'Nisem si dovolila počivati, ker sem vedela, da je drugim težje, kot je bilo takrat meni'

Anita Ogulin je bila Slovenka leta. Pooseblja novo upanje, da se da. Da bo prišel nekdo, ki bo pomagal, ko odpove država. In ob vsem tem nesebičnem razdajanju za druge se je je lotila bolezen. Kako krivično, bi lahko rekli. Toda Anita Ogulin se ne da, takšna, kot je, se je odločno spopadla tudi z diagnozo rak in tudi s tem kaže pot vsem, ki se spopadajo s to ali drugimi boleznimi. Vse je v nas samih.

V oddaji Ena na ena je na vprašanje voditelja Uroša Slaka, ali se ji je ob postavitvi diagnoze raka zdelo, da svet ni pravičen, Anita Ogulin odgovorila, da je za trenutek pomislila tudi na to, a da bolezen ne izbira. V času svojega delovanja se je namreč srečala s številnimi bolnimi starši, tudi s takimi, ki so jim postavili diagnozo rak, in ko zdaj sama doživlja to zgodbo, meni, da jih še bolj razume.

Diagnoza rak

Ko je izvedela za diagnozo, se ji je najprej podrl svet, saj ima rada življenje. Kot je pojasnila, je kar naenkrat padla tema na njeno upanje, da bo še kar nekaj časa živela in nadaljevala svojo pot tako doma kot v družbi. Proces sprejemanja te informacije je bil za Anito Ogulin izjemno težek, še posebej ker je imela občutek, da bo s tem, ko bo informacijo povedala domačim in sodelavcem, pa tudi tistim, s katerimi je v dobrih odnosih, vse te ljudi zelo prizadela.

"Najtežje mi je prizadeti človeka, ker navsezadnje smo samo ljudje in ves čas govorim, da moramo upati, moramo si dajati dobre zglede, moramo se podpirati, moramo pošteno sodelovati in moramo biti res sočutni drug do drugega," poudarja. Kot je še povedala Ogulinova, ne želi, da bi se komu smilila, ker ima ves čas občutek, da je toliko močna, da zmore čisto vse. Najbolj se je bala občutka, da bi padla v to, da se bo komu smilila, ker sama verjame, da je tudi rak samo bolezen.

Priznala je, da je bilo najtežje to, da je morala to bolezen sprejeti in povedati svojcem, da morajo biti pripravljeni na vse. Istočasno pa je prejela informacijo, da je kemoterapija izjemno težka, celo brutalna. "Doživela sem jo in res je bila. Na trenutke sem imela občutek, da je to dno in da dlje ne morem. Ampak se je vse dobro končalo oziroma se nadaljuje, tudi s terapijo nadaljujem, ampak sistemska terapija je zaključena, jaz se boljše počutim in verjamem, da bo zadeva še kar dobro in dolgo tekla," je pozitivna.

Kako je izvedela za diagnozo?

Kot je pojasnila, je za diagnozo izvedela, ko je na terenu skupaj z ekipo POP TV obiskovala družine, ki jim pomagajo v programu Veriga dobrih ljudi. Ko se vozi k družinam, je veliko na telefonu, med vožnjo uporablja prostoročni način, in tudi tokrat je imela ogromno klicev staršev. Potem je poklicala zdravnica iz onkološkega inštituta in ji povedala za diagnozo. Sestra je bila malce nejevoljna, ker jo je več kot uro in pol poskušala priklicati na telefon: "Ko sem ji povedala, s čim se ukvarjamo in da ne klepetam po telefonu, je rekla, da se bo od sedaj naprej treba ukvarjati s seboj."

Novica je Anito presunila in najprej ni verjela ali dojela. Z njo je bila tudi sodelavka in ko je zdravnica trikrat potrdila, da je res, sta obe utihnili. Anita Ogulin se je spomnila: "Ampak v meni je bilo to, o tem bom mislila jutri, zdaj moram opraviti delo, ki sem ga načrtovala za današnji dan."

