Evropa na preizkušnji: preživetje skozi novo ideološko konstelacijo

Najprej razdelajmo termin ideološka konstelacija. Za povprečnega Zahodnjaka, Evropejca, je ta koncept sila zapleten. Naš širši filozofski okvir, ki temelji na grški filozofiji, zakonu neprotislovja in pozneje krščanski absolutistični misli, nam je posredoval paradigmo razumevanja družbe, v kateri je ta lahko le eno ali drugo. Evropska politična kultura je v tem razmišljanju lahko na primer le liberalna, socialistična ali konservativna – vse ostalo je herezija, odklon. V resnici je vse naenkrat v vsakem obdobju v drugačni ponastavitvi ali konstelaciji.

Evropska ideološka konstelacija prav tako temelji na drugačnih ideologijah z drugo aksiomatsko logiko in filozofsko tradicijo kot pa družbe zunaj nje. Tudi ta paradigma je za Evropejca zapletena, saj je skozi krščansko zapuščino na svet navajen gledati univerzalistično in enoznačno. Vendar moramo videti tudi to, če želimo razumeti njene napake in prednosti.

Kako torej ta izgleda? Če je filozofska podlaga npr. kitajske ideološke konstelacije kombinacija predvsem taoizma, konfucijanstva in budizma, je v evropskem primeru to kombinacija predvsem grško-rimske tradicije, krščanske misli in barbarskih kultur' (predvsem germanske). Iz teh – do velike mere različnih predpostavk – so se postopoma rodile sodobne ideologije liberalizma, socializma, konservatizma, nacionalizma itd.

Evropa in njeni deli so tako živeli, delovali in prosperirali v tej kontradikciji - in velikokrat zaradi nje. Vsako obdobje je ustvarilo svojo ideološko konstelacijo, ki je na različne načine sestavilo razmerja med njenimi ideologijami, njihovimi intenzitetami in vplivom na njene institucije.

Sodobno razmerje večinoma izvira iz povojnega časa, ki gre predvsem v prid zavezništvu liberalizma in socializma. Ta dva se kljub percepciji diametralnega nasprotja v popularni imaginaciji križata na pomembnih točkah. Oba neposredno izhajata iz krščanstva, čeprav sta kot razsvetljenski ideologiji delno nastali kot njegovi opoziciji. Da sta se lahko zasidrali v glavah Evropejcev – tistih, katerih notranja ideološka konstelacija je favorizirala krščanski vpliv – sta se morali prav tako postaviti na absolutistične, univerzalistične, kozmopolitanske temelje in iz njega razviti še melioristične in progresivistične. Kot golo krščanstvo', brez pridiha lokalnih kultur (npr. germanske, slovanske), ki so ga večinoma spremljale, težita k razumevanju družbe skozi koncept posameznika, ki je specifičen Zahodu.

Posameznik, ki je po bistvu (duši) pred Bogom enak vsem drugim in ima svobodno izbiro, je najbolj družbeno revolucionaren zahodni koncept, ki je navdihnil tako liberalizem kot socializem. Obe kot racionalistični ideologiji iz spiritualne podstati to svobodo in enakost preselita na ekonomsko. Čeprav ju interpretirata in zasledujeta drugače, je njun ultimativni cilj enak in njun besednjak sila podoben.

Na drugi strani je na primer konservatizem in paleta včasih nasprotujočih si idej znotraj njega. Ta podobno kot nacionalizem, ki je nastal kot opozicija razsvetljenskim racionalističnih ideologijam, svojo logiko v večji meri črpa iz družbenih idej in sistemov, ki so prevladovali v barbarskih kulturah' Evrope. Ti niso temeljili na posamezniku, ampak na širših kolektivih (družina, pleme itd.), ki so bili jedro identitete. Zato se prav ti najbolj zoperstavljajo individualizaciji družbe.

Malo ironično – vendar z vidika ohranitve moči logično – se krščanski establishment' (npr. Rimskokatoliška cerkev) pogosto povezuje prav s tem taborom, čeprav so temeljne ideje, ki jih je zgodovinsko spodbujal (in celo začel), postopoma vodile evropsko družbo bolj k liberalizmu in socializmu.

