Aplikacije za "kvalitetno in učinkovito starševstvo" rastejo kot gobe po dežju in postajajo pomemben in dobičkonosen del industrije aplikacij. A če obstajajo takšne, preko katerih vam lahko vaš otrok sporoča, kaj bi jutri rad za malico, koliko denarja potrebuje za izlet, in celo takšne, ki omogočajo, da vam z bivšim partnerjem, ki ga ne morete ne videti, ne slišati, ni treba komunicirati v živo o tem, kako si bosta razdelila stroške šole v naravi, seveda obstajajo tudi takšne za nadzor otroka in njegovega šolskega dela.
Takšne sisteme obveščanja o otrokovem šolskem delu pri nas omogoča večina šol, večinoma pa uporabljajo sistema eAsistent ali Lo.Polis. Takšni sistemi - za uporabo katerih boste seveda plačali - obljubljajo, da bo vaš stik s šolo lažji, hitrejši in bolj preprost.
"S pregledom ocen lahko spremljate otrokov napredek na poti k učnemu uspehu. Obveščanje o napovedanih preverjanjih znanja lahko služi kot pripomoček za pripravo načrta učenja ali zgolj opomnik, hkrati pa otroku pomagate k večji odgovornosti. S pregledom domačih nalog lahko tudi vi na enostaven način spremljate otrokovo sprotno delo. V kolikor učitelji vnašajo opažanja o sodelovanju pri pouku, lahko na enem mestu vidite zbrane pohvale učiteljev in s tem še dodatno motivirate otroka, hkrati pa lahko ob opaženem odklonilnem vedenju hitro ukrepate," še obljubljajo.
Otroci imajo o tem svoje mnenje. "Easistent te gleda," pravijo. Kot "veliki brat" - vedno in povsod. In starše prepričujejo, da lahko za med 25 in nekaj več kot 30 evrov, kolikor stane letna naročnina, koristneje zapravijo, kot da nenehno bdijo nad njimi in preko SMS sporočil in elektronske pošte dobivajo podatke o dnevnih izostankih, ocenah, pohvalah, grajah, manjkajočih domačih nalogah in napovedanih ocenjevanjih znanja.
Ali je tako velik nadzor nad otrokovim šolskim delom dober in pomeni tudi boljše končne rezultate, je nekaj, o čemer si strokovnjaki niso povsem enotni.
"Nenehno sledenje otrokovim šolskim uspehom učenje spremeni v vprašanje, kako dobra ali slaba je njegova "predstava" v šoli. Gre samo še za ocene," meni psihologinja Madeline Levine, avtorica knjige Teach Your Children Well.
"Kvalitetno učenje zahteva interes, vpletenost, tudi napake, in to je slab nadomestek, saj se osredotoči le na ocenjevalni del učenja, ki pa nima nobene dodane vrednosti. Kvečjemu postane tekma, ki se osredotoči na vprašanje, kako dobre so ocene mojega otroka v primerjavi s sosedovimi. Pri čemer pa tega otroku ne sporočajo le starši, ampak kar šole, ki te sisteme propagirajo," pravi Levinova.
Levinova še pravi, da je prav šolsko obdobje del otrokovega razvojnega obdobja, ko se razvijajo njegovi odnosi, socializacija … "Z osredotočanjem samo na ocene – in imamo starše, ki takšne „asistente“ preverijo petkrat ali šestkrat na dan – se neproporcionalno osredotočimo na samo en aspekt otrokovega življenja in njegovega razvoja," pravi.
Ob tem na podlagi lastne izkušnje še opozarja, kako hitro starši postanejo zasvojeni z nadzorovanjem podatkov o svojem otroku: "Zalotila sem se, da tudi sama sistem preverjam večkrat na dan," priznava. Pri čemer številka preverjanj spletne aplikacije pri številnih starših pogosto preseže dnevno število pogovorov, ki jih imajo z otrokom.
