Duhovni kolonializem v gibanju 'new age'

Dandanes se te prisvojene prakse prodajajo kot storitve ali izdelki, zaradi česar duhovnost postaja vse večja potrošna dobrina in ne več toliko pristna duhovna izkušnja. Lisa Aldred zato gibanje new age ustrezno poimenuje kot potrošniško. To potrošništvo se kaže kot osrednji portal, prek katerega danes posamezniki iščejo duhovni pomen in kulturno identifikacijo.

Hiperproduktivna individualistična družba proizvaja vse več samooklicanih podjetniških zdravilcev, učiteljev, šamanov, gurujev, ki se osredotočajo na dobiček, samoizpopolnjevanje, samouresničevanje in doseganje osebnega miru, največkrat na račun širših družbenih vprašanj. Namesto da bi newageevske prakse predstavljale pristen revolucionarni korak v človekovem duhovnem razvoju in bi s tem pripomogle k dobrobiti celotnih skupnosti, pogosto dosegajo prav nasprotno: posameznika ujamejo v past narcizma, lastne večvrednosti in občutka grandioznosti; odtujijo ga od družbenopolitične resničnosti. Hkrati ohranjajo nekatere problematične vidike obstoječih družbenih sistemov, ki se samo še poglabljajo.

Pristna duhovnost nima cene

Kulturna apropriacija ali prisvojitev je oblika sodobne kolonizacije, ki privilegiranim omogoča, da se okoriščajo z delom zatiranih, predvsem koloniziranih posameznikov in ljudstev. Posebej jasno se to vidi prav na področju duhovnosti, ki je zaradi svoje neoprijemljivosti in transcendentalnosti pogosto predmet številnih zlorab in manipulacij. Kulturna prisvojitev nastopa kot ena od oblik nasilne in samoumevne prilastitve določenih vidikov kultur, ki posamezniku in njegovi kulturi niso lastne. Apropriacija se nanaša tudi na posebno razmerje moči, pri katerem pripadniki dominantne kulture prevzemajo elemente kultur, ki jih istočasno sistematično izkoriščajo in zatirajo. 

Janet McCloud, aktivistka in borka za pravice ameriških staroselcev, ob tem dodaja: "Najprej so prišli, da bi nam vzeli zemljo in vodo, nato naše ribe in divjad. Zdaj hočejo še naše religije. Kar naenkrat smo soočeni z velikim številom brezvestnih idiotov, ki tekajo naokrog in oznanjajo, da so zdravilci. In prodali vam bodo svete obrede za petdeset dolarjev. To ni zgolj narobe, obsceno je. Staroselci ne prodajajo svoje duhovnosti nikomur in za nobeno ceno. To je le še ena oblika kraje staroselcem, ki je na nek način najhujša do zdaj."

Potrošništvo ogroža svete rastline 

Mnogi praktikanti ali sledilci določenih duhovnosti se pogosto ne zavedajo, da večina elementov privzetih praks, ki jih vsakodnevno uporabljajo, pripada domorodnim ljudstvom koloniziranih območij. Hkrati so ta starodavna znanja in modalnosti ukradene, nasilno prisvojene ter močno poenostavljene z namenom, da ustrežejo željam in nenasitnim potrebam zahodnega potrošnika. Za razliko od avtohtonih domorodnih praks v newageevskem gibanju naletimo na koktejl raznovrstnih površinskih elementov, ki istočasno pripadajo različnim kulturam in so nasilno odvzete iz njihovega okolja. 

Med uporabnikih se ob tem jasno kaže pomanjkanje poglobljenega razumevanja in poznavanja prvotnih pomenov in kontekstov, znotraj katerih so ti elementi nastali in bili uporabljeni. Med privzete prakse in modalnosti spada vse, kar izvorno ne pripada okolju, v katerem se uporablja. Sem spadajo tako svete rastline, bitja, mantre, molitve, pesmi, artefakti ter predmeti, namenjeni čiščenju in zaščiti. Med drugim mednje prištevamo izjemno priljubljen sveti les (Palo Santo) in beli žajbelj, ki sta zaradi pretirane komercializacije ogrožena. 

Zloraba kulturnih tradicij za namen zahodnega potrošništva se danes kaže kot ena izmed hujših oblik (neo)kolonializma. Posledice teh zlorab so uničujoče ne samo za tiste, ki so jim te prakse ukradene, ampak tudi za tiste, ki jih brez dovoljenja uporabljajo in si jih prisvajajo. 

Kdo so pogosti ujetniki novodobne duhovnosti?

Novodobna duhovnost je za posameznika vabljiva – zlasti v času velikih negotovosti in vsesplošnih globalnih kriz, ki se zadnja leta vse bolj poglabljajo. Ponuja mu umik ali beg od neprijetne resničnosti. Prav tako mu nudi enostaven dostop do tujih kulturnih praks, ki so zanimive za vsakogar, ki je izgubil stik z lastno tradicijo, s svojimi duhovnimi elementi in svojimi predniki. Globalizacija posameznikom omogoča lahek dostop do tujih kulturnih praks in navidezno svobodno raziskovanje duhovnosti, ne da bi se ob tem morali soočiti z neprijetnimi zgodovinskimi in kulturnimi dejstvi. 

