Do kakšnih absurdov lahko pripelje varčevanje države, ki jo zdaj zaradi napačnih politično-gospodarskih odločitev rešujemo vsi državljani, kaže zgodba mater, ki imajo invalidne otroke, a jim šolsko ministrstvo ni odobrilo spremljevalcev, ki jih nujno potrebujejo.
Devetletni Nejc ima cerebralno paralizo, je slep in ima težave z govorom. Ker mu Zavod ni zagotovil spremljevalca za ves čas šolskega pouka, pove mama Barbara, že 16. dan ostaja doma. "Ne more biti sam niti minuto, odpre vsa vrata, lahko spleza po stopnicah, čez ograjo. Vsake dve leti sedim na nekem ministrstvu, vsake dve leti bijem bitke z birokrati in sem tega rahlo sita.“ A le tako, pravi, se v tej državi kaj premakne.
Zgodba mame 13-letnega Filipa je enaka. "16 dni vam ne pomeni nič, mojemu otroku pa pomeni ponavljati razred, meni pa eno leto več Ljubljane,“ pravi Barbara. Do Ljubljane se vozi iz Laškega, vsak dan vstaja ob 4.30 zjutraj, da sta lahko ob osmih v šoli. Ko je zaprosila za spremljevalca, so ji odgovorili, da si bo moral Filip, slepi otrok, s cerebralno paralizo, ki je po vrhu tudi avtist, spremljevalca deliti še z enim invalidnim otrokom, ki pa je, mimogrede, v drugem razredu.
In ker na ministrstvu spremstva odrejajo samo na podlagi papirja, otrok, ki pomoč potrebujejo, pa nikoli ne vidijo, so jih straši danes pripeljali pred šolskega ministra Igorja Lukšiča ter jih predstavili z imenom in priimkom. Vnela se je burna razprava, ki je prerasla v prepir, a je minister vendarle klonil: v ponedeljek bosta oba prisotna otroka dobila vsak svojega spremljevalca.
A to je le začetek poti. Predvsem je treba spremeniti okorno zakonodajo. In šli bomo do konca, dodajajo starši, da bo življenje tudi za nas nekoliko lažje.
KOMENTARJI (115)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.