko je ključno prispeval, da se je Slovenija relativno zlahka izvila iz jugoslovanskega kotla, ostal brez službe. Takrat ga je imel v mislih marsikdo, lahko bi šel morda tudi k Pučnikovim socialdemokratom, na koncu je vendarle izbral LDS. Se je nanj prvi spomnil Jožef Školjč, morda Gregor Golobič  ali oba skupaj, niti ni bistveno, drži pa, da je prišel, ker so mu ponudili največ, ob zmagi stranke mesto predsednika vlade.

To delo je potem opravljal kar štirikrat, in ko ga je za kratek čas, za nekaj mesecev zrinila opozicija in vlada Andreja Bajuka, je nato popeljal LDS do zmage s številkami, o katerih lahko danes  stranke le sanjajo.

Bil je privrženec koalicij, edina stranka s katero ni nikoli sodeloval je bila Jelinčičeva Slovenska nacionalna stranka. Hud  je bil razkol z Janezom Janšo po aferi Depala vas, pa zelo težko kohabitiranje s SLS in Marjanom Podobnikom. Ga je ta, pogosto izjemno naporna pragmatičnost, stala zdravja? V tem času ga je sicer najbolj zanimala ekonomija, precej manj pa človekove pravice, nikoli na primer se ni lotil poprave statusa izbrisanih. 

Ko je v Avstriji ob velikem šoku in nejeveri Evropske unije v vlado vstopila skrajna svobodnjaška stranka Jörga Haiderja, ne samo da se naš premier ali pa vsaj takratni zunanji minister Dimitrij Rupel nista distancirala, v javnost je prišlo, da naj bi Drnovšek v Avstriji z njim smučal. Kasneje  je pojasnjeval, da je šlo le za Haiderjev nenačrtovan obisk, ko je bil na novoletnem smučanju v Avstriji.

Vendarle, začutil je, da mora, za marsikoga takrat izrazito nenačelno stališče sprejemanja Haiderja, pojasniti tudi vsebinsko. V daljšem komentarju za enega izmed španskih časopisov,  je odpiral še danes zanimive stvari, med drugim, zakaj so Avstrijci množično  glasovali za Haiderja in tudi opozoril da Evropa, Evropska unija ne zna poiskati odgovorov na to, da se... "marsikje čuti strah pred širitvijo EU, pred pretokom ljudi in delavcev z vzhoda." Takrat torej, ko smo bili tudi  mi le malo od tega, da bi bili tisti, z vzhoda, nezaželjeni "tujec" na katerem so lahko nekoč in še danes, brusili kremplje desni populisti.        

Koroška je sicer nepričakovano igrala majhno vlogo tudi ob za Slovenijo takrat nepredstavljivo velikem in pomembnem dogodku, obisku ameriškega predsednika Clintona. Clinton je takrat na ljubljanskem Kongresnem trgu v silovitem dežju, v govoru pod dežniki, omenjal tisočletno zgodovino Slovencev in karantanski knežji kamen, kot vzor demokracijam. To je še bil čas politikov, ki so to lahko izpeljali kredibilno, kot, da vedo o čem govorijo. To je bila ena redkih priložnosti, ko je sodeloval tudi Jaša, Drnovškov sin, kot družba Chelsea Clinton in ji tudi podaril knjigo kot se šika, v angleščino prevedeno Posmehljivo poželenje Draga Jančarja, z duhovitim posvetilom.

Počasi nasploh je zavel nek nov, svež slog , za novinarje je bila velika stvar, da lahko praktično prvič vpeljemo malo rumenega, ali če hočemo, bolj človeškega. Tak je bil jogging, s prijateljem Javierjem Solano, in vedno bolj pomembno PR pritiklino, s kužkom, ozroma pravilneje, veliko simpatično mrcino, mastifom Arturjem.

Morda je to distanca časa, toda nekako vse skupaj ni izpadlo spakljivo, na način, kot so danes nekatera takšna in podobna PR druženja in prijateljstva in izkazovanja ljubezni med politiki.

Vedno je velika tema v razmišljanjih o Drnovšku njegova bolezen in sprememba sloga in prioritet. Vplivala je tudi  sprememba funkcije, z operativne v bolj simbolno, ko postane predsednik države.

Tudi v tem obdobju je nekaj pomembnih državniških zadev, ko na primer najprej zavrne podpis zakona o azilu, saj bi šla Slovenija tako ... "nazaj pri demokratičnih in etičnih standardih  človekovih pravic, ker bi se znižale pravice tistih, ki prosijo za azil."

Sicer to obdobje zaznamuje obračanje v duhovnost, spomnimo se ga z venčkom marjetic na glavi, ali pa indijansko čepico in piščalko v ustih, pa nasveti v eni izmed revij, ko je tudi, kot nekakšna slovenska Marija Antonieta upokojenki z nizko pokojnino, ki ga je vprašala, kako naj si privošči malo mesa, odgovoril, da naj se ne sekira, ker meso tako ali tako ni zdravo!

Če je lahko Drnovškovo delo v marsičem referenčno in še danes nepreseženo, naprimer sporazum z Račanom o Piranskem zalivu, pa izjemna poteza, ko je šel osebno na pomoč romski družini Strojanovih, bi mu lahko tudi marsikaj očitali, nekateri vključitev v Nato, drugi sporazum z Vatikanom, pa nezanimanje, da bi raziskali afero s prodajo orožja.

Politiki pa seveda niso, kot to pogosto pričakujemo, nekakšni ubermenschi, nadljudje, so v glavnem kot mi vsi, sposobni velikih stvari pa tudi napak. 

Janez Drnovšek pa je, tudi s svojo občasno bolj ali manj suho duhovitostjo, tako drugačno, kot je pri nas bolj pogosta klena šegavost, pragmatičnostjo, seveda tudi kompromisi, obenem pa sposobnostjo lucidne refleksije in vizije ob popolni osredotočenosti, da jo tudi uresniči, imel še nekaj redkega, karizmo državnika.