'Populizem ni nujno fašizem, je pa na dobri poti'

Z valom populizma, ki je zajel Evropo, z vzponom Viktorja Orbana na Madžarskem, Mattea Salvinija in Luigia di Maia v Italiji, Marine le Pen v Franciji, Jaroslawa Kaczynskega s stranko Zakon in pravičnost na Poljskem, Sirizo v Grčiji pa vzponom AfD v Nemčiji ter stranke Vox v Španiji ... so se začela pojavljati opozorila, da se vračamo v tisto temno obdobje evropske zgodovine, v 20. in 30. leta preteklega stoletja, ko so po Evropi in svetu vzklili fašistični režimi in svet pripeljali v najhujšo moro sodobne človeške zgodovine. A pri tem se moramo vprašati, ali je iskanje vzporednic z obdobjem med obema vojnama in trenutno družbeno-politično situacijo upravičeno ali so primerjave z vzponom totalitarizmov pretirane?

Čeprav se večina zgodovinarjev strinja, da med populizmom in avtoritarnimi fašističnimi režimi 20. stoletja obstajajo določene vzporednice ter da populizem lahko potencialno vodi v fašizem, opozarjajo, da moramo biti pri primerjavah z vzponom fašizma in nacizma previdni – med obema namreč obstajajo temeljne razlike. Medtem ko fašizem ne more obstajati znotraj demokracije, populizem sicer spodkopava demokratične temelje, a obstane znotraj demokratične ureditve. Prav tako je za fašizem značilna uporaba nasilja, obstoj vojaških oddelkov, ki so pripomogli pri vzponu avtoritarnih vodij na oblast.

A temeljna razlika je prav čas, v katerem živimo danes. Kljub temu da se države zahodne demokracije soočajo s številnimi izzivi, teh ne moremo primerjati z razmerami povojne in medvojne Evrope, ki so na oblast pripeljale fašistične režime.

"Vsaka kriza je potencialni humus za ekstremne politične frakcije ali usmeritve. V tem smislu lahko vidim nekakšno primerjavo ali vzporednico," še meni profesor sodobne obče zgodovine, a ob tem poudarja, da se "vsaka politična, družbena sprememba dogaja v kraju in času, in ta čas danes ni čas med vojnama. To je drugi čas z drugačno družbo. Smo pa nekatere stvari že videli."

"Populizem ni nujno fašizem, je pa na dobri poti, da bi lahko postal fašizem," zaključi Nećak.

'Dejstvo, da je gibanje populistično, ne pomeni, da bo postalo fašistično'

Da si populisti današnjega časa delijo določene podobnosti z avtoritarnimi voditelji preteklega stoletja, obljubljajo, da bodo "varovali narod pred sovražniki in se obranili 'ljudstvo', ki je versko ali rasno definirano", a da so razlike med njimi vseeno precejšnje, meni tudi Sheri Berman, profesorica političnih znanosti na kolidžu Barbard College, ki se ukvarja z vprašanji fašizma, avtoritarizma in populizma. V prispevku za Foreign Affairs z naslovom "Populizem ni fašizem, lahko pa bi bil njegov znanilec" piše, da so fašizmi 20. stoletja obljubljali revolucijo, ki bo nadomestila liberalno demokracijo z novim političnim redom, ta pa bo temeljil na enotnem in očiščenem narodu pod vodstvom velikega voditelja. 

A označevanje političnih voditeljev, kot sta Le Pen in Trump, z oznako fašisti, po njenem mnenju ustvarja več nejasnosti, kot pa podaja pojasnil. Tovrstne primerjave namreč pogosto pozabijo na razlage in utemeljitve, kako in v kakšnem času so avtoritarni voditelji medvojne Evrope prišli na oblast. Za primerjavo namreč niso dovolj zgolj analize političnih programov in osebnosti voditeljev – temveč je nujno treba v ozir vzeti širši zgodovinski in političnih kontekst. Konec 19. in začetek 20. stoletja je kapitalizem drastično preoblikoval tedanjo družbo, gre za čas globalizacije in množičnih migracij, predvsem s podeželja v mesta. A da so fašistične sile lahko izzvale obstoječe tradicionalne politične sile, so bila potrebna še štiri leta krvave vojne. Kar je fašiste pripeljalo od marginalnih skupin do voditeljev medvojne Evrope, pa je bil, tako Bermanova, "neuspeh demokratičnih elit in institucij pri spopadanju s krizami, ki so grozile družbi v medvojnih letih".

