Drugorazredna tema

Že prej so se ZDA umaknile iz številnih drugih organizacij, kot so Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Organizacija ZN za pomoč palestinskim beguncem (UNRWA), Svet za človekove pravice ZN ter Organizacija ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO).

Na največ odzivov je naletela odločitev, da ne bodo več članice medvladnega panela o podnebnih spremembah (IPCC), vodilnega mednarodnega telesa, ki preučuje podnebne spremembe, predvsem pa, da se umikajo tudi iz najpomembnejšega sporazuma Združenih narodov o podnebju (UNFCCC), v katerem so sicer podpisnice prav vse države.

Trump je umik pojasnil, da se bo Amerika tako izognila radikalni podnebni politiki in ideološkim programom, ki so v nasprotju z ameriško suverenostjo in ne dajejo prednosti ameriškim interesom.

Trump je že pred tem napovedal, že drugič, prvič je to storil v svojem prvem mandatu, tudi izstop iz Pariškega sporazuma, temeljnega podnebnega sporazuma, ki naj bi omejil prekomerno segrevanje Zemlje.

To pomeni tudi umik z letnih svetovnih podnebnih shodov (COP), zadnji je bil novembra v Braziliji, kamor pa ZDA tako ali tako niso poslale delegacije.

Trump je sicer že večkrat izjavil, da so zanj znanstveni dokazi, ko gre za podnebje, neumnost in ideološka zabloda.

Njegovo stališče ni nekaj zelo novega. Večina sveta se že desetletja bori s trdovratnim upiranjem Amerike, ko gre za uresničevanje mednarodnih podnebnih zavez. Leta 1997 je bil sprejet Kjotski protokol, šlo je za eno izmed najpomembnejših zavez za zmanjšanje škodljivih izpustov, z zavezujočimi cilji za industrijske države, ki so tako prevzele zgodovinsko odgovornost. Emisije naj bi se zmanjšale za 5 odstotkov pod raven iz leta 1990, najkasneje do leta 2012. Ameriški senat ga ni ratificiral vse do leta 2004. Ko je bil predsednik George W. Bush, so se Američani udeleževali letnih svetovnih srečanj, pogosto sicer zato, da so lahko z vetom preprečili resne zaveze.

ZDA zdaj ne bodo mogle več vplivati na ta način, vendar pa glede na razmerje sil to sploh ni tako bistveno. Tam bo vedno dovolj vplivnih držav, ki razmišljajo podobno, predvsem naftne pridelovalke: Savdska Arabija, Rusija, Katar.

Glavna zaveza Pariškega sporazuma, da se globalna temperatura do konca stoletja v povprečju ne sme dvigniti za več kot stopinjo in pol, pa je tako ali tako že nekaj časa le še lepa želja in črka na papirju.

ZDA so drugi največji onesnaževalec na svetu. Mnogi opozarjajo tudi, da bo verjetna ameriška pospešitev trgovanja z venezuelsko nafto še dodatno vplivala na podnebje. Gre namreč za eno izmed, ko gre za podnebje, najbolj "umazanih" naft.

Vendar pa si prav veliko zgražanja zaradi ameriških odločitev druge države težko privoščijo. V novem sklicu Evropskega parlamenta s svežnji ukrepov Omnibus 1 pospešeno razgrajujejo težko pridobljene dosežke v trenutni politični konstelaciji tako preziranega zelenega prehoda. Po trditvah več nevladnih organizacij tudi zaradi močnega pritiska naftnih multinacionalk in vlad, kot sta denimo ameriška in katarska.

Slovenija zakonodajo načeloma podpira. Od lani imamo tudi Podnebni zakon, ki določa nov cilj podnebne nevtralnosti Slovenije do leta 2045. Iz zakona pa je bil na primer odstranjen pomemben člen o postopni ukinitvi subvencij fosilnim gorivom.

Vsi ukrepi so predstavljeni kot ukrepi za večjo konkurenčnost, manj administrativnih ovir, skratka za večji napredek in boljše življenje ljudi.

Kako pa je to v praksi?

Če se najprej ustavimo v ZDA. Strahoviti, vedno obsežnejši požari, izjemne vremenske razmere, od vročine, mraza, poplav, orkanov, ki niso več samo izjeme, tako hudo je postalo, da se zavarovalnice umikajo iz najbolj ogroženih zveznih držav. Ne splača se jim več zavarovati imetja ljudi, ker je tako velika verjetnost, da ga bodo izgubili.

Na videz obrobna, toda povedna zgodba iz Nemčije, kjer je na ogromnih območjih od nekoč prekrasnih gozdov ostalo samo še na milijone suhih skeletov. Zaradi pogostih suš in drugih vplivov okolja oslabela drevesa desetkajo lubadarji.