Lisa Aldred pravi, da praktikanti te duhovnosti običajno pripadajo predvsem premožnim privilegiranim družbenim razredom, ki vseskozi oznanjajo prihod velikih sprememb in nove dobe, ko bodo ljudje živeli v harmoniji z naravo in drugimi bitji. Običajno trdijo, da se ta preobrazba ne bo zgodila z usklajenimi družbenopolitičnimi spremembami, usmerjenimi v obstoječe strukture in institucije, ampak da bo ta sprememba dosežena s posameznikovo osebno transformacijo. 

Po njihovem mnenju velja doba, v kateri živimo, za obdobje največjega človekovega razvoja, duhovne rasti in osebne preobrazbe na telesni, duševni in duhovni ravni, ki jo katalizira prav uporaba teh alternativnih virov (ukradenega) znanja. Ideja, da se nahajamo v obdobju največjega razvoja in duhovne rasti, ni samo popačena in iluzorna, je tudi zelo nevarna, saj se izogiba nepredelani individualni in kolektivni senci, ki v tem trenutku celotno človeštvo izpostavlja najbolj nevarni situaciji po drugi svetovni vojni. 

Izogibanje resničnosti in njeno olepševanje z iluzorno idejo o vse prežemajoči "svetlobi in luči" ter pozitivnih vibracijah, predvsem v času vojn in genocidov, nima nič opraviti z duhovnostjo kot tako. Več ima opraviti s potlačenim strahom, nepredelano senco in z znanstveno fantastiko kot pa z resničnostjo, ki se ji posameznik, ujet v vrednotne sisteme new agea, na vse pretege izogiba. 

Plastični šamani in posameznikov oportunizem

Joseba I. Arregi tovrstni duhovni individualizem – težnjo po duhovni grandioznosti, večvrednosti in izrednosti – imenuje plastični šamanizem, za plastične zdravilce oziroma šamane pa okliče tiste belce, ki trdijo, da so njihovi mentorji "pristni staroselski zdravilci". Ti plastični šamani sicer pišejo knjižne uspešnice ter vodijo drage delavnice, duhovne odmike, ceremonije in obrede, na katerih svoje uporabnike vodijo skozi domnevno pristno duhovno izkušnjo. Od pristnega zdravilstva, ki ga srečamo v različnih predkolonialnih kulturnih okoljih, se plastični šamani razlikujejo po tem, da ne izvajajo brezplačnih obredov, ki bi vključevali celotne skupnosti in njihove potrebe. Prav tako plastični šamani v prid skupnosti in skupne blaginje niso pripravljeni žrtvovati svojih interesov in ob tem ostati skromni. 

Arregi meni, da plastični šamani niso izbrani in določeni za to izredno odgovorno delo, ampak si ta poklic izberejo sami in ob tem poskrbijo, da so zanj dobro plačani. Kot je jasno navedeno v resoluciji petega letnega srečanja kroga tradicionalnih starešin, zdravilci nikoli ne bodo tisti, ki se sami odločijo za opravljanje tega poslanstva, temveč so v to poklicani in jim s tem pripada ogromna odgovornost – do prednikov, skupnosti, planeta, narave in nazadnje do sebe. Preden lahko nekdo, ki je poklican, sploh dela z drugimi ljudmi, mora skozi dolgoletno učenje in samodisciplino, pri čemer je izrecno poudarjeno, da motivacija za njihovo delo ni dobiček.

Ob tem lahko vidimo, da se plastični šamani okoriščajo z delom zatiranih, koloniziranih ljudi, s fetišizacijo staroselskih kulturnih praks, modalnosti, rekvizitov, svetih rastlin in bitij. Z vsem tem ne le prikrivajo kolonializem in družbeno zatiranje staroselcev, temveč ga celo ohranjajo.

Skupnost pred posameznikom

V tradiciji prvobitnih kultur je duhovnost v popolnem nasprotju z materializmom, otipljivimi dobrinami in kot takšna ni in ne more biti predmet kupčije. Duhovnost je namenjena skupnosti in ne posamezniku, kot je to prikazano v kapitalistično motivirani individualizirani priljubljeni duhovnosti. 

Jennifer Mullan ob vsem tem opozarja, da morajo še posebej tisti beli privilegirani Evropejci, ki želijo vstopiti bodisi na področje terapevtskega dela bodisi na področje duhovnosti, prav zaradi svoje globoke kolonialne, kapitalistične in patriarhalne indoktrinacije, skozi temeljit sistematičen in namenski proces dekolonializacije.

Če ponotranjenega kolonializma aktivno ne obravnavamo in odpravimo, ga (nezavedno) ohranjamo in vzdržujemo. S tem ne škodimo le sebi, svojim prednikom, potomcem, strankam in svoji okolici, ampak tudi staroselcem, ki v procesu kulturnega kolonializma – tega mnogi imenujejo kulturni genocid – izgubljajo največ.