Na drugi strani Angel Harris, soavtor dela The Broken Compas: Parental involment vith Children's Education, pravi, da imajo sistemi obveščanja velik potencial, da so v pomoč tako otrokom kot staršem. "Otrokom pomaga, da hitro tudi sami vidijo, kako njihove ocene na splošno padajo, da zamujajo z oddajanjem nalog ..." Ali bodo hitre in takoj dosegljive informacije zares koristne, pa je odvisno od odziva staršev: "Kaznovanje brez poznavanja širšega konteksta, pogovora ali ponujene pomoči, je kvečjemu pot še bolj navzdol," opozarja.
Učiteljica Elenor Lear, sprva sama skeptična do tovrstnih storitev, pa dodaja, da se je z njihovo uporabo zgodilo nekaj pomembnega: "Učenci – pa tudi starši-imajo veliko manj izgovorov, zakaj naloge niso narejene in veliko manj prošenj tik pred koncem leta, da je treba dati otroku priložnost za višanje ocene na 5, pri čemer pa je celo leto nabiral trojke."
Moč tehnologije, da staršem ponudi vpogled v otrokovo šolsko delo zdaj in povsod, strokovnjaki povezujejo še s pojavom helikopterskega starševstva – načina starševske vpletenosti v otrokovo delo, ki je tako obsesivna, da otrok zaradi tega ne more razviti lastne neodvisnosti. "Starši s tem ubijajo otrokovo notranjo motivacijo in zmožnost razumevanja prednosti lastnega trdega dela," razlaga psihologinja Jennifer Shroff Pendley.
Levinova pa dodaja, da takšen pristop še dodatno podpira pretiran individualizem. "Živimo v času, ko delodajalci želijo ljudi, ki so sposobni timskega dela. A takšni ljudje iz sistema, ki mu je mar le za številke, ne bodo prišli. Učenje sodelovanja prihaja iz skupinskih projektov, absorbcije kulturnih norm in preko otrokovih lastnih izkušenj, kako najti vrstniško pomoč, ko nastanejo težave," pravi. Če pa za otrokom takoj po prejetem obvestilu stojijo starši in že ponujajo najboljšo rešitev – pa naj bo ta več učenja ali nov inštruktor – pa otrok niti ne bo mogel razmisliti o potencialni lastni rešitvi. Denimo o tem, da bi za pomoč prosil sošolca in do roditeljskega sestanka slabo oceno že sam popravil, kar bi dobro vplivalo tudi na njegovo samozavest in občutek odgovornosti.
Svetovalka Bridget Smith starše tudi svari pred napačnim interpretiranjem ocen in podatkov, s katerimi razpolagajo tovrstne aplikacije: "Sama ocena ni 100-odstotni odraz otrokovega znanja in dela, dvojka denimo ne pomeni sama po sebi premalo truda, zato naj takšni sistemi ne bodo nadomestilo za vpetost v otrokovo šolsko delo, prepoznavanje njegovih zmožnosti in delovnih navad ter komunikacijo z otrokom o njegovem počutju, družabnem življenju in šolskem delu."
| Kako uporabljati "asistente" …. - Naj bo takšen pripomoček sredstvo predvsem za otroka, da razvija samostojnost in spremlja svoje delo. - Ocene spremljajte v rednih intervalih, ni pa nujno vsak dan, kaj šele večkrat na dan. - Pri ocenah se ne „zapičite“ v eno samo, ampak spremljajte trend. Če ta začne kazati navzdol, je čas za pogovor. A ne o številkah v e-redovalnici, ampak o morebitnih otrokovih težavah in stiskah, ki so lahko povod za slabšo predstavo v šoli. - Spletne redovalnice za starše niso „veliki brat“, ki nadzoruje vašega otroka 24ur na dan. Naj vas pri njihovi uporabi ne zanese. Otrok naj rešitve za svoje težave, dokler niso prehude, išče sam, predvsem pa naj preverjanje ocen ne nadomesti kvalitetne in pogoste komunikacije na relaciji otrok-starš. - Spletni sistemi niso nadomestilo za udeležbo na roditeljskem sestanku, govorilnih urah, ampak samo dodatna pomoč. Komunikacija z učiteljem ostaja enako pomembna kot pred njihovim obstojem. |
"Želite vzgojiti odraslo osebo ali velikega otroka?"
