Dvorec Visoko: 'živi', a na račun več kot pol milijona evrov vložka

Dvorec Visoko je javnosti gotovo najbolj poznan po njegovih zadnjih lastnikih Tavčarjevih, po katerih ga občasno tudi imenujemo. Pisatelj Ivan Tavčar je pred natančno sto leti v njem deloma napisal tudi Visoško kroniko, za katero je navdih našel prav v zgodovini nekdanjih lastnikov te čudovite domačije v idiličnem okolju Poljanske doline.

Dvorec je bil od sredine 17. stoletja dom Kalanove rodbine. Sodi med naše najpomembnejše arhitekturne spomenike, saj predstavlja višek v razvoju kmečkega stavbarstva. Hkrati – tako Damjana Pediček Terseglav iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) – izraža gospodarsko moč in duhovno obzorje najbogatejše kmečke plasti v drugi polovici 18. stoletja.

Visoška domačija se v pisnih virih prvič omenja v 13. stoletju, današnja podoba pa je ostanek zadnjih stavbarskih del iz 20. stoletja. Od potomcev Kalanovih je posestvo leta 1893 odkupil Ivan Tavčar, okolico pa uredil po vzoru nemških dvorcev.

V nasprotju z usodo mnogih podobnih stavb pa znamenitega Tavčarjevega dvorca po drugi svetovni vojni niso nacionalizirali, temveč so ga dediči leta 1962 prodali Občini Škofja Loka. Ta ga je leta 1966 nato prodala kmetu in podjetniku Mirku Šinkovcu. Ta je na Visokem zgradil nov vodovod, hlev preuredil za rejo konj, v dvorcu obnovil tlake, kuhinjo in stranišča. V stavbi je v tem času delovalo gostišče, lastnik je imel v gospodarskem poslopju tudi konjušnico.

Leta pozabe, mrtvila in propadanja

Po smrti Šinkovčeve druge žene je posestvo leta 1985 znova odkupila škofjeloška občina, razglasili so ga tudi za kulturni spomenik. "Do leta 1995 je obnovila propadajoče gospodarsko poslopje do faze, kot je zgrajena danes, saj se je to pred tem rušilo in močno kvarilo videz samega dvorca," je za 24ur.com pojasnila direktorica občinske uprave Občine Gorenja vas - Poljane (v nadaljevanju GVP) Elizabeta Rakovec. Fakulteta za arhitekturo je po občinskem naročilu izdelala tudi načrt prenove, podjetje Alpetour pa bi postal najemnik. Obnovljena je bila fasada in izdelano novo ostrešje. A začeta prenova ni bila dokončana.

Leta 1994 se je dotedanja škofjeloška občina razdelila na štiri. In razpršeno lastništvo je – tako Rakovčeva – postalo velika ovira za postopek oživljanja dvorca. "Občina je zato sprva vlagala vse napore v pridobitev večjega lastniškega deleža," pravi. Novonastali občini GVP je z letom 1995 namreč pripadel 74-odstotni delež visoškega dvorca s pripadajočim gospodarskim poslopjem in zemljiščem. "Leta 2009 smo nato od Občine Žiri odkupili še 11-odstotni delež, v letu 2016 pa še 14 odstotkov od škofjeloške občine," pa pojasnjuje župan Milan Čadež in dodaja, da je Visoko zadnja tri leta tako v celoti v lasti njihove občine.

A domačiji je po letu 1985, podobno kot mnogim gradovom in dvorcem na Slovenskem, sčasoma vendarle grozilo postopno in popolno uničenje. V državni lasti je trenutno 77 enot grajske arhitekture, od tega pet razvalin, ruševin ali arheoloških najdišč, ter 72 še ohranjenih stavb. A dejstvo je, da država prave vizije, kam s temi gradovi in dvorci, nima. Od leta 2008 so tri (Šrajbarski turn, dvorec Viltuš in grad Borl) večkrat poskušali prodati, pa zanimanja za nakup ni bilo. Prodati pa jim je uspelo graščino Socka za 233.000 evrov. Številne postopke prodaje so zato ustavili, nekaj gradov oziroma dvorcev pa predali občinam ali oddali upravljavcem. Prav tako država tovrstne nepremičnine navadno prodaja po precej zasoljeni ceni, in to kljub dejstvu, da so večinoma v slabem stanju in bi moral morebitni novi lastnik vanjo največkrat vložiti še najmanj enkrat toliko, kot je znašala nakupna cena.

