Ljudje znamo hitro obsojati. Pa poznamo njihove zgodbe? Zakaj so odšli? Pred čem so zbežali? Kako so prišli v Slovenijo? Kaj oz. koga vse so pustili za seboj? In česa si najbolj na svetu želijo?
Najprej so se pred kamero in fotoaparatom sramežljivo poskrili v svoje sobe, ko so se nas malo navadili, pa so se le opogumili. In prisluhnili smo lahko zgodbam štirih prosilcev za azil, ki trenutno bivajo v azilnem domu na ljubljanskem Viču.
Emmanuel: Nisem hotel umreti
"Svojo državo sem zapustil, ker je naš predsednik Isaias Afwerki diktator. Že dolga leta smo v vojni z Etiopijci, zato naša vlada številne fante sili, da postanejo vojaki ali policisti. Nič ne vem o tem,kako biti vojak, to me ne zanima. Ampak če bi jih zavrnil, bi me zaprli ali ubili. Pa nočem umreti. Zato sem pobegnil in nikoli več ne bom mogel nazaj," pripoveduje 26-letni Emmanuel Kingdavid iz Eritreje. V azilnem domu na ljubljanskem Viču je že tri mesece in čaka, ali mu bodo odobrili status. V Sloveniji si želi ostati, ker se pri nas dobro počuti.
V azilnem domu je našel prijatelje – Somalce, s katerimi vsak večer igrajo nogomet in druge igre. "Veliko tudi beremo knjige, vsak dan se učimo slovenščine," pove in ponosno pokaže, kaj se je naučil. "Trousers – hlače! Why – zakaj? One, two, three, four, five, six – ena, dva, tri, štiri, pet! I know all that – vse znam!" razloži.
Na vprašanje, česa si najbolj želi, Emmanuel odgovori: "Da bi lahko ostal v Sloveniji! Pripotoval sem iz Afrike! Iz Eritreje sem šel v Libijo. Veste, da je tam zdaj grozno. Islamisti, terorizem, jaz sem Kristjan ... življenje tam zame bilo ni lahko."
V Italijo je prišel s čolnom, pot ni bila lahka, se spominja. "Ko se spomnim, kaj vse sem prestal, me spreleti srh ... strah! Več mesecev sem bil tam, videl sem ljudi, ki so spali na tleh, tudi sam sem spal na tleh. Spal sem na tleh!" pove otožno. Načrtoval je, da bo odšel naprej, v Francijo ali Nemčijo, a se je prestrašil zaradi terorističnih napadov. "Prijatelj mi je povedal, da je Slovenija mirna in varna, zato sem se odločil, da bom ostal tukaj," zaključi svojo pripoved.
Na vprašanje, kje je njegova družina, odgovori, da sam še ni poročen, njegovi starši pa so ostali v Eritreji. Pa jih pogreša? "Zelo jih pogrešam. Ampak bolj pomembno je, da ostanem živ."
Ferdosa: Obe s Sabrin se v Sloveniji super počutiva
Zgodba 27-letne Somalke Ferdose Osman je javnosti že znana. 25. oktobra 2016 so policisti v Rateče prihiteli zaradi prijave domačinov o vsiljivem beračenju tujke, a izkazalo se je, da je stvar popolnoma drugačna.
Visoko noseča ženska, ki je pripešačila iz Trbiža, je hotela na stranišče v gostišče, a se je ulegla na tla, domačini pa so ugotovili, da so se ji začeli popadki pred porodom. Z njo se niso mogli sporazumeti drugače kot z rokami, saj je govorila le arabsko. Iz njenih gest so razbrali, da želi, da se moški umaknejo s kraja dogodka. Moški, vključno s policisti, so se umaknili, pri mladi Somalki pa je ostala le policistka. Nato so na pomoč prihiteli reševalci in jo odpeljali v jeseniško bolnišnico, kjer je rodila zdravo deklico, ki jo je poimenovala Sabrin.
Ozadje njenega prihoda v Slovenijo še danes ni povsem jasno, po vsej verjetnosti je morala Somalka, ki ima v svoji državi še dve hčerki, stari sedem in devet let, pred mejnim prehodom zapustiti kombi, s katerim je bila na poti v Italijo.
Ker Ferdosa in Sabrin, katere ime v arabščini pomeni potrpežljivost, ne prihajata iz države, ki bi bila na prioritetnem seznamu obravnave, so postopki dolgotrajnejši, možnosti za dodelitev mednarodne zaščite pa majhne. Lakota namreč ne velja za zadosten razlog za azil. Mama in malčica v azilnem domu na Viču tako še vedno čakata na odgovor, ali bosta lahko ostali v Sloveniji.
Ferdosa nam je preko predsednice človekoljubnega dobrodelnega društva UP Jesenice Faile Pašić Bišić povedala, da se obe s hčerkico dobro počutita, malčica hodi v vrtec, Ferdosa pa v šolo, kjer se prav tako uči slovenščine. Ko ni v šoli, v azilnem domu čisti in pospravlja, na tak način pa zasluži kakšen evro.
Anoir: Hotel sem biti svoboden
V azilnem domu na Viču, kjer je trenutno nastanjenih 89 prasilcev za azil, večinoma moških, smo srečali tudi tudi 32-letnega Alžirca Anoirja Boakeza. Na vprašanje, zakaj je je zapustil svojo državo, je v arabščini, iz katere nam je v polomljeni angleščini prevajal njegov prijatelj, povedal: "Veste, v moji državi je veliko problemov. Hotel sem biti svoboden. "
Pred tremi leti je prišel že do Nemčije, a so ga deportirali, zato je že devet mesecev v Sloveniji. "Všeč mi je tukaj, ljudje so prijazni," doda in na vprašanje o morebitnih slabih izkušnjah odgovori: "Ne, v Sloveniji nisem imel nobene." Njegov cilj je, da bi se čim prej naučil slovenskega jezika in ostal pri nas.
Fadi: Rodil sem se v vojno
Edini, ki je priznal, da si ne želi ostati pri nas, pač pa sanja o bolje plačani službi v Avstriji ali Nemčiji, je Palestinec Fadi Qaddoha. "Razmere v Palestini so bile grozne, še preden sem se rodil. Rodil sem se v vojno," pripoveduje.
Njegov cilj je bil Avstrija, o razlogih, zakaj, pove samo to, da jih ima. "Deportirali so me nazaj na Hrvaško, znova sem poskusil priti nazaj, a so me prisilili, da ostanem tukaj. Po letu in pol sem zdaj končno dobil status!" hvaležno pove. A kljub temu, da se pri nas dobro počuti in pravi, da smo Slovenci zelo prijazni, namerava oditi naprej, v eno od drugih držav Evropske unije.
"Zdaj, ko imam status, grem lahko kamorkoli. Iz Palestine sem pobegnil, da bi imel lepše življenje. In zdaj ga imam," zaključi.
