Reportaže

Dvorec Viltuš: Speča princesa, ki jo iz sna prebujajo prostovoljci

Spodnji Slemen, 17. 05. 2019 06.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 8 min
Avtor
Tina Švajger
Komentarji
34

Nekoč eden najlepših in romantičnih dvorcev pri nas – Viltuš – že desetletja klavrno propada. Država ga je kot lastnica večkrat skušala prodati, a kupca ni bilo. Poleg tega, da je bil tarča vandalizma in ropanja, je tako neslavno veljal tudi za sinonim neskrbnega lastništva. Desetletja zanemarjen pa je bil tudi grajski park, a vsaj ta postopoma dobiva lepšo podobo.

Več videovsebin
  • Zgodovinar Rajmund Lampreht o zgodovini dvorca Viltuš
    01:48
    Zgodovinar Rajmund Lampreht o zgodovini dvorca Viltuš
  • Viltuški dvorec s parkom
    01:54
    Viltuški dvorec s parkom

Popotnika, ki ga – malodane že po naključju – od države pogosto pozabljena cesta med Mariborom in Dravogradom, zapelje po levem bregu Drave, v Spodnjem Slemenu pričaka veličasten prizor. Skrit za bujnim pomladanskim rastjem in mogočnimi stoletnimi drevesi ždi pravljičen dvorec Viltuš.

Do pred štirimi leti sicer prepuščen zobu časa, povsem zaraščen in uničen, ki pa mu postopoma novo podobo – vsaj kar se okolice tiče – korak za korakom vlivajo domačini, prostovoljci.

Dvorec Viltuš je desetletja nezadržno propadal.
Dvorec Viltuš je desetletja nezadržno propadal. FOTO: Tina Švajger

Danes urejen in oživljen grajski park z ribnikom je bil še pred približno petimi leti zanemarjen in skorajda neprehoden. Občasno so za košnjo poskrbeli le vrtnarji iz Arboretuma Volčji Potok. Leta 2015 pa je njegovo urejanje prevzelo lokalno turistično društvo. "Takrat smo s kulturnim ministrstvom prvič sklenili dvoletno pogodbo, ki smo jo že večkrat podaljšali, nazadnje pred nekaj dnevi," je za 24ur.com razložila predsednica Turističnega društva (TD) Selnica ob Dravi Ivanka Frešer.

V več delovnih akcijah v prvem letu upravljanja parka, so številni prostovoljci podrli na desetine uničenih dreves, odstranili samonikle grmovnice, redno kosili travo, v dogovoru z ZVKDS odstranili bršljan, ki je preraščal dvorec, plevela pa očistili tudi stopnišča in ograje.

Nova pogodba tako velja do konca leta 2020, z njo pa Ministrstvo RS za kulturo selniškemu društvu dovoljuje košnjo in dosejevanje trave, obrezovanje grmovja, urejanje ceste skozi park, osemenjevanje samoniklih rastlin, grabljenje listja in posaditev šestih novih dreves. V domeni članov društva in številnih prostovoljcev je tako, da okoli 15-krat letno v večjih in manjših akcijah očistijo in uredijo park in okolico dvorca. Tokratna, slabih 10.000 evrov vredna pogodba vključuje tudi nakup nove kosilnice, orodja in zaščitne opreme, pa hrano in pijačo za sodelujoče na akcijah. "Naše delo je v celoti prostovoljno, brez plačila in temelji izključno na dobri volji," poudarja Frešerjeva.

Dvorec je nekoč obdajal izjemen park angleškega tipa, ki se je ponašal s številnimi redkimi domačimi in tujerodnimi drevesnimi vrstami. Skupaj z grajskim vrtnarjem Vaclavom Vavro ga je na začetku 20. stoletja zasnoval takratni lastnik Ottokar Maria Badl. V času zasaditve je veljal za enega najlepših tovrstnih vrtov.

Kulturno ministrstvo s tem društvu tako podeljuje dovoljenje za določena vzdrževalna dela v parku, v samo stavbo pa ne smejo posegati. "Pred časom smo lahko sicer očistili ribnik, urejamo lahko sprehajalno pot ob dvorcu, postavili smo par klopi, dovolijo nam manjše kulturne dogodke, bi pa seveda želeli več," ob tem pravi predsednica društva. Po njenih besedah pa pristojni zavod za varstvo kulturne dediščine za njihovo delo in morebitno ureditev dvorca ne kaže pretiranega zanimanja in posluha. "Ob cesti na primer že leta ležita podrta kamnita stebra. Iz zavoda ju hodijo gledati, fotografirati, a se nič ne premakne. Tudi mostiček, ki je povezoval dvorec in bližnjo oranžerijo so raje podrli, kot pa obnovili," meni Frešerjeva. "Nas sicer zelo veseli, da lahko skrbimo za park, imamo pa še cel kup konkretnih predlogov za vsaj minimalno ureditev zunanjosti dvorca. Ti ne bi predstavljali večjih posegov v stavbo, potreben pa bi bil le manjši finančni vložek. A posluha pogosto ni. Kot da raje vidijo, da vse skupaj propade, kot pa da se kaj uredi," je še ogorčena Frešerjeva.