Na srečo pa se je rek, da izjeme potrjujejo pravilo, za resničnega izkazal na Visokem. Občina je leta 2012 v posestvo namreč začela izdatneje vlagati, ga po korakih oživljati in postopoma obnavljati. Uredili so prvo sobo za razstave (prenova, opleski, podi, inštalacije), in s tem je dvorec spet lahko odprl svoja vrata. "Pripravljali smo tudi vso potrebno dokumentacijo za celovitejšo prenovo dvorca, uredili smo tudi novo prometnico, da ni več potekala mimo dvorca in da smo lahko na tem mestu predvideli letni vrt za obiskovalce. Obnovili smo kozolec, v katerem so lahko potekale prireditve," opisuje Elizabeta Rakovec.

Leta 2017 so nadaljevali dela – celotno so restavrirali in obnovili poročno dvorano, nadaljevali restavratorska dela v nekdanji kuhinji, kjer je na ogled meščansko ognjišče iz časa Kalanov, postavili nove muzejske zbirke, obnovili dostop do Tavčarjeve grobnice z okolico ter začeli izvajati projekt 'Visoške poroke'. Konec avgusta 2017 je bil objavljen tudi Odlok o razglasitvi Ambienta Visoške in Debeljakove domačije na Visokem pri Poljanah za kulturni spomenik državnega pomena. Od začetka leta 2018 pa ima dvorec v upravljanju Zavod za turizem in kulturo Poljanska dolina, ki skrbi za sprejem skupin in posameznih gostov ter vodenje obiskovalcev po muzejski zbirki.

Obnovitvena dela so se nadaljevala tudi v letu 2018. V kletnih prostorih so uredili nove sanitarije, uredili so odvodnjavanje meteorne vode.

Najobsežnejše prenove so se lotili jeseni, po zaključku turistične sezone. "Lani smo objavili javni razpis za izbiro izvajalca del," razlaga Čadež. Septembra so nato z izbranim izvajalcem podpisali gradbeno pogodbo v višini 356.000 evrov (brez DDV), za dela, ki jih načrtujejo v prihodnjih dveh letih. Delavci izbranega podjetja so nato celotno osrednjo stavbo odkopali, da so prišli do temeljev, te pa nato statično ojačali in jih toplotno- in hidroizolirali.

Prek zime so nadaljevali dela v kletni etaži (to so obnovili do tretje gradbene faze), kjer bodo poleg družabnih prostorov tudi servisni prostori za gostinske prostore v pritličju.

Naslednji korak je sicer beljenje in položitev končnih tlakov, a bo klet, v stanju kot je sedaj, za zdaj tudi ostala. "Kako naprej, se bo pokazalo v naslednjih letih, odvisno tudi od sredstev," poudarja župan. Spodnje prostore sicer želijo zapolniti tudi z vsebino dolgoletnih gospodarjev Kalanov. "Vemo namreč, da takšen objekt – tako dvorec kot hlev – nista nastala le s prihodki od poljedelstva in živinoreje, ampak je bila tukaj še dodatna, trgovinska dejavnost," pripoveduje. Kalani naj bi se namreč ukvarjali z nakupom vina iz Primorske in Italije, na Visokem so blago nato skladiščili in ga pozneje prodajali naprej po slovenskih deželah. Čadež tako meni, da je 'glavna zgodba' prav v tem in ravno zaradi tega so tudi obnovili kleti. "Tam bodo v prihodnosti tako vinoteka, morda tudi pivnica, in vse kar takšnemu objektu, kot je dvorec na Visokem, tudi pritiče," pravi.