Te ideologije so v povojnem konsenzu drastično izgubile na moči in padle v tej kolektivni konstelaciji ideologij. Obešena jim je bila krivda za tragedije druge svetovne vojne, delno tudi imperializma, kolonializma itd. V obdobju seksualne revolucije in njene zapuščine so delovale preveč rigidne in staromodne.

Sodobni evropski problemi so globlji od potencialnih rešitev, ki jih lahko nudi trenutna politična struktura. Niso popolnoma rešljivi ne z boljšim vodstvom ne z boljšimi predlogi.

Vrnitev k politiki velikih sil', premik mednarodnih odnosov vedno dlje od idealizma k realizmu, potencialna demografsko-kulturna implozija in ekonomska stagnacija zahtevajo premislek, ki seže do same trenutne ideološke konstelacije in z njo reformacije ključnih institucij.

Če je očitno, da je takšna reformacija potrebna, mora prav tako biti očitno, da navdih črpa iz kontinuuma ideoloških konstelacij. Samo takšen jezik – globoko ponotranjen, čeprav kontradiktoren – Evropejec razume in v njem razmišlja. Včasih z liberalno logiko, drugič s socialistično in spet tretjič, na primer, s konservativno.

Kako torej ponastaviti to razmerje med ideologijami, da se Evropa reši eksistencialne krize, spet postane konkurenčna in se celo potencialno pozicionira kot voditeljica novih globalnih projektov? Navdiha je v njenem bogatem ideološkem kontinuumu več kot dovolj.

Era multipolarizma, kjer je Evropa zaradi notranjih frakcij potencialno najšibkejši od velikih polov, zahteva večji kolektivizem, kultivacijo doslednejše skupne identitete in pripadnosti ter večjo pristranskost do lastne skupine'. Prav tako zahteva bolj togo moralo, ki družbo potiska v želeno smer.

Trenutna konstelacija, v kateri prevladujeta liberalizem-socializem, je bila popolna za čas, ko smo bili del velikih blokov z neverjetno prevlado nad preostalim svetom. Skozi njo smo bili pozicionirani kot eden izmed centrov sveta tako ekonomsko kot kulturno. Danes tega ni več.

V času vzponov novih sil (Kitajska, Indija itd.), umikom starih partnerjev (ZDA) in njihovimi poskusi političnega realizma v svoj prid se je Evropa (vsaj do neke mere) primorana odzvati na isti način. Tukaj lahko črpa iz bazena idej, ki jih je nasledila iz barbarskih kultur', predvsem skozi konservatizem in nacionalizem, in ju prilagodi sodobnim razmeram.

Ena od novih manifestacij tega je lahko doslednejša panevropska identiteta. Seveda to ne pomeni, da pozabi nekatere lekcije nedavne zgodovine, le prilagoditi jih mora v novi konstelaciji.

Kljub temu novemu grajenju skupnosti' in pristranskosti do lastne skupine', ki bi ji v tej novi realnosti omogočila preživetje in možnost konkuriranja, pa Evropa ne sme izgubiti komponente univerzalizma. To je podedovala iz golega krščanstva' in rimske politične misli in to jo je naredilo voditeljico (ali vsaj so-voditeljico) največjih političnih projektov v zgodovini (krščanskega sveta', kapitalističnega in komunističnega bloka, ki so na vrhuncu obsegali večino sveta brez nujnosti trde moči'). Prav ti so svet potisnili k vedno večjemu globalnemu sodelovanju in mednarodnemu pravnemu redu.

Evropa mora tako črpati iz svoje bogate filozofsko-ideološke preteklosti in se umestiti kot voditeljica novega bloka, ki bi se – podobno kot njeni prejšnji – na evangelizacijski' ravni širil po vsem svetu. To je njena največja konkurenčna prednost, ki je drugi – predvsem Vzhodni' – kontinuumi ideoloških konstelacij do te mere niso razvili.

Oblikovanje nove ideološke konstelacije ni projekt čez noč'. Je začetek novega premisleka; širšega dialoga, ki celino organsko pelje v novo smer. V smer, ki temelji na novi simbiotski kontradikciji, zgrajeni na njeni bogati in raznovrstni filozofski in ideološki tradiciji. V smer, prilagojeno na izzive in priložnosti 21. stoletja.