Ko se je pozno zvečer vračala s terena, ni šla takoj domov, ustavila se je na parkirišču, saj je to morala predelati in najprej je bila kar malo obupana. "Nisem vedela, ali naj povem doma, ker sem se bala odziva moža in otrok, navsezadnje so mi velikokrat rekli, naj se malo ustavim, počivam itd." Ko je prišla domov, je povedala možu in skupaj sta se odločila, da ne povesta otrokom, a zdravniki na onkologiji so ji rekli, da morajo biti pripravljeni na vse in da mora povedati vsem. Preden je o bolezni povedala sodelavcem, je minilo kar nekaj časa. Do operacije bezgavke je normalno hodila v službo, kot da se ni nič zgodilo, ko pa je začela proces zdravljenja, jim je povedala o diagnozi in kako bodo sodelovali v prihodnje.

'Preveč sem se gnala, počitka nisem poznala'

Anita Ogulin je pojasnila, da drugim ves čas polaga na srce odgovornost do lastnega zdravja, šibkejših, drugih, tudi sama je odgovorna, skrbela je za zdravo prehrano in gibanje, ni si pa dovolila počivati: "Šla sem do konca, ker sem videla, da je drugim mnogo težje, kot je bilo tisti trenutek meni." In kot je povedala, je delala tudi pozno v noč.

Zgodbe, ki so jih reševali, so terjale delo podnevi in ponoči. Čez dan je bila na terenu, ponoči pa odgovarjala na elektronska sporočila in klice. V teh klicih, ki so potekali kdaj tudi ob dveh ali treh ponoči, je rešila tudi marsikatero življenje. Največ takih klicev je imela v času covida-19, skoraj tri leta neprenehoma. Nekega božičnega večera je tako prejela klic očeta, da je pripravljen oditi s tega sveta, ker ne zmore preživeti. Čeprav je bil praznični čas in je imela doma svojo družino, se je odmaknila od nje, ker je šlo za življenje. "Čas sem posvetila človeku, ki sem ga tudi na božični dan reševala in smo ga skupaj, tudi s podporo POP TV, rešili," je povedala in dodala, da je bilo ogromno stisk, ki jih je delila s sodelavci, vseh pa ni, ker se ji je zdelo, da so bila ta bremena tako težka, da jih je zmogla samo sama.

Humanitarnost

Anita Ogulin že več kot 50 let pomaga ljudem iz socialnega dna, družinam, otrokom in posameznikom. Zdaj smo se znašli na neki prelomnici, ko ne vemo, kaj nas čaka (vojna, draginja in energetska kriza). Česa se morajo v tem trenutku zavedati odločevalci, vladajoči v Sloveniji? Ogulinova pravi, da se morajo zavedati, da vladajo ljudem, da so odgovorni za življenja ljudi, da so odgovorni za družbo, ki jo skupaj ustvarjamo in je zelo pestra. Vedeti pa morajo tudi, da vsi ne zmoremo enako dobro, zato morajo vse svoje odločitve korenito premisliti, da komu ne škodijo.

Humanitarne organizacije, kot je tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje, namreč popravljajo napake odločevalcev. Ogulinovo najbolj moti to, da ko odločevalci sprejmejo nekaj, kar bo ljudem škodilo, niso toliko ozaveščeni, da bi po hitrih postopkih popravili svoje napake oziroma krivice, ki so bile storjene posameznikom ali družbi. "In takrat smo mi tukaj. In če bi nam prisluhnili, ker smo ves čas z ljudmi, ker smo na terenu, da bi upoštevali naša mnenja, predloge in spremembo sistema, verjamem, da bi bilo bistveno drugače."

Slovenski politiki Ogulinova najbolj zameri to, da se tako počasi odziva na svoje napake, zameri ji družbeni diskurz. "Revne nagovarja z lenuhi in zgubami," pojasnjuje in dodaja, da tega ne bo nikoli razumela. "Z diskurzom: Lenuhi so brezposelni, lenuhi so revni, smo prikrajšali toliko družin, da ne morem povedati. V naših zgodbah, ker smo na terenu in preverjamo stanja, so družine, ki jih je do tega stanja revščine privedla ali bolezen ali tragedija ali elementarne nesreče ali izguba dela in prihodka. In družine z družbenim diskurzom lenuhi niso iskale pomoči, zaprle so se vase. Starši, ki se ves čas borijo s preživetjem, izgubljajo funkcionalno pismenost, ne zmorejo več svojega poslanstva staršev, obolevajo in pojavljajo se tudi tragedije," opozarja.