Zadnja letošnja dela pa vključujejo še obnovo dveh pritličnih prostorov, kjer načrtujejo kavarno in slaščičarno z letnim vrtom. "Nov je strop, nova so tla s talnim gretjem, estrihi in lesenim podom, ter belež. Postavljena je tudi že peč iz istih elementov, kot je bila nekdanja, prav tako je na istem mestu," dela v zadnjem letu našteva Čadež. Zraven je še en prostor, ki bo prav tako namenjen gostinski dejavnosti in v katerem bodo lahko, skupaj s prvim, sprejeli 54 gostov. Obnova pritličnih prostorov, računajo, bo končana maja, odprtje kavarne načrtujejo poleti.

Obnova brez investitorjev, le z občinskimi sredstvi, a "končana ne bo nikoli"

A obnova Kalanovega dvorca samega po sebi, po mnenju župana, ne bo končana nikoli. Stroške zadnjih del sicer ocenjujejo na okoli 350.000 evrov. V celoti gre za javna, občinska sredstva. "Kandidirali smo sicer tudi na razpisu kulturnega ministrstva in pričakujemo, da bomo dobili kakšen evro," je optimističen. Občina je v zadnjih sedmih letih, skupaj z nakupom 14-odstotnega škofjeloškega deleža, v dvorec sicer vložila slabih 660.000 evrov.

V naslednjih dveh do treh letih novih večjih investicij ne načrtujejo, energijo bodo namreč vlagali v promocijo tega, kar so naredili do zdaj. "Delali smo s kratkimi in zanesljivimi koraki, zadnjega pol leta pa je bil korak daljši in tudi bolj naporen in moramo zato 'malce priti do sape'. Glede na to, da je bilo v zadnjem letu vloženih toliko sredstev, moramo v prihodnje 'obstoječi proces najprej optimizirati'," pravi prvi mož občine.

Kje je država? Že druga kandidatura na razpisu, a ministrstvo denarja zanje ni našlo

Pri obnovi Visokega je občina do zdaj že dvakrat kandidirala na razpisu Ministrstva RS za kulturo, a neuspešno. "Če kulturno ministrstvo nima zadosti sredstev za obnovo in vzdrževanje pomembnih objektov kulturne dediščine, je to druga zgodba. Meni se zdi najpomembneje to, da sta ministrstvo in vlada leta 2017 prepoznala naše delo v preteklih petih letih in območje Visokega, skupaj s sosednjo Debeljakovo domačijo, razglasila za spomenik državnega pomena. To je za nas velikega pomena in nam odpira bistveno večja vrata in lažje kandidiramo za državna sredstva. Prej smo namreč – kot lokalni spomenik – dobili premalo točk, ki bi nam omogočala pridobitev kakšnih sredstev," pravi župan.

So pa zadovoljni z delom Restavratorskega centra ZVKDS, s katerim so sodelovali že v preteklosti. Ta je v celoti denimo restavriral sobo v pritličju, lani portal glavnih vhodnih vrat, trenutno pa obnavljajo portale in stropove v kleti. "To je tisto, kar so bila dejansko državna sredstva. In začne se s prvo stopnico," meni sogovornik.

Skupno je doslej občina v obnovo dvorca tako vložila več kot pol milijona evra lastnih sredstev, a kljub oddanim vlogam še ni pridobila nobenih nepovratnih sredstev.

A čemu toliko časa in denarja za nekoč propadajočo nepremičnino? "Vrednota in potencial dvorca in njegovega ambienta je bil prepoznan tudi na državni ravni." Njegov potencial je po besedah direktorice občinske uprave tako za Poljansko dolino kot širšo regijo in državo težko opisati z nekaj besedami. "Je pa dvorec za lokalno skupnost neprecenljivega pomena."

Izjemna zgodovinska najdba – skrinja z zlatniki: je Polikarpova skrinja z denarjem torej resnična?

Iz Poljanske doline pa so nas pred dnevi obvestili tudi o presenetljivi najdbi, ki da so jo ob prenovi dvorca našli v spodnjem delu kleti. Našli naj bi kovano skrinjo, ki je bila skoraj do vrha napolnjena z zlatniki. "Po posvetovanju s strokovnjaki ZVKDS predvidevamo, da je Polikarpova skrinja z denarjem resnična! Veselimo se, da bo neprecenljiva najdba lahko na ogled obiskovalcem, ki bodo nad skrinjo s cekini nedvomno izjemno presenečeni," so zapisali.

