Država pozabila na najbolj ranljive: ’Zakaj je moja družina in moja oblika dela manj vredna?'

Manja Kos Lesar je izdelovalka lesenega nakita in mama otroka s posebnimi potrebami. Ker se s petletnim sinom, ki je avtist, udeležuje številnih zdravstvenih obravnav (logopeda, delovnih terapij, senzornih integracij, raznih pregledov pri specialistih), se je odločila, da bo kot samozaposlena koristila starševstvo kot pravico do skrajšanega delovnega časa. "Zdaj pa sem za to kaznovana," pravi.

Vlada je namreč sklenila, da samozaposleni, ki koristijo to pravico, za čas trajanja epidemije niso upravičeni do plačila prispevkov za socialno varnost s strani države, prav tako jim ne pripada mesečni temeljni dohodek. "Pripravljamo drugi paket ukrepov," vsak dan poslušamo s pristojnih ministrstev, a samozaposlenih staršev to ne pomirja: v začetku aprila je bil namreč že vložen amandma k tako imenovanemu megazakonu, da naj se v pomoč vključi tudi samozaposlene, ki koristijo pravico do skrajšanega delovnega časa, a ga je vlada zavrnila.

Manja večino lesenega nakita, ki ga izdela, proda fizičnim trgovinam po Sloveniji. Te so zdaj zaprte, direktna prodaja je v primerjavi z lani skoraj nična, pove. Ima nekaj naročil iz tujine, ampak je težava, ker se zunanje meje zapirajo. Sejmi se ne izvajajo. Turistična sezona je tako rekoč mrtva, pomemben delež kupcev v trgovinah in na sejmih, kjer prodaja, pa so prav turisti. "Trenutno je res grozno. Od karantene dalje nimam niti za stroške računovodstva, kaj šele za prispevke."

Ne razume, zakaj država staršem daje pravico do skrajšanega delovnega časa, potem pa jih izvzame iz pomoči, čeprav v državno blagajno vsak mesec plačujejo sorazmeren del prispevkov. "Zakaj je moja družina in moja oblika dela manj vredna?" se sprašuje Kos Lesarjeva.

Stroški družin z otroki s posebnimi potrebami za tretjino višji, pomoči pa nobene

"Starši otrok s posebnimi potrebami so že, ko življenje teče normalno, zelo obremenjeni. Trenutna situacija pa jih je potisnila v še globlje osebne in finančne stiske," opozarja Spomenka Valušnik, predsednica društva Vesele nogice. Ker so zavodi, dnevno-varstveni centri in druge ustanove po odloku vlade zaprti, so vsi ti otroci trenutno v polni domači oskrbi, kar za družine pomeni znatno višje življenjske stroške: "Približno tretjino dneva je za otroke s posebnimi potrebami poskrbljeno v za njih ustreznih ustanovah in to ne samo varstveno in izobraževalno, ampak tudi stroškovno. Zdaj pa morajo vsa ta bremena kriti starši sami," pove Valušnikova.

"Domovi so zaprti, torej tudi ni stroškov delovanja teh ustanov in oskrbe varovancev. Zakaj se torej za pomoč tem družinam ne nameni finančnih sredstev iz tega naslova?" se sprašuje predsednica društva Vesele nogice, od koder so na vlado poslali že tri dopise, jih opozorili na probleme, s katerimi se soočajo, in jim poslali svoje predloge: "Uradnega odgovora in zagotovil s strani pristojnih še nismo prejeli."

Da so starši hudo bolnih in invalidnih otrok znova potisnjeni na rob, še enkrat poudari sogovornica: "Otroci so bili že prej prikrajšani za številne ure strokovnih obravnav, zdaj pa so iz njih popolnoma izključeni. Kako se bo vse to nadoknadilo? Tudi na to vprašanje želimo odgovor. Nihče naših družin in naših otrok sploh ne omenja, čeprav so poleg starostnikov ena najbolj rizičnih skupin, tudi kar se tiče bolezni covid-19. A na nas so spet vsi pozabili."

Nimajo za najemnino, položnice, nekateri niti za hrano

Inštitut 8. marec je skupaj z dobrodelnim društvom Petka za nasmeh vzpostavil linijo za pomoč družinam, ki so v času krize koronavirusa ostale brez vsega in se soočajo s hudim pomanjkanjem. Vsak dan jim pomagajo tudi prostovoljci iz Zveze prijateljev mladine, Rdečega križa, Humanitarčka in Karitasa. "Pomoč pa ne sme biti v pristojnosti humanitarnih organizacij. Humanitarnost lahko nekaj časa blaži luknje v zakonu. Naloga oblasti pa je, da situacijo uredi na sistemski ravni," poudari sogovornica.

Kovačeva izpostavi še, da je bila vlada s to skupino ljudi že seznanjena: "Če sem si na začetku vsega še želela verjeti, da je vlada samozaposlene starše izločila po pomoti, sem dobila po zavrnitvi amandmaja občutek, da je njihovo delovanje načrtno. Ker je bila nepravičnost očitna, ne morem razumeti, zakaj ljudem niso pomagali takoj, ko je bilo to mogoče."