Dandanašnji skrajno desni populistični politiki, podobno kot avtoritarni voditelji 20. stoletja, označujejo demokratične voditelje kot "neučinkovite in šibke". Obljubljajo, da bodo narod varovali pred sovražniki ter povrnili smisel ljudem, ki se ob spremembah, na katere nimajo vpliva, počutijo prizadete. 

In poudarja, da ne glede na težave, s katerimi se spopadajo države danes, ne glede na jezo prebivalcev, se Zahod dandanes ne sooča s pretresi in političnimi preobrati, ki so zaznamovali medvojno obdobje. Dodaja, da revolucionarna in ekstremna gibanja ne ustvarjajo kriz, temveč jih izkoriščajo. Obljubljajo, da bodo "izboljšali", ne uničili demokracijo, ter delovali v prid 'običajnega človeka'. Populizem je simptom "demokracije v težavah, fašizem in druga revolucionarna gibanja pa so posledica demokracije v krizi". 

Čeprav ima fašizem svoje korenine v populizmu, sam pojav populističnih gibanj še ne pomeni, da se bodo ta tudi končala v fašističnih režimih, pa meni argentinski zgodovinar Federico Finchelstein. Ta temeljno razliko med fašizmom in populizmom vidi v uporabi nasilja, ki se sprva odrazi kot poulično nasilje, nato pa preraste oziroma se razvije v militarizacijo oblasti. Fašistični voditelji so se na oblast povzpeli ne zgolj s podporo prebivalstva, temveč tudi s pomočjo vojaških oddelkov, ki so ustrahovali politične nasprotnike, sčasoma pa so postali vključeni v vodenje države kot paravojaške formacije. Fašizem je bil v svojem temelju revolucionaren – nasilje so videli kot sredstvo za doseganje svojih ciljev. Na drugi strani "populizem združuje dejansko nasilje na nizki ravni in napadalno retoriko na visoki ravni," kar se nato uveljavi v "avtoritarnem načinu razumevanja demokracije," je Finchelstein povedal za Quartz. 

"Fašizem ni nikoli demokracija, medtem ko populizem spodkopava demokracijo", a obstaja znotraj nje, Finchelstein še vidi glavno razliko med obema gibanjema in populizem definira kot avtoritarno obliko demokracije. Fašizem pa že v svojem temelju neposredno zavrača demokracijo in demokratične vrednote – tudi Hitler je leta, preden je njegova stranka zasedla največ sedežev v parlamentu, poskušal z državnim udarom. "Dejstvo, da je gibanje populistično, ne pomeni, da bo postalo fašistično." 

Od prve svetovne vojne do vzpona fašizma 

Opredeliti pojem fašizma še dandanes ostaja pereče vprašanje. Številni poskusi definicij so se v preteklosti znašli pod kritikami o preozki ali na drugi strani preširoki definiciji. A kljub temu da so med najbolj 'znanimi' fašističnimi sistemi (Nemčijo, Italijo in Japonsko v času pred drugo svetovno vojno) precejšnje razlike, lahko med njimi potegnemo vzporednice. Ob besedi fašizem danes pomislimo na 20. in 30. leta 20. stoletja in ga povezujemo s fašistično Italijo in nacistično Nemčijo. V veliki meri se definicije sklicujejo na povojno Italijo in prvega fašističnega vodjo Benita Mussolinija. Ime izhaja iz latinske besede fascis, kar pomeni snop, sveženj šib – kar je postal tudi simbol fašizma. Gre za totalitarni politični sistem, ideologijo, ki temelji na šovinizmu, seksizmu, nasprotovanju liberalizmu in komunizmu. Značilno je tudi iskanje 'grešnega kozla' za težave v državi in posledično valjenje krivde na določene marginalne skupine. Temelji na poveličevanju vojske in nasilja, na diktatorskem in oboževanem vodji, kar ponazarja geslo: "En narod, ena država, en voditelj" oziroma "Ein Volk, ein Reich, ein Führer". 