A na žalost nekaterih je šlo le za prvoaprilsko potegavščino, ki so si jo na Visokem privoščili v sklopu promocije letošnjih prireditev.

Skrinja pa je – čeravno so se 'zlatniki' izkazali za čokoladne – sicer pravcata umetnina, ki jo je izdelal oblikovalec Andrej Hladek. Kot razlaga, je za okoli 50-kilogramsko skrinjo izdelavo potreboval okoli 150 ur. "Precej dela sem imel s sistemom za zaklepanje – skrinjo zaklepa poseben, velik ključ, pa še dve manjši ključavnici. Če bi prišel kakšen lopov, je tako gotovo ne bi mogel odpreti."

Še nekaj zgodovine ...

Današnja podoba visoške domačije je nastala s postopnim oblikovanjem od prve omembe v virih 13. stoletja pa do zadnjih sprememb v 20. stoletju.

Najstarejše podatke o Visokem je mogoče črpati iz srednjeveških urbarjev, v katerih so bile popisane podrejene kmetije (hube), njihova velikost, obveznosti, dajatve in služnosti fevdalnemu gospodu. Najstarejši tak popis na Slovenskem je prav popis posesti Freisinške (Brižinske) škofije za škofjeloško območje, ki v letih 1291 in 1318 omenja na Visokem tri grunte, katerih število se skozi stoletja ni spreminjalo. Kmetje na teh gruntih niso bili svobodnjaki, ampak kot vsi ostali podložniki v mejah loškega gospostva. Zemljiškemu gospodu so dajali dajatve v naravi in denarju ter sodelovali pri tlaških obveznostih. Leta 1560 so bili ti grunti v lasti treh kmetov, Andreja in Gregorja Starmana ter Tomaža Legata, od leta 1604 pa si sledijo Telbani, Tuškovi in Smoleti. Nekaj desetletij pozneje sta dva visoška grunta prešla v roke Janeza Stibela, na tretjem gruntu pa se že leta 1691 omenja Jakob Debellak (Debeljak), po domače Karničnik (Krnišnik).

Rod Kalanovih na Visokem gospodaril od sredine 17. pa do 19. stoletja

Od Stibela je posestvo leta 1651 prevzel gospodar Filip Kalan. Rodbina Kalanovih verjetno izhaja iz neposredne okolice Visokega, saj se ime precej pogosto omenja v loških urbarjih iz 16. stoletja. Tudi Kalani so bili fevdalno odvisni kmetje, ki so se dvignili glede na premoženjski položaj.

Zgodovinarji domnevajo, da je okoli leta 1650 že obstajala nadstropna zidana kašča, ki so jo po naročilu gospodarja Jurija Kalana (posestvo je prevzel leta 1725) furlanski stavbeniki istega leta nato obokali, podprli z mogočnim stebrom na sredini, bogato okrasili stene s štukaturno dekoracijo, poslikali zunanjost ter preuredili v jedilnico. Najverjetneje so sočasno prizidali tudi južni del s kletjo in kamro, osrednjo veliko vežo in ves zahodni del stavbe. Obnovili in povečali so tudi hlev. Hiša je v današnji tlorisni velikosti tako verjetno nastala med drugo polovico 18. stoletja in letom 1824.

Po dobrih 100 letih stagnacije pod dvema slabima gospodarjema je posestvo znova oživelo s podjetnim Johanom Kalanom. Ta je leta 1835 najprej popolnoma obnovil hlev, leta 1851 so morda pozidali nadstropje hiše, fasade pa preoblikovali v duhu 19. stoletja s pilastri in bogatimi okenskimi mrežami. Istega leta je bil vgrajen nov, mogočen kamnit portal z letnico in začetnicami JK ter kamnito stopnišče. V hiši je Johan prenovil veliko kuhinjo z ognjiščem, takrat je verjetno nastala tudi stenska poslikava (odkrili in restavrirali so jo leta 2015). Johan je leta 1863 zgradil tudi kozolec toplar, porušil pa dve pomožni poslopji. Poleg poslopij, ki še stojijo na Visokem, so bila takrat tudi druga, ki pa jih danes ni več – drvarnica, lopa ter sušilnica za sadje in lan. Pod okrilje Visokega je spadal tudi mlin v Hotovlji.

