Drugi general Maister po 25 letih zapustil depo: 'Oče bi bil zadovoljen'

"Moj oče je bil človek z veliko začetnico. Bil je človek, ob katerem si se po pogovoru počutil, kot da si se vrnil z enotedenskega dopusta. Po klepetu z njim si bil poln nove energije, motivacije, idej in veselja. Bil je zelo izobražen človek in govoril je šest jezikov: angleško, nemško, francosko, italijansko, hrvaško in latinsko. Zelo rad je ustvarjal, bral in lovil ribe. Bil je skromen, a ponosen človek s hrbtenico. Imel je svoja načela, ki se jih je držal. Bil je pošten, skrben in sočuten. V neskončnost bi ga lahko hvalila, saj v triindvajsetih letih, ki sem jih preživela z njim, ne najdem niti ene slabe stvari. Na kratko povedano – bil je človek, ki ga ne moreš pozabiti, ker je pustil svoj pečat v tvoji duši. Njegova odsotnost me še danes zelo boli," pripoveduje Karin Kaja Putrich.

Zgodba o nastajanju kipa generala Rudolfa Maistra se je v njihovi družini začela, ko je bila stara 15 let. "Ker me starša, tako kot večina staršev, nista vključevala v svoje projekte, lahko danes o nastajanju kipa spregovorim predvsem skozi spomine in informacije, ki so prišle do mene, saj podrobnosti samega procesa ne poznam."

Njen oče je zamisel o konjeniškem kipu zasnoval že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prepričan je bil, da je Slovenija ena redkih narodnih skupnosti brez zgodovinsko upodobljenega konjenika. Kot odličen poznavalec zgodovine je v času ponovnega prebujanja slovenske narodne identitete v generalu Rudolfu Maistru prepoznal osebnost, ki je najbolje poosebljala vrednote slovenskega naroda. V njem je našel umetniški izziv, ki je združeval narodno pripadnost, vojaško odločnost in moč razuma.

Od prvotne zamisli do končne realizacije je kip nastajal približno deset let. V tem času je Putrich temeljito preučeval generala Maistra kot človeka, vojaka in pesnika ter prehodil vse umetniške in tehnične faze, potrebne za nastanek in postavitev spomenika.

Prvi odlitek je po nastanku eno leto stal na vrtu družine Putrich. "Kip generala Maistra uteleša slovensko zgodovino v boju majhnega naroda za nacionalno identiteto in obstoj pod svobodnim soncem. Generacijam, ki prihajajo, sporoča, da svoboda, pogum in narodna zavest niso samoumevni, temveč vrednote, ki jih je treba negovati in ohranjati," pravi Putrichova hčerka.

Njegov pomen in sporočilo so prepoznali tudi v državnem vrhu, zato so leta 2000 kip postavili pred stavbo Ministrstva za obrambo na Vojkovi ulici v Ljubljani.

"Drugi kip je bil odlit na pobudo takratnega ministra za zunanje zadeve, gospoda Lojzeta Peterleta, z željo, da bi bil kot zahvala za pomoč pri slovenski osamosvojitvi postavljen v eni izmed Sloveniji najbolj naklonjenih držav. Ker je realizacija takšnega projekta zaradi številnih birokratskih ovir izjemno zahtevna, do nje ni prišlo. Osebno sem srečna in ponosna, da sta oba kipa ostala v Sloveniji, ki jo je moj oče neizmerno spoštoval in ji posvetil celoten svoj umetniški opus."

Pred leti ga je odkupil Projekt Neodvisnost, ki ga je koordiniral predsednik osamosvojitvene vlade Alojz Peterle. Prav on je prišel na idejo, da bi kip ob 35-letnici samostojnosti Republike Slovenije in 20-letnici Parka vojaške zgodovine podaril muzeju, če se najde primerna lokacija ter pripravi podstavek za njegovo postavitev. Park in Občina Pivka sta pobudo sprejela z navdušenjem ter uredila podnožje spomenika in podstavek za kip ob vhodu v muzej, pred objektom Komanda.

"Gre za izjemno darilo; konjeniški spomenik generalu Maistru predstavlja za Park vojaške zgodovine veliko pridobitev, ki bo dodatno utrdila prepoznavnost pivškega muzeja, obenem pa pomembno prispevala k poznavanju generala Rudolfa Maistra in bojev za pravične meje po prvi svetovni vojni med domačimi in tujimi obiskovalci Parka," je povedal direktor Parka Janko Boštjančič.

Iz Gore pri Komendi, kjer je dolga leta čakal v depoju livarja umetnin Romana Kamška, so ga v sredo pripeljali v Pivko, vožnjo trimetrskega spomenika pa so tudi posneli:

"Rudolf Maister velja za eno ključnih osebnosti slovenske zgodovine. Ob razpadu Avstro-Ogrske je leta 1918 organiziral slovensko vojsko v Mariboru in pomembno prispeval k ohranitvi severnega dela slovenskega narodnega prostora," so sporočili iz Parka vojaške zgodovine.

Spomenik na pomembni turistični točki, ob vhodu v enega najbolj obiskanih muzejev v Republiki Sloveniji, opozarja na pomembno zgodovinsko vlogo generala Rudolfa Maistra in na stoletja prizadevanj ter bojev za ohranjanje slovenske kulture in jezika.

Kot je pojasnil profesor na ALUO, akademski kipar Jurij Smole, Putrichov kip uvrščamo med vrhunska dela slovenskega realističnega spomeniškega kiparstva, kamor je kipar s svojo veščino in obsežnim poznavanjem tematike vgradil vse bistvene kvalitete upodobljenega bojevnika ter pesnika in njegovih veličastnih dejanj. "Figuri nista v nakazanem gibanju, temveč sta ustavljeni v premisleku: konj uživa predah, medtem ko general Maister razmišlja in kontemplira. Ta gesta poudarja pesniško plat bojevnika, hkrati pa nas opominja na temeljit razmislek o njegovih drznih bojnih akcijah, izvedenih s soborci v brezpogojnem pogumu. Kip je kljub Maistrovi razmišljujoči figuri nabit z energijo, ki nam v resnici daje napotek: najprej razmislek in sledenje intuiciji, potem pa akcija ter moč! V tem pogledu lahko kip Boštjana Putricha uvrstimo med vrhunske konjeniške spomenike v mednarodnem merilu in je resničen globok poklon temu velikemu častniku ter domoljubu."

Podstavek kipa nosi posvetilo "slovenskim vojakom". "S tem napisom je spomenik posvečen vsem rojakom, ki so se po spletu zgodovinskih okoliščin znašli v uniformah različnih vojsk, a so služili vojaški rok, se borili ali umirali z mislijo na slovensko domovino. Ob praznovanju 35-letnice samostojnosti Republike Slovenije je posvetilo slovenskim vojakom še posebej namenjeno vsem, ki so se za svobodo in neodvisnost Slovenije borili v vojni leta 1991 ter vsem pripadnikom Teritorialne obrambe in Slovenske vojske do danes," so sporočili iz Parka.

Ob postavitvi kipa v Pivki ima Karin Kaja Putrich občutek, da se je sklenil del zgodbe, ki jo je njen oče začel pred desetletji. "Verjamem, da bi bil ob tem trenutku zadovoljen, jaz pa sem hvaležna, da lahko njegovo delo in spomin nanj živita naprej."