Navezuje se na nacionalizem – fašisti v preteklosti so verjeli, da narod (in ne posameznik ali družbeni razred) igra ključno vlogo v političnem življenju, da obstaja nad posameznimi državljani oziroma da ima posebno poslanstvo in "dušo", ki jo je treba zaščititi pred vsemi notranjimi in tujimi "sovražniki". A hkrati je omenjeni narod slonel in bil definiral na verski, etnični in rasni osnovi.

V svojem temelju so fašistična gibanja slonela na nasprotovanju liberalizmu in demokraciji; prvemu predvsem zaradi zavzemanja za posameznika in individualne pravice. "Človek fašizma ni posameznik, on je narod in domovina," je Mussolini zapisal v Doktrini fašizma. 

Fašistična gibanja so vzklila in se povzpela na oblast v časih nemira in brezupa, v obdobjih globokih političnih in družbenih sprememb, odgovorov in rešitev za posledice, ki so jih te spremembe prinesle, pa vladajoča, tradicionalna politika ni imela. Odgovore je ljudstvo zato iskalo drugje. 

Vrnimo se torej v preteklost, v leto 1918, ko se na evropskih tleh končuje prva svetovna vojna. Ta je za vedno spremenila podobo Evrope in jo po štirih letih krvavih bojev pustila v opostošenju. "Evropa je bila po prvi svetovni vojni v razsulu, zlasti Srednja Evropa, kjer so potekali vojaški spopadi. Versajska mirovna pogodba je, kot vemo, najbolj prizadela Nemčijo. Medtem ko je pariška mirovna konferenca, na kateri so bile sklenjene vse pogodbe s poraženimi centralnimi silami, prinesla sprva nek politični nemir in nato tudi odpor zoper t. i. Versajsko Evropo," pripoveduje Nećak. 

"Italija je bila zmagovalka v vojni, bolj liberalno politično usmerjena država, ki je dobila vse, kar je bilo zapisano v Londonskim paktu iz leta 1915. Toda v zgodnjih letih po prvi svetovni vojni je tudi Italijo zajela tako imenovana mala gospodarska kriza in na humusu te krize je zrasel fašizem. Ta relativno zgodaj, že na začetku 20. let, zavlada v Italiji. Nacizem v Nemčiji in Hitler sam se vsaj na začetku zgledujeta po Mussoliniju in italijanskem fašizmu." 

Italija se je namreč po koncu vojne znašla v finančnem in gospodarskem razsulu, imela je ogromne dolgove, vojna pa je zahtevala tudi velike človeške žrtve, prevladovalo je splošno mnenje, da je Italija v vojni več izgubila, kot pa pridobila. In v tej situaciji se na robu političnega polja sprva oblikujeta dve fašistični stranki, oboroženi oddelki v Milanu pod vodstvom Mussolinija in odredi legionarjev. Pomemben vzpon fašizma in Mussolinija zaznamuje leto 1920, ko se na delavskem severu države začnejo množične stavke, saj lastniki podjetij poskušajo omejiti pravice delavskim svetom oz. tovarniškim sovjetom, gibanje pa se je razširilo vse do Sicilije, kjer so kmetje začeli deliti zemljo, v delu Kriza opisujeta Dušan Nećak in Božo Repe. Na vrhuncu gospodarske krize Mussolini 24. oktobra 1922 na fašističnem zborovanju v Neaplju pred okoli 60.000 ljudmi oznani: "Naš program je preprost, želimo vladati Italiji." S pohodom na Rim, ko je Mussolini od kralja Vittoria Emanuela 30. oktobra izsilil mandat za sestavo vlade, se v Italiji začne fašistično obdobje. 