V zadnjih desetletjih 17. stoletja so Kalani veliko trgovali z Italijo, saj je preko Poljanske doline že v srednjem veku potekala pomembna trgovska pot s Furlanijo, v 18. in 19. stoletju pa so tovorili in tržili z vipavskim vinom. Zaradi velikega ugleda so bili nekateri Kalani tudi župani, kar pa ni bila samo častna funkcija, ampak je prinašala tudi dohodke, saj je bilo na županovanje vezano tudi izvajanje pobiranja desetine.

Na Visokem prvo teniško igrišče v tedanji državi

A posestvo je po letu 1885 kljub temu začelo znova stagnirati in leta 1893 sta ga od sina zadnje lastnice Ane Kalan Hafner z vsem inventarjem kupila zakonca Tavčar. Osnovna (kmetijska) dejavnost se je nadaljevala tudi pod novimi lastniki, vendar so jo namesto hlapcev izvajali oskrbniki in tako imenovani posli. Kmetijske površine so začeli pogozdovati. Zakonca Tavčar sta na Visokem leta 1897 postavila igrišče za tenis, ki je bilo sicer sploh prvo teniško igrišče v tedanji državi. Visoko je postalo družabno središče, kamor sta vabila znance in ugledneže iz tedanjega političnega, kulturnega in prosvetnega okolja.

Po drugi svetovni vojni je država nacionalizirala večino gozdnih zemljišč in Tavčarjevi dediči posestva brez gozda niso mogli več vzdrževati, zato so leta 1962 vse prodali Občini Škofja Loka. Z gozdom je nato upravljajo gozdno gospodarstvo, kmetijska zemljišča in vsa poslopja pa je občina leta 1966 prodala kmetu Mirku Šinkovcu. Ta je v obdobju svojega gospodarjenja zgradil na Visokem nov vodovod, s katerim je napeljal pitno vodo iz kilometer oddaljenega studenca, v hlevu je poglobil tlake in ga preuredil za rejo konj, na travnikih pa uredil konjsko dirkališče – posestvo je namreč želel razviti za komercialni konjeniški turizem. V dvorcu je obnovil tlake, kuhinjo in stranišča, prostore pa usposobil za gostinsko dejavnost.

Po smrti druge Šinkovčeve žene je škofjeloška občina posestvo leta 1985 spet odkupila nazaj. Po njenem naročilu je Fakulteta za arhitekturo izdelala načrt prenove, podjetje Alpetour pa bi postal najemnik. A med letoma 1985 in 1989 uspešno začeta prenova dvorca ni bila dokončana. Obnovljena je bila fasada, izdelano novo ostrešje in delno na novo pozidano gospodarsko poslopje.

Razstave na ogled spet maja

V znamenitem Tavčarjevem dvorcu so sicer na ogled tudi stalne muzejske zbirke oziroma razstave – Zgodovinski in stavbni razvoj visoške domačije, Kalanova rodbina, Ivan in Franja Tavčar in Visoška kuhinja v 19. stoletju. Zaradi prenove so trenutno odstranjene in skrbno hranjene, a naj bi bile znova na ogled že maja.

Za zbirke skrbi Muzej Škofja Loka. Sodelovanje občine in muzeja se je začelo leta 2016, ko so na dvorcu pripravili stalno muzejsko zbirko Visoška domačija pripoveduje, v sklopu katere so na ogled omenjene zbirke. "Leta 2017 smo zbirko dopolnili s knjižno polico z deli iz Tavčarjeve knjižnice z Visokega, ki jo sicer hranimo v muzeju. Letos ob stoletnici romana pa pripravljamo dodatek v zbirko na temo Uprizoritev Visoške kronike," sodelovanje predstavlja strokovna sodelavka škofjeloškega muzeja Marija Demšar. V muzeju sicer jeseni pripravljajo še predavanje o Tavčarju, prav tako pa so že pripravili pedagoški program za višje razrede OŠ, ki se bo odvijal na Visoški domačiji.