Pojav redovalnic, aplikacij in urnikov, s katerimi lahko planirajo cel otrokov dan do minute natančno, celo sledilnih aplikacij, ki jih v vsakem trenutku povedo, kjer je otrok, koliko je jedel … na stalnem dosegu starševske roke, bo po mnenju strokovnjakov sicer vodil v še večje število helikopterskih staršev in dolgoročno še poslabšal družbeni problem, ki je zaradi spremenjenega načina starševstva v zadnjih desetletjih že nastal. Nanj opozarja avtorica dela How to Raise an Adult Julie Lythcott-Haims.
"Nekateri se še spomnimo časov, ko je mama popoldne dejala, pojdi se ven igrat z otroci in bodi nazaj do sedmih, ko bo večerja. Danes je kaj takšnega nezaslišano. Takšnega starša bi okolica hitro označila za neodgovornega. Namesto tega imamo starše, ki govorijo "imamo veliko naloge", "hodimo na jezike in na treninge" pa čeprav tja gre samo otrok, ki bi moral biti pri vsem naštetem samostojen," pravi. Pri čemer pa edini rezultat takšnega starševstva ni le povsem odvisen otrok, ki ne zna živeti brez strukturiranega urnika, ampak utrujen in naveličan „taksi-starš“, ki zato na koncu nima nobene energije, da bi se z otrokom pogovarjal ali zapletel v skupno dejavnost.
Kot razlaga avtorica, se je rojstvo helikopterskih staršev pravzaprav zgodilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, sprva v ZDA, nato pa se je od tam uspešno izvozilo v velik del zahodnega sveta. Par primerov ugrabitev in umorov otrok z igrišč, se je zaradi tako obsežnega medijskega poročanja, tako močno zasidralo v glave ljudi, da je svet naenkrat postal izjemno nevaren, soseščina pa vir zla. Niti se – kljub številnim statistikam – zahodni starševski svet še do danes ni pustil prepričati, da večino posilstev in umorov ne zagrešijo zlobni neznanci, ampak kar znanci, niti, da dvorišče ni smrtno nevaren kraj. Kako ekstremno je današnje razmišljanje, kaže denimo primer iz Španije, kjer je mati skoraj izgubila skrbništvo nad otroki, ker je dva šoloobvezna otroka 20 minut pustila sama v stanovanju, medtem ko je najmlajšega odpeljala v vrtec.
Lychott-Haimsova kot posledico tega, da so starši otroke priklenili nase – ker so jih tako rekle pristojne ustanove – vidi v tem, da imamo danes otroke, ki večino dneva preživijo v šoli ali na dodatnih dejavnostih, opremljeni s striktnim urnikom, v stresu, sami pa ne ne znajo zaposliti niti za kratek čas, kaj šele najti lastne interese – tiste, ki ne bi bili povezani z zabavno elektroniko.
"Na prelomu tisočletja smo s kolegi opazili nov fenomen. Starše s študenti na fakulteti. In to na Stanfordu," razlaga avtorica, ki starše svari, naj se odrečejo dajanju takšne popotnice svojim otrokom. Rezultat so namreč po njenem nesamostojni, nezreli "veliki otroci", ki globoko v odraslo dobo potrebujejo vodenje in strukturo ter imajo težave pri navezovanju kvalitetnih odnosov in s prevzemanjem odgovornosti, ki je potrebna za ustvarjanje lastnega družinskega okolja.
KOMENTARJI (125)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.