Nekateri predeli, na primer Trumpu ljuba Florida, območje Palm Beacha, bi bili lahko med tistimi, ki jih bo preplavilo.

Kot je pogosto, so takšne napovedi že postale del popularne kulture.

Nadaljevanka, ki so jo v Skandinaviji gledali vsi, Družine, kot so naše, prikazuje rahlo v prihodnost pomaknjeno Dansko, ki jo bo preplavilo morje, vsi prebivalci se morajo izseliti in na lastni koži začutijo trdo pot migrantstva, ko prosijo za azil v Romuniji, v Franciji pa nanje gledajo, tudi če so bili doma uspešni arhitekti, kot na nedobrodošle pritepence.

Pa vendar smo nekoč že bili uspešni pri skupni akciji za okolje. In tudi verjeli smo znanosti in znanstvenikom.

Leta 1974 so trije kemiki opozorili na nevarnost za stratosferski ozon. Raziskave so leta 1985 potrdile dramatično dogajanje nad Antarktiko, nastanek ogromne ozonske luknje. Leta 1992 je začel veljati sporazum o postopni opustitvi kemikalij, za katere so ugotovili, da tanjšajo ozonski plašč, med njimi klorofluorogljikovodiki v pršilih, hladilnikih, izolacijskem materialu in klimah.

Ozonska plast absorbira od 97 do 99 odstotkov sončnega sevanja, zelo slabo je torej, če so v njej ogromne luknje. Zadnji podatki za preteklo leto so obetavni, letošnja luknja je bila, kot je poročala NASA, peta najmanjša od leta 1992, ozonska plast naj bi si opomogla še v tem stoletju.

Tudi danes ne smemo vsega dogajanja soditi samo po odločitvah Trumpa ali pa skrajno desnega pola Evropskega parlamenta.

Naložbe v nizkoogljične oblike energije letno dosegajo po nekaterih ocenah že več kot dva bilijona evrov, v fosilno energijo pa polovico manj. Nasploh so se obnovljivi viri energije v zadnjih letih izjemno pocenili. Na Kitajskem, kjer sicer še vedno slonijo na fosilnih gorivih, se je delež obnovljivih virov povečal na petino.

Nekatere ameriške zvezne države, kot je sicer po nafti znani Teksas, imajo denimo največ vetrnih elektrarn v ZDA, postavili so jih v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi, ki imajo od njih različne ugodnosti, z denarjem od davkov financirajo šole, ceste, bolnišnice. Trumpu, pa tudi nekaterim domačim milijarderjem gredo sicer na živce in v delu so že zakoni, ki bi jih krepko omejili.

Zanimivo pa je, da več tehnoloških milijarderjev iz Silicijeve doline, ki se sicer zdaj precej ukvarjajo z vprašanjem, ali se izseliti ali ostati, ker naj bi Kalifornija morda uvedla 5-odstotni davek na njihove milijarde, tudi vlaga v obnovljive vire, med njimi tudi Trumpov zaveznik Elon Musk. Ugotovili so, da se da z njimi že lepo zaslužiti.

In še en, bolj 'grass roots' odziv, odziv lokalnih okolij. Čeprav se ZDA uradno niso udeležile podnebnega vrha v Braziliji, je bilo tam več kot 100 županov in lokalnih voditeljev ameriških mest. In oglasili so se tudi zdaj, ob zadnji Trumpovi odločitvi, ki ji ostro nasprotujejo. V nasprotju s predsednikom se, kot kaže, zavedajo, da so njihovi lokalni problemi tudi globalni in zato zahtevajo sodelovanje, ne izolacije.

In za konec, kar težko je v resnici verjeti, da Trump, ljudje okoli njega in njegovi podporniki, tudi milijarderji, ne verjamejo v dokaze za podnebno segrevanje. Seveda tudi te možnosti ne gre izključiti. Le bolj verjetno je, da jim je, tako kot tudi večini tistih v Evropi, ki trenutno lomastijo po že pridobljenih ukrepih trajnostnega razvoja, vseeno. Ne skrbi jih, kaj bo z večino prebivalstva. Trenutno vsaj šest milijarderjev gradi svoja mesta, po načelih trajnosti, samostojnosti, na temelju obnovljivih virov. In omenimo še, da iščejo nove in nove primerne lokacije. Priljubljena je Nova Zelandija. Morda pa je kdo Trumpu tudi prišepnil, da bo medtem, ko bodo v velikem delu sveta življenjski pogoji postajali vse bolj neznosni, kmalu zelo primerno območje za prijetno bivanje postala Grenlandija?