Zgodbe, ki so jo prizadele

"Vse zgodbe me prizadenejo," je poudarila in opisala zgodbo, ki jih je pripeljala do spoznanja, da morajo ukrepati takoj. Pri njih se je oglasil oče, ki je izgubil delo in prihodek. Iskal je zaposlitev, hodil je po kmetijah, da je zaslužil vsaj prehrano za družino, tri otroke in ženo. Imel je kredit za nakup stanovanja, žena je bila trgovka, ki je imela nizek prihodek. "Oče je prišel do nas, rekel, da je vse napravil, z ženo nista več imela dobrega odnosa, očitala mu je, da ni sposoben, ni mogel več tako naprej. Imel je polno skrinjo mesa in zelenjavo, nakar so jim odklopili elektriko in skrinja ni mogla funkcionirati, mož se je bal, da jim bo vse propadlo, ni več zmogel vsega, bal se je iti domov pred ženo in otroke," je opisala pogovor. Zatrdili so mu, da mu bodo pomagali in se dogovorili z elektro podjem za plačilo, a prej bi morali dobiti še potrdilo CSD. In čeprav vse to poteka hitro, mu niso mogli pomagati takoj in zdaj. Oče je odšel, drugi dan pa so izvedeli, da je naredil samomor. "To nas je tako presunilo, da smo rekli, ukrepati je treba takoj. Ta prvi pojav nas je ozavestil, da ne odlagamo nič in tisti trenutek, ko je nekdo v življenjski nevarnosti, začnemo ukrepati. Je pa bil to tudi trenutek, ko smo vzpostavili psihosocialno pomoč in povabili k sodelovanju psihologe, psihiatre in terapevte," je povedala.

Botrstvo in Veriga dobrih ljudi

Anita Ogulin je pojasnila tudi, da je v okviru projekta Botrstvo 11.000 otrok že doseglo svoje zastavljene cilje in sanje, postavili so jih v družbo uspešnih. Ta trenutek imajo več kot šest tisoč otrok v Botrstvu. Statistika sicer kaže, da je pod pragom revščine živelo 10,2 odstotka otrok, kar je 40.000 otrok, a Ogulinova pravi, da jih je realno še več. Pred skoraj desetimi leti so sestavili manifest z namenom, da bi politike spoznale, kje so naredile napako. Manifest tudi predstavijo vsaki vladi, ga ažurirajo, ampak premiki tam, kjer so bile storjene napake, so prešibki in preveč dolgotrajni.

Anita Ogulin poudarja, da je probleme treba reševati celostno. "Z eno vrečko hrane ne moreš rešiti družine, ki že ima sesute medsebojne odnose, in že oboleva za čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ko ni ničesar več, česar bi se oprijela in znova vstala. In zato se nam zdi tako pomembno, da rešujemo take družine celostno, jim nudimo vse vrste pomoči, od materialne, psihosocialne, tudi veščine je treba družinam vrniti, jih naučiti kako upravljati z denarjem, kako gospodinjiti," pojasnjuje.

Celostno podporo in pomoč nudi Veriga dobrih ljudi, kar pomeni, da nudijo tako materialno pomoč, ki je urgentna, finančno pomoč – plačilo položnic, brezplačno pravno pomoč, opolnomočenje družine, ki jih usposabljajo uporabljati in deliti pridobljena finančna sredstva, da jih naučijo varčnega, zdravega gospodinjstva in tudi vzgoje otrok. Vsak vseslovenski program pa potrebuje medijsko podporo in pomoč, zato tudi predstavijo posamične zgodbe. Je pa najtežje predstaviti družino, otroka z imenom, priimkom in obrazom, opozarja Ogulinova, saj kot družba še vedno ne delujemo tako, da sprejmemo nekoga, ki se pojavi v svoji bolečini ali pomanjkanju pred celo družbo. "Družine, ki smo jih predstavili in jim pomagali, so bile pogosto še bolj socialno izključene kot prej, zato si prizadevamo za anonimnost," dodaja.

Ogulinova je sicer mnenja, da mora v humanitarnosti delati pošten in pravičen človek, ki točno ve, da je vsak dobljen cent strogo namenjen tistemu, za kar je dan. Nikoli me ni zamikalo, mojih sodelavcev tudi ne, da bi dobljen denar usmerili kam drugam, je pojasnila in dodala, da tudi nobene nagrade ne more sprejeti sama, ampak jo deli s sodelavci, prostovoljci in donatorji. Nagrada pa po njenem mnenju pomeni tudi to, da nekaj delajo prav in zato bodo upravičili svoj obstoj.