Era informacijskega nereda: ko dezinformacije postanejo močnejše od resnice

In ko ljudje ne vedo več, komu ali čemu verjeti, zmaga tisti, ki glasneje in pogosteje laže. Slovenija na tem področju ni izvzeta iz tujih dezinformacijskih kampanj. Mejimo namreč na regijo, kjer poteka pravi informacijski nered, tako zaradi tretjih držav kot tudi zaradi lokalnih akterjev. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo ta nered prelil v naš informacijski prostor. Morda pa se je že?

Propagando in dezinformacije so nekoč širili večinoma prek ustnega izročila, a danes imata povsem nov obraz – obraz algoritmov, memov, trolov in botov. Dezinformacije se kot termin v veliki meri pojavijo šele leta 2016, in sicer zaradi dogodkov, povezanih z ameriškimi predsedniškimi volitvami. Šele od takrat se krepi zanimanje številnih znanstvenih disciplin za to temo.

Toda dezinformacije obstajajo že odkar obstaja človeštvo. Ponarejena dokumentacija, zemljevidi in slikovno gradivo, zavajajoči oglasi in novice ter vladna propaganda obstajajo tisočletja. Številne znane primere lahko najdemo celo v antičnem času, denimo v obdobju rimskega cesarstva, ko so se v spopadu za prestol na nasprotnih bregovih znašli Oktavijan na eni strani ter Mark Antonij in Kleopatra na drugi. Oktavijan je trdil, da je odkril oporoko Marka Antonija, v kateri naj bi svoj del imperija prepustil Kleopatri. Mnogi Rimljani so temu nasedli. Na drugi strani pa sta Mark Antonij in Kleopatra širila dezinformacije o Oktavijanovem poreklu.

Med dezinformacije bi lahko uvrstili še lesenega trojanskega konja iz Vergilove Iliade, ki naj bi predstavljal simbol miru, a je v svoji votlini nosil grške vojake za boj proti Trojancem; toda to bolj ustreza primeru vojaške ukane. Danes so razmere povsem drugačne. Dezinformacije sicer lahko še vedno najdemo v izjavah politikov in v medijih, toda glavnino odkrijemo v spletnem okolju, v vsebinah, ki jih generira umetna inteligenca, in na družbenih omrežjih ter v komentarjih. Povsod se širijo mnogo hitreje in z večjim dometom kot nekoč.

Na tej točki je treba narediti razmejitev med dezinformacijami in njihovimi terminološkimi sorodniki oziroma drugimi oblikami informacijskih motenj, kot so propaganda, lažne novice, spini, napačne in zavajajoče informacije.

Dezinformacije so namerno ustvarjene in razširjene lažne ali zavajajoče vsebine, ki služijo uresničevanju političnih ciljev, vplivanju na volilne izide, diskreditaciji političnih akterjev, destabilizaciji družbenega prostora z ustvarjanjem zmede in nezaupanja v informacije in institucije. Zanje je značilno, da večinoma temeljijo na kančku resnice, kar jih naredi bolj verodostojne.

Poznamo še druge oblike informacijskih motenj, npr. propagando, ki je nameren poskus manipuliranja s percepcijo ljudi in njihovim vedenjem ter spine oziroma selektivno prikazovanje resnice. Dezinformacije pogosto zamenjujemo tudi z lažnimi novicami. Razlika je zgolj v tem, da so slednje popolnoma izmišljene, medtem ko dezinformacije ponavadi delno temeljijo na resnici.

Ne smemo pozabiti niti na zlonamerne informacije, ki so občutljive resnične informacije, uporabljene za ustvarjanje določene prednosti, in napačne informacije. Te so po svoji naravi napačne, vendar niso ustvarjene z namenom povzročanja škode. Dezinformacije lahko širijo posamezniki, a te postanejo posebej problematične, ko jih širijo države, voditelji ali celo obveščevalne službe.

Ves diskurz o dezinformacijah kot nekem abstraktnem pojavu je zaman, če ne razkrivamo konkretnih imen njihovih distributerjev, medijev, portalov, organizacij, botov, trolov in drugih akterjev, ki jih širijo. V literaturi in v mednarodnem mainstreamu na tem področju posebej izstopa Rusija, ki je ena vodilnih držav pri vodenju propagandnih in dezinformacijskih dejavnosti onkraj svojih meja. Ta v okviru svoje strategije hibridnega bojevanja učinkoviteje izkorišča medije in komunikacije kot razvitejši Zahod in v svoje, roko na srce, impresivne informacijsko-propagandne kampanje vlaga nekaj milijard evrov na leto.