Iskanje kupca neuspešno, država ga bo skušala urediti. Kdaj pa?

Vzdrževanje, oddaja oziroma prodaja objektov, kot je dvorec Viltuš, je zelo kompleksna zadeva. Na ministrstvu se zadevamo problematike dvorca Viltuš in trenutno iščemo najustreznejšo rešitev – oddaja ali prodaja dvorca. Ministrstvo RS za kulturo

Dvorec Viltuš je v državni lasti, z njim pa upravlja ministrstvo za kulturo. Je le eden izmed mnogoterih dvorcev in gradov pri nas, ki samevajo in nezadržno propadajo. Dvorec je iz varnostnih razlogov zaprt za javnost, prostori namreč – tako na ministrstvu – trenutno niso primerni za uporabo.

Na ministrstvu so leta 2017 pojasnili, da se v dvorcu in parku izvajajo nujna vzdrževalna dela, za katera skrbi zunanji izvajalec, skladno z razpoložljivimi proračunskimi sredstvi; pripravljali naj bi tudi dokumentacijo za prepotrebno sanacijo. Ko bo objekt popolnoma prenovljen, pa naj bi poiskali upravljavca, ki bo zagotovil vsebine za njegovo oživitev in mu tako povrnil nekdanji blišč.

Ministrstvo je v preteklosti dvorec sicer večkrat prodajalo, a zanimanja za nakup ni bilo. Izhodiščna cena leta 2012 za 32.913 kvadratnih metrov veliko nepremičnino (sama stavba meri okrog 3502 kvadratna metra) je bila 1.028.499 evrov. Na prvi javni dražbi aprila 2013 je izklicna cena znašala 817.000 evrov, na drugi dražbi junija istega leta pa so zanj skušali iztržiti najmanj 700.000 evrov. Julija 2013 je ministrstvo nato na spletni strani objavilo namero o sklenitvi neposredne pogodbe, s katero je pozvalo zainteresirane, da ponudijo ceno, ki je lahko bila za največ 15 odstotkov nižja od izklicne cene druge dražbe – dvorec je v neposredni prodaji tako ponujala za 595.000 evrov. Tudi ta faza prodaje ni bila uspešna.

Komisija za ovrednotenje kulturnih spomenikov v lasti Republike Slovenije je leta 2009 dvorec opredelila kot primeren za oddajo ali prodajo. Slednja pa je bila kasneje na podlagi odločitve takratnega ministra nato ustavljena.

Na zadnji javni dražbi jeseni 2014 so dvorec poskušali spet prodati, po izklicni ceni 770.000 evrov, a je bil postopek ustavljen. Razlog: država naj bi nameravala znova celostno preučiti problematiko vseh gradov v njeni lasti.

Kulturno ministrstvo je sicer po dveh neuspelih poskusih prodaje hkrati presodilo, da pa dvorec, v stanju kot je, za prodajo sploh ni primeren. Najprej bi ga namreč bilo treba sanirati, a sredstev za ta namen – roko na srce – država nima ravno v izobilju in je to tako dolgotrajnejša naloga.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
Država je med leti 2013 in 2015 za vzdrževanje, obnovo in spremembo projektne dokumentacije za statično sanacijo Viltuša namenila slabih 64.500 evrov. Po letu 2015 pa so še zadnja (več kot potrebna) dela in posegi zamrli.

V 2015 so se tako izvedla le najnujnejša vzdrževalna dela, izdelan je bil projekt s statično sanacijo gradu, vključno s sanacijo hišne gobe. "Ta se bo nadaljevala v letu 2016, skladno z izdelanimi projekti in glede na razpoložljiva finančna sredstva," so takrat dejali na ministrstvu za kulturo, a so v 2016 nato uspeli izvesti le nadzor nad nujnimi vzdrževalnimi deli.

