Dve sestri, en cilj: '50+ ni meja, je nov začetek'

Anita Stojanović Pevc je nekdanja ultramaratonka, ki se je s športom začela ukvarjati že pri dvajsetih. "Takrat tek sploh še ni bil tako razvit. Tekli smo v bombažnih majčkah, na voljo je bilo tistih pet različnih superg – jaz sem jih še odrezala spredaj, tako kot Mravlje, da mi niso uničile nohtov na nogah ..." se smeji, ko se spominja svojih začetkov. Aerobika, fitnes ... bila je na vrhuncu fizične pripravljenosti in vzdržljivosti. 

Potem pa se je zgodilo življenje – redna služba, poroka, otroci ... časa za stroge treninge je bilo vse manj, na vrsto so prišli hribi, gorski tek in kolesarjenje. Vrsto let je delala v zdravstvu, dokler ni ugotovila, da si želi biti sama svoja šefica in svoj čas razporejati tako, kot ji ustreza. "Naredila sem osemtedenski tečaj čuječnosti, šla na predavanje Joeja Dispenze v Amsterdam, naslednji dan pa dala odpoved v službi. Rekla sem si: ne bom se več obremenjevala. Otroci so zrasli, imam več časa in spet imam lahko strukturirane treninge in stvari, ki jih rada počnem."

Veselje je našla v jogi in jo začela raziskovati, svoje znanje pa nadgradila še z obiskom inštituta Iyengar Yoga v indijskem mestu Pune. Svojim dolgoletnim izkušnjam na področju telesa, gibanja in regeneracije je dodala še licenco za terapevtsko maserko. Zdaj že osem let izvaja terapevtske masaže za ljudi in pse, vodi individualne in skupinske vadbe ter organizira praktične tečaje samomasaže.

"Med masažami sem ugotovila, da moški in ženske po 40. letu večinoma padejo v rutino – služba, otroci, družina in pozabijo nase, na gibanje, treninge ... želijo si, pa tega ne naredijo. Zaradi sedečega dela imajo neko prisiljeno držo in jaz jim pokažem par gibov, vaj, kako to spremeniti, vkomponirati v svoj dan, v vsakodnevno rutino. Z Jano sva nekako razvili filozofijo, da bi gibanje moralo biti – tako kot prehranjevanje – vsak dan," pripoveduje Anita.

Ljudje kot izgovor največkrat uporabljamo besedi: nimam časa. Po njenih besedah moramo spremeniti to miselnost. "Za telefon, na primer, vedno najdemo nekaj minut časa. Saj ni treba, da vsak dan naredimo zahteven trening, ni treba, da gremo vsak dan nekam za eno uro. Dovolj je že nekaj minut, nekaj vaj, ki jih lahko naredimo sproti – aktiviranje mišic trebuha ob ščetkanju zob, razteg hrbta ob kuhanju kave, kroženje z rameni med sedenjem za mizo, nekaj počepov med pavzo ... ki bodo pozitivno vplivale na tvoje telo in metabolizem."

Težava je tudi v tem, da ljudje ves čas čakajo neko prelomnico, opozori Jana Czerny. "Čakajo na primer na 1. januar, da takrat pa res začnejo telovaditi! Ali pa si rečejo: jutri pa res začnem teči in potem ta jutri nikoli ne pride. Zakaj ne bi začel že danes? Midve poskušava motivirati predvsem ženske, starejše od 50, ki imamo tudi hormonska nihanja – naj opustijo neke zunanje faktorje. Zakaj ne greš teči zdaj? Zakaj ne narediš teh 10 počepov? Zakaj ne greš sredi tedna s prijateljicami v kino, na koncert, če si tega želiš? Razlog so naši programi, nepotrebne omejitve, ki jih imamo ljudje v glavi – ker moram spati, ker nimam pravilne opreme, ker si ne upam ..."

