Aigul Hakimova je pred dvema desetletjema v Slovenijo pripotovala iz Kirgizistana. Zakonito – zaradi študija. Zdaj sama pomaga tistim, ki v Evropi zase iščejo svetlejšo prihodnost, tako kot jo je nekoč ona. "Zelo me prizadene, ko vidim, da obstaja privilegiran svet, ki zamiži in zapre oči pred ljudmi, potrebnimi pomoči," pove članica iniciative Infokolpa.
Tragična smrt desetletnice – njeno truplo so potapljači v soboto po obsežni akciji našli na dnu reke Dragonje – odpira številna vprašanja. Tudi to, kaj žene mater s štirimi otroki na dolgo in nevarno pot od Turčije na sever Evrope. "To so ljudje, ki nimajo česa izgubiti. Ljudje, ki upajo, da se bodo premaknili, če se bodo preselili. Da bodo svojim otrokom omogočili boljšo prihodnost. Zato je to pač edina pot, da vzamejo odločitev v svoje roke," pojasni Hakimova.
Schengenski vizum, ki zakonito odpira vrata Evrope, je zanje tako rekoč nedosegljiv, saj gre za zahteven postopek, dodaja Hakimova. Zato se raje s pomočjo tihotapcev ali na lastno pest množično odpravijo po nevarnih, uničujočih več tisoč kilometrov dolgih poteh. "Letos je po vsem svetu življenje izgubilo več migrantov kot lani, ko jih je umrlo 4236. Od leta 2014 je na poti umrlo več kot 45.400 migrantov," izpostavi tiskovni predstavnik Združenih narodov Stéphane Dujarric.
Več kot mesec dni je potoval kurdski migrant. Po tem, ko je bil dalj časa ujet v nemogočih razmerah na poljsko-beloruski meji, je mladenič nazadnje prispel v Nemčijo, a kmalu zatem umrl. Evropa pa še zaostruje migrantsko politiko.
Medtem ko Belorusija s človeškimi življenji igra politične igre in meri moči z Evropsko unijo, članice ena za drugo izražajo podporo Poljski, ki migrante še naprej zadržuje na meji. Skupno evropsko stališče, ki nasprotuje nenadzorovanim migracijam, sicer minister Hojs ocenjuje kot velik uspeh našega predsedovanja. "To je bil tudi zame prelomen trenutek. Po dolgih letih smo se notranji ministri uskladili o tem, da vrata Evrope za migracijske tokove ne bodo odprta, tako kot so bila leta 2015," pove notranji minister Aleš Hojs.
"Ne vem, ali je to uspeh slovenskega predsedovanja. Govorimo o ljudeh, ki potujejo dolgo, nekaj let, nekaj mesecev in so potrebni pomoči. In dobro bi bilo, da bi jim države to tudi omogočile," je jasna Hakimova. Danes pa smo na balkanski poti priča začaranemu krogu verižnega vračanja, še dodaja Hakimova – iz Slovenije na Hrvaško, od tod pa nazaj v Bosno in Hercegovino.