Pomoč bi rabili takoj, ne pa čez en mesec

Kaja Brezočnik je samozaposlena za polovični delovni čas, dela kot fotografinja, in je mama štiriletne deklice, ki ima celiakijo. "Ker je edino zdravilo za to bolezen brezglutenska prehrana, to pomeni popolno reorganizacijo življenjskega stila," pove. Stroški brezglutenske prehrane so izjemno visoki. "Če kilogram navadne pšenične moke stane pol evra, kilogram brezglutenske moke stane okoli pet evrov," pojasni Brezočnikova. Da ne bi prišlo do kontaminacije pri uporabi posode, krožnikov in jedilnega pribora, se brezglutensko ne prehranjuje samo deklica, temveč cela družina. Samo za prehrano so tako v zadnjem mesecu, od kar so zaradi epidemije zaprti vrtci, odšteli med 700 in 800 evrov. "Strošek prehrane v našem gospodinjstvu se je povečal za okoli 50 odstotkov," ocenjuje sogovornica.

Da bi pomoč potrebovali takoj, ne pa čez en mesec, če bodo do pomoči seveda sploh upravičeni, izpostavi Brezočnikova: "Tudi mi smo prenehali opravljati delo zaradi odloka vlade, ne pa, ker bi si to sami želeli. Zakaj torej nismo zajeti že v prvem svežnju pomoči? Naj vlada odplača še strah in stres, v katere je pahnila mnoge samozaposlene starše, med njimi tudi veliko mam in očetov samohranilcev. Sploh pa – otrokom se ne reče ne, ko gre za preživetje."

Zaradi pogoja o vračilu temeljnega dohodka si mnogo samozaposlenih ne upa zaprositi za pomoč

"Menimo, da morajo biti vladni ukrepi še posebej občutljivi do najbolj ranljivih in slabo zaščitenih," opozori tudi Urška Jurman iz neformalne skupine za pomoč samozaposlenim v kulturi v času covid-19 in posebej izpostavi tiste, ki nimajo nobenega zaposlitvenega statusa in poslujejo prek podjemnih ali avtorskih pogodb. "To so predvsem mladi, ki se poklicno šele uveljavljajo ter tisti, ki si ne morejo privoščiti plačevanja socialnih prispevkov. Pa tudi tisti, ki iz utemeljenih razlogov ne morejo prikazati priliva, kakor ga določa prvi sveženj ukrepov." Sem, na primer, spadajo tudi mame, ki so bile v zadnjem letu na porodniškem dopustu in se v tem času vračajo nazaj na delo.

Poleg tega se zavzemajo "za pravičnejše osnove za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka", in sicer glede na mesečno povprečje prihodkov na osnovi lanskega leta in ne samo glede na mesec februar, kot zakon sedaj predvideva. "Mnogi samozaposleni namreč zaradi narave njihovega dela in statusa nimajo zagotovljenih rednih mesečnih prihodkov, kar še posebej velja za poklice v kulturi, turizmu in drugih terciarnih dejavnostih. Če zakon ne bo dopolnjen, bodo ljudje, ki v mesecu februarju niso imeli prihodkov, diskriminirani, saj ne bodo upravičeni do pomoči." 

Opozarjajo, da zakon prav tako ne bi smel zaobiti tistih, katerih povprečni mesečni prihodek v letu 2019 ni dosegel minimalne plače. "Na ta način bi zaščitili ljudi, ki že tako živijo pod pragom revščine; med samozaposlenimi v kulturi jih je na primer več kot 25 odstotkov."

Predlagajo pa še umik dveh pogojev za vračilo temeljnega mesečnega dohodka: kot zdaj predvideva zakon, bi morali samozaposleni, ki ne bi imeli vsaj 20-odstotnega upada prihodkov v prvem polletju 2020, ali pa bi bila rast prihodkov v drugem polletju 2020 za 20 odstotkov višja v primerjavi z istim obdobjem lani, pomoč namreč vračati. "Prihodki samozaposlenih so pogosto težko vnaprej predvidljivi, zaradi takšnega pogojevanja pa si sedaj številni samozaposleni ne upajo zaprositi za pomoč. Poleg tega pa sta dva vstopna pogoja za upravičenost do pomoči neutemeljena ter otežujeta učinkovito, pregledno in hitro pomoč, ki jo ljudje v tem trenutku zelo potrebujejo," pojasnjuje Jurmanova.

Zagovornik načela enakosti pričel postopek ocene diskriminatornosti

Skupina samozaposlenih staršev se je obrnila tudi na zagovornika načela enakosti Miha Lobnika, saj se – ker so bili izvzeti iz Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic epidemije – počutijo diskriminirane. "Zagovornik bo zvezi z izpostavljeno problematiko pričel s postopkom ocene diskriminatornosti," so sporočili iz njegovega kabineta. "Zagovornik lahko v primeru ugotovljene diskriminatornosti prične s postopkom pred ustavnim sodiščem," so še dodali.

"Ranljive skupine, manjšine, starejši in invalidi, so v teh razmerah posebej na udaru. Naša skupna dolžnost kot družbe je, da poskrbimo za njih in njihove pravice," je za našo stran še izpostavil Lobnik.

In kaj pravi vlada?

Z vprašanji zgoraj omenjenih skupin smo se obrnili tudi na vlado, odgovorili so nam iz kabineta Ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janeza Ciglerja Kralja: "Seznanjeni smo z različnimi pobudami in predlogi, kolikor se le da, smo jih in jih še bomo upoštevali. Naša ključna skrb ostaja ohranitev čim več delovnih mest in pomoč najranljivejšim. Dodajamo, da nemoteno zagotavljamo izplačila tisočim prejemnikov različnih transferjev."

Spomnili so še, da pripravljajo drugi paket ukrepov, "katerega glavni cilj bo prav tako pomagati različnim skupinam prebivalstva".

Na vprašanji, zakaj je vlada zavrnila amandma, s katerim bi samozaposlenim staršem že pripadala pomoč, in kaj konkretno pripravljajo za družine z otroki s posebnimi potrebami, pa nismo dobili odgovora.