Najstarejša od treh sester, vzgojiteljica po poklicu, je naredila prav to – ni samo razmišljala o spremembi, pač pa je ta korak tudi naredila. "Pri 40 letih sem rodila drugo hčer, pri 43 sem pustila službo in naredila licenco za pilates, leto pozneje sem postala še edina certificirana inštruktorica Wim Hof metode v Sloveniji. Ti koraki so moj dokaz, da lahko – če o nečem razmišljaš, to tudi uresničiš. Svoje znanje povezuje z dihanjem, gibanjem, izpostavljanjem mrazu ter razumevanjem odziva telesa na stres. Izvaja delavnice, predavanja in izkustvene programe za posameznike, skupine in podjetja. To je tudi moj način dela s strankami – s pilatesom, pravilnim dihanjem in Wim Hof metodo ženske vidijo, kako pomembno je, da so fit. Kakovost življenja je veliko boljša, če skrbiš zase in če se ne primerjaš z drugimi."

Nasmejani in energični sestri, obe starejši od 50 let, sta si postavili zahteven izziv – decembra bosta z imenom Sisters in Motion nastopili na tekmovanju HYROX Doubles v Milanu. "HYROX je najin praktični preizkus, ki ga želiva izpeljati drugače. Ne kot klasičen športni izziv, ampak kot osebni eksperiment, v katerem svoje znanje uporabiva na sebi in spremljava, kaj se pri tem dogaja," pravita.

Njun cilj pa ni samo priti do ciljne črte. Zanima ju, kaj se zgodi s telesom in glavo, ko se dve ženski po 50. letu odločita za tako velik fizični izziv. Kako se spreminjajo moč, kondicija, regeneracija, počutje, odnos do telesa, prehrana, spanje, motivacija in tudi dvomi, ki pridejo zraven. Zato sta projekt poimenovali RESTART 50+.

Že od avgusta tako s treningom, regeneracijo, prehrano, dihanjem in disciplino pripravljata telo na zahtevno tekmovanje. Na spletni strani spremljata in dokumentirata svojo pot, spremembe, izzive in tudi trenutke, ko stvari ne bodo šle po načrtu. "Ker želiva pokazati nekaj preprostega: po 50. letu se življenje ne upočasni. Lahko se začne nova faza zmogljivosti. Ni ti treba pri 50. postati projekt, ki ga moraš nenehno izboljševati. Lahko imaš manj energije. Lahko potrebuješ samoto. Lahko kakšen trening spustiš. Lahko imaš sto idej. Lahko spremeniš cilj. In kljub temu si lahko močna, ambiciozna in si pri 50+ postaviš nor cilj."

Kot poudarjata, nikoli ni prepozno za začetek. "Jaz zdaj, ko sem starejša, športam veliko bolj z glavo kot prej. Se ustavim, opazujem okolico, uživam v trenutku in iščem stik, tisto povezanost sama s seboj. To je potem neko vračanje k sebi, ko otroci zrastejo in se obveznosti malo umirijo," še doda Anita.

Sama ima, kot pravi, um ultramaratonca. "Ko se odločiš, narediš. In če bi mi rekli petkrat toliko, bi še toliko naredila. Največ sem tekla 130 kilometrov v enem kosu. Saj je bil napor, ampak gre za mindset, ki si ga narediš, dosežeš in telo mu sledi. Pri sebi premikaš meje. Če bi mogla zdaj tukaj sedeti deset ur, bi pa sedela. No, potem bi šla najbrž malo počepov delat, se smeji. Izziva, ki je pred njima, se zelo veseli. Jaz sem z glavo že na cilju, sva že zmagali!"

Jana sicer okreva po poškodbi noge in ni mogla tako intenzivno trenirati, a je prav tako prepričana v njun uspeh. "Spremljala naju bo še najmlajša sestra, tako da se bomo zagotovo zabavale ob skupnem druženju. Rezultat bo takšen, kakršen bo – najpomembneje je, da prideva do cilja in vmes uživava."