Zdravniki proti evtanaziji: Naše poklicno poslanstvo je usmerjeno k ohranjanju življenja

Potem ko se je v javnosti spet razplamtela debata o evtanaziji, so svoje stališče predstavili tudi predstavniki zdravnikov – Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije. Njihova stališča se niso spremenila in ostajajo odklonilna.

"Stališče obeh zdravniških organizacij je, da zdravniki ne bomo dovolili, da nas kdorkoli sili v dejanja, povezana z evtanazijo in aktivno pomočjo pri samomoru. Naše poklicno poslanstvo je usmerjeno k ohranjanju življenja, o čemer se izobražujemo vso svojo poklicno pot ter si prizadevamo za čim bolj kakovostno zdravstveno oskrbo pacientov v vseh obdobjih življenja," so zapisali v izjavi za javnost.

Namesto aktivne pomoči pri samomoru, bi morali več pozornosti nameniti paliativni oskrbi in primerno izobraziti tako (bodoče) zdravnike kot tudi laično javnost, so prepričani. "Z učinkovito paliativno oskrbo bo omogočen dostojen konec življenja, predvsem brez trpljenja tako umirajočih kot njihovih bližnjih."

Ob tem so spomnili na 17. člen slovenske ustave, ki pravi, da je človekovo življenje nedotakljivo, iz česar sledi, da sta evtanazija in zdravniška pomoč pri samomoru kaznivi dejanji. 

Odprto pismo znova sprožilo polemiko 

Evtanazija je v Sloveniji znova postala vroča tema, potem ko je Dnevnik objavil odprto pismo, v katerem upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič javno priznava, da si ureja "človeka dostojno slovo – samomor z zdravniško pomočjo v Švici". In dodaja, da mora tja, ker ji država odreka "pravico do dostojne in dostojanstvene smrti".

Avtorica se že vse življenje bori s prirojeno boleznijo, ki prizadene sklepe. "Hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo," je zapisala, zdravila ni, lahko si le lajša bolečine in gre vsakih nekaj let "pod nož". "Življenje me je naučilo, da je pomembno poslušati in slišati svoje telo. In prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do zdaj. V teh letih se je izčrpalo… ne naveličalo. Še vedno živim radostno. Vendar se zavedam, da mi lahko zdaj, zdaj odpove. Ne bojim se, če bi to prineslo prihod smrti. Bojim pa se, to pa priznam, tako kot mnogi drugi, bolečine, dolgotrajnega vegetiranja na bolniški postelji, odvisnosti od pomoči drugih… Da, tega pa se res bojim. Zato sem se trdno odločila, da si takšnega tretjega življenjskega obdobja ne želim živeti," je opisala, kaj jo je privedlo do odločitve, da raje kot trpljenje izbere dostojanstven odhod. Ob tem je pomembno, da jo podpirajo tudi njeni najbližji.  

V pismu je neposredno izzvala prej omenjeni zdravniški združenji, zato lahko njun odgovor razumemo tudi kot odziv na njeno pisanje.  

Države, kjer je pomoč pri samomoru zakonita

Ločiti moramo med evtanazijo, ki predvideva aktivno vlogo zdravnika pri končanju življenja, in pomoč pri samomoru, kjer je vloga zdravnika pasivna. V tem primeru zdravnik le priskrbi sredstva, s katerimi pacient konča življenje, medtem ko mu jih v prvem tudi pomaga aplicirati. 

Evtanazijo v Evropi dovoljujejo le vse tri države Beneluksa, medtem ko je pomoč pri samomoru dovoljena še v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Finskem. V svetu pa je evtanazija dovoljena še v Kanadi in Kolumbiji. 

Evtanazija in pomoč pri samomoru za zdravnike nista sprejemljiva, ukinitev zdravljenja je. Razlika je velika

V Sloveniji so se doslej razprave o evtanaziji oziroma o aktivni pomoči pri samomoru končale, še preden so zares zaživele. Tak primer je razprava, ki jo je v državnem zboru ob izbruhu afere Radan predlagal Jani Möderndorfer. Poslanci so lahko prisluhnili argumentom obeh strani, tako nasprotnikov kot zagovornikov medicinske pomoči pri končanju življenja, nazadnje pa edini sklep - naj se o vprašanju pripravi širša javna razprava - odločno zavrnili.

A po mnenju zdravnikov je odločanje tudi o tej temi odgovornost, ki bi jo poslanci morali sprejeti: "O evtanaziji in zdravniški pomoči pri samomoru mora odločati parlament in sprejeti ustrezno zakonodajo," so zapisali v zgoraj omenjeni izjavi za javnost.  

Zagovorniki - če ne evtanazije, pa vsaj odprte debate o njej - so sicer zdravnikom že večkrat očitali, da se razprav udeležujejo s figo v žepu, katoliški cerkvi pa, da jih povsem ovira. Pri tem ne moremo mimo za mnoge presenetjivega stališča papeža Frančiška, ki evtanaziji in zdravniški pomoči pri samomoru kot zagovornik svetosti življenja sicer odločno nasprotuje, a tudi upiranja smrti za vsako ceno ne podpira. "Z etičnega stališča je ukinitev pretiranega zdravljenja nekaj povsem drugačnega od evtanazije, ki je vedno napačna, saj je njen namen končati življenje in povzročiti smrt," je dejal na posvetu z zdravniki leta 2017. Povedano drugače: zdravnik življenja ne sme skrajšati, ni pa mu ga treba po nepotrebnem podaljševati. 

Tu pa smo že na polju paliative kot načina, da se na smrt bolnemu omogoči dostojanstven odhod, čemur slovensko zdravstvo nikakor ne oporeka. Smernice za odločanje so zbrali v leta 2015 izdanem priročniku Etična priporočila za odločanje o zdravljenju in paliativni oskrbi bolnika ob koncu življenja v intenzivni medicini.

"Zelo pogosta etična dilema v intenzivni medicini je vprašanje, ali ni intenzivno zdravljenje v resnici le ukrepanje, ki odlaša neizogibni bližnji konec življenja; če je, izgubi svoj smisel in postane bolniku predvsem v breme. Ko breme ukrepov presega njihovo koristnost in učinkovitost, jih je z etičnega vidika edino upravičeno in umestno ukiniti," so zapisali v uvodu, nato pa poudarili razliko z evtanazijo: "Ustavitev postopkov, ki zgolj vzdržujejo biološko življenje in odlašajo smrt, se z etičnega in pravnega vidika ključno razlikuje od evtanazije in samomora z zdravnikovo pomočjo. Evtanazija pomeni vnesti v bolnikovo telo sredstva, z namenom da povzročijo njegovo smrt. Samomor z zdravnikovo pomočjo pa pomeni, da zdravnik bolniku namenoma priskrbi in omogoči zaužiti sredstva, ki povzročijo njegovo smrt."