Treba je poudariti, da je informacijsko bojevanje vojaška domena vsake velike sile. Toda ruska doktrina informacijskega bojevanja, ki temelji na nizkih stroških in visoki učinkovitosti – na podlagi katere prek digitalnih orodij, umetne inteligence, armade na daljavo vodenih trolov in botov lahko spreminja narative in javno mnenje v državah na drugem koncu sveta – se bistveno razlikuje od zahodnih pristopov. V tem smislu velja izpostaviti ruske dezinformacijske kampanje na Zahodnem Balkanu, kjer iz Srbije delujeta ruska državna medija RT in Sputnik Srbija. Toda ta dva predstavljata zgolj majhen košček v dezinformacijskem ekosistemu regije, kjer glavnino dezinformacij v resnici proizvajajo srbski provladni mediji, tabloidi, časniki, portali in organizacije.

Medtem ko strokovna javnost večinoma opozarja na ruske dezinformacije, pod radarjem iz našega sosedstva prihajajo številne dezinformacije, ki so prav tako, če ne še bolj pomembne za slovensko nacionalno varnost. Raziskava bosansko-hercegovskega gibanja "Zakaj ne" je leta 2019 razkrila dezinformacijsko mrežo, sestavljeno iz 29 medijev (petnajst v Srbiji in štirinajst v BiH). Ta mreža pogosto istočasno objavlja enake dezinformacije, s katerimi zasuje informacijski prostor. Julija 2017 je sarajevsko javno pogrebno podjetje "Pokop" pozvalo družine, naj poravnajo dolgove za vzdrževanje grobov, ki so jih označili z nalepkami. Kmalu zatem so mediji, kot sta Glas Srpske in Informer, lažno poročali, da "Pokop" načrtuje izkopavanje srbskih grobov, celo da jih je že "13.000 prekopanih". Novico je razširilo šestnajst medijev iz 'dezinformacijske mreže', med njimi javni RTRS, RTS in Sputnik.

Drugi primer od mnogih se je zgodil junija 2018, ko so mediji iz 'dezinformacijske mreže' ob odkritju majhne količine orožja v Matuzićih dezinformirali, da se v Federaciji BiH blizu džamije

oborožujejo paravojaške enote za boj proti Republiki Srbski. Pri tem posebej izstopa srbski provladni tabloid Informer, ki pogosto deli dezinformacije, lažne zemljevide in stanje na fronti v Ukrajini, medijsko linča politične nasprotnike Aleksandra Vučića in gosti obsojenega vojnega zločinca Vojislava Šešlja.

Informer je tako s Srbskim telegrafom zgolj med letoma 2016 in 2017 kar 265-krat napovedal vojno – jedrski napad, svetovno vojno, albansko invazijo in teroristični napad, ki se na koncu niso zgodili. Kot zanimivost: Informer je na prvi dan ruske invazije na naslovnici objavil, da je Ukrajina napadla Rusijo.

Zahodni Balkan je regija specifičnih jezikovnih podobnosti, kjer meddržavne meje ne omejujejo pretoka informacij, zato v Sloveniji nismo imuni na informacijski nered, ki se dogaja tam. Ta se prav tako počasi preliva k nam. V Slovenijo se je v zadnjih letih preselilo veliko ljudi z določenih delov regije, kjer prevladuje visoko povpraševanje po proruskih in prosrbskih vladnih narativih.

Informer je tako 29. septembra 2023 objavil, da pri nas živi 300.000 Srbov, kar bi znašalo skoraj petnajst odstotkov prebivalstva. Zadnji etnični popis prebivalstva medtem kaže, da jih je 38.964 oziroma dva odstotka skupnega prebivalstva. Čeprav je tudi to lahko dezinformacija ali pretiravanje, to vseeno kaže, da se bo v prihodnje pri nas povečalo povpraševanje po proruskih in prosrbskih narativih. Temu bo sledila spremljajoča informacijska infrastruktura v obliki medijev, časnikov, portalov, trolov in botov v komentarjih na družbenih omrežjih. Pri nas pa bodo bolj priljubljeni postali izkrivljeni narativi o vojnah na nekdanjem jugoslovanskem prostoru.