Puščavski prah k nam pride iz največje puščave na svetu Sahare, kjer občasno divjajo omenjeni viharji. Ti v ozračje dvigajo ogromne količine prašnih delcev in peska različnih velikosti. Večji delci se dvignejo le nekaj metrov visoko in prepotujejo krajše razdalje, manjše delce pa lahko močni in turbulentni vetrovi dvignejo precej višje v ozračje in ponesejo na tisoče kilometrov stran.

Ob južnih vetrovih puščavski prah zanese tudi nad Evropo. To se zgodi, ko imamo nad zahodnim Sredozemljem in severno Afriko globok ciklon. Ob močnem vetru se lahko ti delci razširijo celo nad Skandinavijo. Slovenijo oblak puščavskega prahu doseže večkrat letno, tipična velikost delcev v njem pa je okoli 5 mikronov.

Puščavski prah poskrbi za zmanjšano vidljivost. Nebo dobi rjavkast videz, ki je zelo izrazit v primeru, ko je prašnih delcev veliko. Ti delci lahko v zraku lebdijo več dni ali celo tednov. Sperejo jih šele padavine, ki na predmetih in snegu puščajo rjavkasto sled. Nad Evropo vsako leto pade okoli pol grama puščavskega peska na kvadratni meter, kar skupno nanese pet milijonov ton.

Puščavski prah poskrbi za hitrejše taljenje snega v gorah. Umazan sneg namreč vpije precej več sončne energije kot čist. Kljub temu je manjša količina puščavskega prahu vedno dobrodošla, saj vsebuje elemente, ki so odlično mineralno gnojilo za rastline. Med njimi sta še posebej pomembna fosfor in kalij. Rastline, ki jim primanjkuje fosforja, zakasnijo v rasti ter pri tvorbi cvetov in semen, kalij pa vpliva na ravnovesje vode v rastlini, saj veča osmotski pritisk, To pomeni, da je rastlina sposobna sprejeti in zadrževati večje količine vode. Rastline, ki jim primanjkuje kalija, so občutljivejše na bolezni in škodljivce.

Afriška zračna masa s puščavskim prahom se z vzhodnimi pasati pogosto razširi vse do Mehiškega zaliva in Amazonskega pragozda. Ta suha plast zraka, ki se nahaja na višinah med petimi in 15 kilometri, zavira nastanek orkanov nad tropskim Atlantikom.