Nekaj časa v najemu bližnjega 'graščaka'

Viltuš je imel pred približno sedmimi leti sicer v najemu podjetnik Milan Slavič, ki ga je bil – podobno kot je to storil z bližnjim gradom Fala – pripravljen oživiti. "S pristojnim ministrstvom smo imeli sklenjeno pogodbo o najemu za nedoločen čas. Že v prvih dveh mesecih smo dvorec očistili in delno opremili, a se je nato vse skupaj zapletlo z zavodom za varstvo kulturne dediščine," pripoveduje. "Denimo: na stene sob je bilo ob našem prihodu nanešenih po deset različnih barv in ometov. Te smo nato odstranili in nanesli eno. Na zavodu pa so se nato 'spomnili', da odtenek ni pravi in me obtožili, da sem graščak, ki gradove barva v barve mavrice," je jezen podjetnik.

Nato se je odločil, da za še eno bitko z birokrati nima ne energije ne volje in od ideje o oživitvi Viltuša dvignil roke. "Ko smo se umaknili, pa so nato v par mesecih pokradli žlebove, začelo je spet zamakati. In vse od takrat se ni zgodilo ali premaknilo nič," pravi Slavič, ki bi si želel le boljšega dialoga s pristojnimi. "Na ministrstvu se menjavajo ljudje, vse skupaj pa dodatno ovirajo še nesmiselni zakoni. Vse skupaj pa bi bilo treba pogledati še s kakšne druge perspektive," še izpostavlja.

Propad 'omogočila' tudi dolgotrajna denacionalizacija

Dvorec Viltuš je sicer naslednik starega viltuškega gradu, ki leži na bližnjem hribu Tičnica. Njegovo ime domnevno izhaja iz nemške besed wildhaus – 'hiša v divjini'. Prvotni dvorec je leta 1625 zgradil baron Vid Žig Herberstein, a se je ta skozi stoletja precej spremenil. Končno mogočno, a tudi romantično podobo je dobil v drugi polovici 19. stoletja in še danes velja za enega najlepših dvorcev pri nas. Do začetka 20. stoletja so ga imele v lasti različne plemiškega družine, leta 1927 pa ga je kupil lesni industrialec Peter Magerl. Po njegovi smrti sta ga dedovali njegovi vnukinji Adela Marija Zangl in Marija Magdalena Alojzija Fischer. V njunem lastništvu je Viltuš ostal do konca druge svetovne vojne, nakar je bil nacionaliziran. Nato si je v njem začasno bolnišnico uredila vojvodinska divizija III. armade, od leta 1947 pa je služil kot letovišče za okrevanje bolnih pilotov JLA. Leta 1953 so v dvorcu nastanili oskrbovance enote Doma Danice Vogrinec Maribor; pod njihovim upravljanjem so ga leta 1971 tudi zadnjič obnovili. Dom za ostarele je tam deloval vse do leta 1989, po njihovi preselitvi v Maribor pa je bil Viltuš izpraznjen.

Na dvorec že od daleč opozarja znameniti stolp. Izstopajoč štirinadstropni stolpič s strešnimi ogelnimi stolpiči v tudorskem slogu je rodbina Badl pozidala leta 1885.
Na dvorec že od daleč opozarja znameniti stolp. Izstopajoč štirinadstropni stolpič s strešnimi ogelnimi stolpiči v tudorskem slogu je rodbina Badl pozidala leta 1885. FOTO: Tina Švajger

Občina Ruše naj bi ga kot takratna lastnica nato skušala prodati, a sta denacionalizacijski upravičenki Zanglova in Fischerjeva začeli postopek za vrnitev (vsaki polovico) dvorca, ki se je vlekel vse do leta 2009. Zahteva Zanglove je bila nato dokončno zavrnjena leta 2007, zahteva Fischerjeve pa se je leta 2008 končala z določitvijo odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 1.255.895 nemških mark (preračunano takrat približno 765.000 evrov) za polovico gradu.

Je pa bil Viltuš pri tem uvrščen na seznam 40 gradov, za katere je država posebej zainteresirana.

V treh desetletjih se z dvorcem tako (bolj ali manj) ni dogajalo nič, razen tega da je iz leta v leto bolj propadal. Država ga je vmes – septembra 1999 – sicer razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, v 2004 pa so obnovili vsaj ostrešje in kritino, pozneje pa namestili še nove žlebove – vse skupaj za dobrih 475.000 evrov, a je že slabo desetletje pozneje začelo spet zamakati.

Kot rečeno, je država leta 2010 nato začela iskati morebitnega kupca, a neuspešno. Za grad naj bi se v preteklosti sicer zanimalo več interesentov – tudi Nova KBM, Siemens in Višja šola za gostinstvo in turizem Maribor, ki je predložila načrt za revitalizacijo. Prodaja nikoli ni stekla, zainteresirani najemniki so odšli, pozabljen od države pa Viltuš že zadnja tri leta čaka na boljše čase. Pa bodo sploh kdaj prišli?