"Podobno nezadovoljstvo in podobna kriza sta spremljala tudi razvoj v Nemčiji. Užaljeni in prizadeti so bili Nemci zaradi določil mirovne pogodbe, ki jim je odvzela veliko ozemlja in prebivalstva." Težko so sprejemali ali pa sploh ne, da je versajska mirovna pogodba Nemčiji med drugim odvzela Alzacijo in Loreno, vse svoje kolonije, plačati je morala ogromne reparacije, niso smeli imeti vojske, razen določenega števila, niso smeli imeti vojnih ladij do določene tonaže, "skratka, vse to je Antanta oktroirala Nemčiji," pravi Nećak. "In zato je med prebivalstvom vrelo. V takih okoliščinah Hitlerju ni bilo težko zbrati peščice privržencev, v znameniti pivnici v Münchnu, in razglasiti svoj politični ideološki koncept. Začel se je hiter razvoj nacizma, saj mu oblasti Weimarske republike niso pravočasno stopile na prste."

Leta 1920 je nastal program nacionalsocialistične stranke, ki je temeljil na nacionalizmu, antisemitizmu, zahteval je oblikovanje Velike Nemčije, ki bi združevala vse, ki so nemške krvi. Adolf Hitler je že 9. novembra 1923 poskušal prevzeti oblast v Münchnu, a je njegov poskus udara spodletel, sam pa je moral v zapor, kjer je napisal danes zloglasni politični manifest Mein Kampf. 

Izbruhnila je velika gospodarska kriza, narasla je brezposelnost, v državi je zavladala revščina in v tej situaciji je bilo nemško prebivalstvo vse bolj dovzetno za ideje nacizma. Na volitvah leta 1932 je bil Hitler s svojo stranko izvoljen na oblast – dobili so 37 odstotkov glasov, predsednik Hindenburg je Hitlerju januarja naslednje leto podelil mandat za sestavo vlade in postal je nemški kancler. Popolno oblast je pridobil po smrti Hindenburga, ki jo je izkoristil za to, da se je razglasil za državnega kanclerja.

"V zgodovinopisju je vse do danes ostala dilema, ali je bil nacizem gibanje, ki je zajel širše množice in kasneje dobili podporo tudi v srednjem, intelektualnem sloju, ali pa je bilo to le gibanje neke omejene ekscesne skupine ljudi, ki so prišli na oblast," pravi Nećak in dodaja, da se sam nagiba k temu, da je na razširitev tega gibanja vplivalo več dejavnikov, kot so gospodarska in posledično socialna kriza ali prizadetost zaradi določil versajske mirovne pogodbe, posebej reparacijske zahteve antantnih sil. Gospodarsko – socialna kriza je bila namreč v dvajsetih in na začetku tridesetih let tako močna, "da so denimo gospodinje hodile na trg kar s cekarji mark, saj je ena žemlja stala štiri milijarde mark". Vse skupaj je pripeljalo do tega, da so ljudje v nekom, ki je "ponujal enostavne rešitve za zapletene zadeve, videli tistega, ki jih bo rešil. In zato so izvolili Hitlerja. In ne pozabimo, res je, Hitler je prišel na oblast legitimno."

"Zato vedno pravim, da je treba biti do ekstremih politično ideoloških pojavov, ki praviloma nastajajo v kriznih situacijah, posebej pozoren in to takoj, ko nastanejo. Ko enkrat zrastejo in se razširijo, lahko pride, tako kot smo to videli v času med obema vojnama, do ekskalacije in celo do vojaškega spopada," dodaja. In potegne vzporednico z današnjim vzponom populistov: " Na take ekstremne politične opcije, kot je denimo Orbanova populistično nacionalistična politika, mora demokratična javnost takoj odklonilno reagirati."

