Duhovnika ljubljanske nadškofije, ki sta bila pred nekaj časa osumljena spolnih zlorab mladoletnikov, še vedno opravljata delo z otroki, piše današnji Dnevnik. O njunih spornih dejanjih naj bi bili v ljubljanski nadškofiji obveščeni še v času Alojza Urana, vendar so oba župnika le premestili v bolj odmaknjene župnije, eden izmed njiju pa zdaj vodi duhovno-izobraževalni počitniški dom.
Na nadškofiji so sume zoper oba duhovnika prvič temeljito raziskali šele v času nadškofa Antona Stresa, sumi pa so se izkazali za utemeljene. O tem so obvestili rimsko Kongregacijo za nauk vere, ki je hitro določila, naj oba postopka nadaljuje. Po poročanju časnika se je tu zataknilo, saj se postopka do danes nista ne nadaljevala ne končala, duhovnika pa imata še naprej stike z mladoletniki.
Iz nadškofije so za Dnevnik pojasnili, kako ob prijavah spolnih zlorab ravnajo. Vsako prijavo obravnavajo v skladu z navodili Svetega sedeža, škof pa določi preiskovalca, ki razišče primer in poda mnenje. Po potrditvi suma nato škof dokumentacijo pošlje v Rim, ki nakaže nadaljevanje primera. Škof iz preventivnih razlogov nato duhovniku onemogoči delo, pri katerem bi ogrožal mlade ljudi. To se, kot ugotavlja časnik, v omenjenem primeru ni zgodilo.
V zadnjih petih letih so ljubljanski nadškofiji sicer prijavili sedem primerov spolnih zlorab oziroma spolnega nasilja nad mladoletnimi osebami. V dveh primerih je bil cerkveni postopek končan, dva duhovnika pa sta bila trajno izključena iz pastoralnega dela.
En primer je zastaral, zanj pa po besedah Boštjana Prevca, tiskovnega predstavnika ljubljanske nadškofije, tudi ni pogojev za formalno odprtje postopka. Štirje postopki potekajo. Eden od njih se šele začenja, eden pa končuje, še piše Dnevnik.
Cerkev ravna v okviru zakonov
Cerkev glede prijave suma spolnih zlorab ravna v skladu s slovensko zakonodajo, k temu jo zavezujejo tudi navodila vatikanske Kongregacije za nauk vere, so pojasnili na ljubljanski nadškofiji. Po njihovih navedbah so tako ravnali tudi v nedavnih domnevno spornih primerih, ki jih preiskujejo v okviru cerkvenega postopka.
Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je namreč v zvezi z nedavnimi spornimi primeri duhovnikov, osumljenih pedofilije, za Dnevnik poudarila, da bi Cerkev lahko izrazila podporo svojcem tako, da bi kaznivo dejanje v interesu otroka naznanila.
Kot pojasnjujejo na ljubljanski nadškofiji, v Sloveniji ni splošne dolžnosti naznanitve oziroma ovadbe kaznivih dejanj ali storilcev.
Zakon o kazenskem postopku določa, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Lahko pa kaznivo dejanje naznani vsakdo. Kazenski zakonik kazensko odgovornost (zapor do treh let) nalaga tistemu, ki ve za storilca kaznivega dejanja ali za dejanje samo, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj 15 let zapora ali dosmrtnega zapora, pa tega ne naznani.
Da je kazenska odgovornost odvisna od oblike kaznivega dejanja in zanj zagrožene kazni, je povedal tudi odvetnik Franci Matoz. Opozarja, da s konkretnim primerom ni seznanjen. A če je šlo za hujšo obliko kaznivega dejanja, kot so dejanja zlorabe zaupanja, za kar je predvidena največ 15-letna zaporna kazen, bi po njegovih besedah kaznivo dejanje morali naznaniti.
Kot navajajo na ljubljanski nadškofiji, Cerkev žrtve in njihove svojce obvesti o možnosti civilne prijave, sami pa jo sprožijo le, če imajo njihovo soglasje.
KOMENTARJI (83)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.