Desetletja propadanja in plenjenja: dvorec danes povsem izropan, zanemarjen in poškodovan

Dvorec je bil od leta 1989 tako prepuščen zobu časa in vandalom. Od nekoč bogate notranje opreme ni ostalo popolnoma nič. Par kosov pohištva je bilo sicer prepeljanih v Pokrajinski muzej Maribor, preostanek so pokradli ali namerno uničili nepridipravi. Stavbo pohištvo je dobesedno potrgano – vrata in okna so razbita, peči in kamini izruvani, lesene stopnice, ki so vodile v stolp pa so preprosto kar odžagali. Nekdaj veličastne sobane danes 'krasijo' grafiti in smeti. Tudi fasada je ponekod uničena, omet odpada.

Ker je vse kazalo na to, da ne bo prihranjeno niti ostankom čudovitega rezljanega lesenega stropa v veliki viteški dvorani, so vrata in okna zazidali ali zamrežili. Kar pa še do nedavnega ni oviralo nepridipravov, potepuhov in naključnih radovednežev, da ne bi dobesedno splezali v stavbo.

 

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (34)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Bigbadjohn
18. 05. 2019 12.01
-1
Ogledalo naše javne uprave- groteskno neučinkoviti in škodljivi paraziti- zakoni pa osmišljeni tako, da v kali zatrejo vsak napredek!
MojsterSplinter
17. 05. 2019 16.19
+5
Čudovit dvorec, za katerega žal prvič slišim.
martinov
17. 05. 2019 13.53
+4
Po več kot 20. letih lastništev nekih sladov, tudi samoupravnih, pa v lasti nekih Ministerstev, pa Doma starostnikov Danica Vogrinec in večina v sedanji lasti tatov vsega možnega, me ne čudi, da ta grad še sploh obstaja ! Traja naj še nekaj let, da nam "davkoplačevalcem, ne bo potreba sofinancirati novega TEŠ 7 !!
Karantanija
17. 05. 2019 10.32
+18
Kako lepo je urejen okoliški park! Zakaj ne bi pustili, da ga domačini in pristovoljci vsaj zavarujejo in naredijo najnujnejša dela tudi znotraj!? Seveda pod nadzorstvom strokovnjakov! Ni mi všeč, da so nekatera okna zazidana z opeko, to gotovo ni prav!
Karantanija
17. 05. 2019 10.28
+6
"Gradič, gradiček, reci mi, ali tukaj kdo živi?"
nikandra
17. 05. 2019 09.56
+36
Država je slab gospodar, kot že dolgo vemo. In namesto, da bi bila zelo zadovoljna, da je kdo sploh pripravljen karkoli storiti, da spomeniki naše zgodovine v celoti ne propadejo, milostno dovoljuje prostovoljcem, da uredijo okolico. Sramota. Podariti bi jim morala zgradbo in prositi, da jo uredijo, čim bolj je možno in seveda v skladu z zgodovinskimi smernicami. Posebej poudarek je, da v zgradbo ne posegajo. Je bolje, da vanjo poseže zob časa in se dokončno poruši? Če me spomin ne vara, se je nekoč že pojavil kupec, pa je bila cena takšna, da bi lahko za tisti denar si zazidal novo grajsko poslopje, ne pa da ga mora še popolnoma obnoviti. Banke podarjamo tujcem, stare znamenitosti pa propadajo. In denacionalizacija - hvala Petrletu za ta zakon. Tisti, ki so jim odvzeli premoženje, jih že davno ni več, sedaj pa se delajo nove krivice. Cerkvi pa so bile vse nepremičnine že plačane, že plačane nepremičnine pa jim sedaj vračamo. Bravo vse slovenske vlade od osamosvojitve naprej.
gulmor
17. 05. 2019 09.37
+37
Vedno, ko se peljem iz Dravograda v Maribor, občudujem ta dvorec. Moral bi spadati pod spomeniško varstvo prve klase.
RupniK
17. 05. 2019 11.00
+18
martinov
17. 05. 2019 13.55
-1
Samo priimek Rupnik mi je dovolj ! Za Bežigrad in vso belo gardo
Pan1
17. 05. 2019 15.39
+3
Tudi tvoje ime je več kot dovolj. Tvoj komentar, pa butast do amena.
Karantanija
17. 05. 2019 09.36
+25