'Boj proti političnim elitam, proti oblasti, proti vladajočim – to ni karakteristika samo populizma'

A dandanes govorimo o vzponu populizma v Evropi in svetu, kjer morda najbolj simbolno ponazarja izvolitev Donalda Trumpa v ZDA, na stari celini pa se je kot trdnjava populizma vzpostavila Orbanova Madžarska. "Populizem je star toliko kot človeštvo. Vedno je obstajal v takšni ali drugačni obliki, manj ali bolj razširjen," meni Nećak.

Med populističnimi gibanji danes obstajajo temeljne razlike, kaj natanko opredeljuje populistična gibanja, pa je v zadnjih letih predmet burne debate. Kot temeljna karakteristika naj bi populizem, kot izpostavljajo številni poskusi definiranja, v svojem bistvu predstavljal nasprotovanje elitam oziroma boj proti t. i. establišmentu. Na eni strani tako vzpostavi 'ljudstvo, ki je po svoji naravi dobro', na drugi strani pa 'skorumpirane elite'. Nizozemski politolog z univerze v ameriški zvezni državi Georgia Cas Mudde je tako v znanstvenem članku Populist Zeitgeist že leta 2004 definiral populizem kot ideologijo, ki družbo deli na dve antagonistični skupini, 'čiste ljudi' in 'skurumpireno elito', ki je izgubila stik z vsakdanjim življenjem, ter ideologijo, ki zagovarja, da mora politika odražati "splošno voljo ljudstva". Ker gre za široki pojem, ki zajema tako levo kot desno stran političnega spektra, ter ne polno oblikovano ideologijo, Mudde dodaja, da se populizem običajno navezuje na še eno ideologijo, v primeru levih populizmov običajno na socializem, v primeru desnih pa na nacionalizem. 

A pomanjkljivost te karakteristike kot definicije modernega populizma izpostavi Nećak: "Boj proti političnim elitam, proti oblasti, proti vladajočim – to ni karakteristika samo populizma oz. to ni karakteristika vseh populizmov. To je tudi karakteristika anarhizma, konec koncev tudi komunizma – revolucija zoper vladajoči izkoriščevalski sloj." Dodaja, da so med enim in drugim izjemno tanke meje, zaradi česar jih je težko definirati. Imajo pa skupne imenovalce, še pravi, in kot temeljno značilnost ponovno izpostavi prav ponujanje enostavnih in preprostih odgovorov za zapletene zadeve. Kot eno temeljnih značilnosti nacifašizma pa izpostavi še izključujočo pozicijo do drugih, iskanje krivca nekod drugod, iskanje krivca v marginalnih skupinah, v drugače mislečih: "Ne pravim, da populizem nima teh elementov, seveda jih tudi ima, ampak kar je pri populizmu nevarnejše od tega vidika, je, še enkrat, da ponuja nekatere enostavne rešitve za zapletene stvari."

Popularnost tistih, ki ponujajo enostavne rešitve za zapletene probleme, spominja na uspeh ekstremne politike v preteklosti. Lenin je ponujal "mir, zemljo in kruh" lačnim, vojne naveličanim ruskim kmetom, medtem ko je je Hitler ponujal "kruh in delo" nezaposlenim Nemcem, in oba voditelja sta za težave v družbi našla "grešne kozle – Sovjeti so demonizirali boržuazijo, Hitler je krivil Jude, je za BBC World Histories Magazine zapisala Hester Vaizey, predavateljica sodobne nemške zgodovine. Dandanes pa se krivda vali na priseljence, ekstreme pa še dodatno krepi politika, ki temelji na osebnosti politika. Jedro volilne baze bo zagovarjalo populistične voditelje, ne glede na to, kaj storijo – tudi ko so "bombe deževale nad nemška mesta in je začelo primanjkovati hrane, so številni Nemci ohranili vero v Hitlerja in menili, da če bi le vedel, kako trpijo, bi jim pomagal." 

Dodaja, da je novi liberalni sistem, ki se je vzpostavil na pogorišču druge svetovne vojne, dandanes izzvan, politični ekstremi pa se izražajo tako v že videnih kot novih, neznanih načinih.