Kako čudovita stavba! Žal še nismo slišali zanjo. Ministrstvo za kulturo in Zavod za kulturno dediščino delata po polžje. Sramota, velika sramota, če bo to propadlo! Mislim, da bi morali prebivalci sami in tudi županstvo tega kraja se še bolj zavzeti in večkrat iti v Ljubljano .....!
islamint
17. 05. 2019 09.22
+14
Največja napaka politike: denacionalizacija. Večje bedarije niso mogli sprejeti, kot so. "Lastnikom" zdaj odškodnina, zgradbe propadajo še naprej, ali pa "lastniki" prevzamejo le tisto, kar se jim splača oz. je bilo vzdrževano. Propadla državna podjetja, tajkuni,.... Kaj je bilo v tej denacionalizaciji pozitivnega?
Zbujen
17. 05. 2019 10.38
+8
Večje bedarije ti ni si sposoben napisati. Najprej ti za 50 let vzamejo bajto, potem se 20 let tožiš za vračilo, potem te pa odpikajo z drž. obveznicami, ki so vnovčljive čez 10 let. Nosilec zahtevka: 80 letna babica. Res, kapo dol....
islamint
17. 05. 2019 09.14
-7
Največja napaka politike: denacionalizacija. Večje bedarije niso mogli sprejeti, kot so. "Lastnikom" zdaj odškodnina, zgradbe propadajo še naprej, ali pa "lastniki" prevzamejo le tisto, kar se jim splača oz. je bilo vzdrževano. Propadla državna podjetja, tajkuni,.... Kaj je bilo v tej denacionalizaciji pozitivnega?
ErichPriebke88
17. 05. 2019 09.10
+19
Prispodoba slovenije.
supergigi
17. 05. 2019 09.03
+22
steber1
17. 05. 2019 09.00
-5
Cerkvena stranka in SDS dajte sedaj, ko ste vrnili vse otrokom otrok premoženje pomagajte jim, da bodo sedaj tudi popravljali te objekte.Naredili ste več škode kot koristi,pa saj je to za vas običajna praksa.
Luther
17. 05. 2019 08.43
+12
Tam kjer se pojavi ''podjetnik'' Milan (po novem Maximiljan) Slavič ostanejo samo dolgovi.
brezveze13
17. 05. 2019 08.34
+16
res je naša država gospodar(gosposka) bisere pusti propadati ali se pač nad njimi izživlja tako da v primeru obnovitvenih posegov vstraja pri enormnih cenah, tako da je to praktično nemogoče (saj je vendar skoraj pol slovencev gradbincev in vemo koliko kaj stane) po drugi strani pa lepo iz fotelja nalaga davke državljanom od katerih nima nobeden prav dosti koristi , razen elite pač
GOOD vs. EVIL
17. 05. 2019 08.28
+19
Klasika socialistične nacionalizacije,... Sedaj so pa kulturniki krivi,...
TitCankar
17. 05. 2019 08.19
+30
Na ministerstvu za kulturo jih je lahko sram kako lahko dobivajo sploh plačo taki brezbrižneži in nesposobni luzorji, a jih je tam zaposlenih, da si kljuke podajajo, tem birokratom je popolnoma vseeno za kulturno dediščino. Kje so evropska sredstva s katerimi bi lahko obnovili ta grad za Plečnika se vedno najde denar v Ljubljani za vse ostale pa mutijo in zahtevajo tono papirjev in izračunov.
Castrum
17. 05. 2019 07.37
+29
Še eden izmed mnogih uspešnih socialističnih projektov.
Luther
17. 05. 2019 08.40
+11
Šele v Sloveniji je začel hudo propadati. Od leta 1989 dalje so ga najbolj izropali in uničili.
Castrum
17. 05. 2019 09.39
+6
Preberi članek še enkrat! Lepo je navedeno, da so dvorec zadnjič obnovili leta 1971 !
korintos23
17. 05. 2019 12.03
-2
Leta 1971 0bnovljen in je je vzdržal do 1991¨.
kakafonijaprava
17. 05. 2019 07.32
+23
vsako leto ko sme se vozil mimo, je bilo slabše stanje!
janez139
17. 05. 2019 07.24
+21
Hm...čudno da ga niso partizani požgali...le kako se je izmuznil...
Luther
17. 05. 2019 08.41
+1
Partizani so požigali samo domobranske postojanke in utrdbe.
Karantanija
17. 05. 2019 09.38
-2
Čudno, da niso beli imeli v njem postojanko in zapore!
Castrum
17. 05. 2019 09.46
+12
Najprej so pokradli kar je bilo vrednega, potem pa zažgali da se je kraja prikrila........