Evtanazija ali kontracepcija? 'Idealnih rešitev ni'

V začetku meseca je časnik The New York Times bralcem vrgel zanimivo kost za glodat. Obravnaval je namreč vprašanje, kaj naj živalski vrtovi naredijo z mladiči, ki nimajo prostora v načrtovani vzreji vrste. Javnost se je bučno odzvala, eni so kritizirali delo in že samo idejo živalskih vrtov, drugi so jih zagovarjali, predvsem zaradi ohranjanja ogroženih vrst.

V časniku so pisali, da je v živalskih vrtovih zaradi omejenih sredstev, prostora in težnje po vzdrževanju raznolikosti živalskih vrst treba uravnavati populacijo. Vrtovi pa to pogosto počnejo na dva kontroverzna načina: s kontracepcijo in evtanazijo.

V Združenih državah Amerike (ZDA) uporabljajo večinoma kontracepcijo. Ponekod šimpanzom dajejo kar tablete, ki so sicer namenjene  ljudem. Žirafam dodajajo hormone v hrano, grizlijem pa vbrizgajo hormone v sprednje tace.

Ponekod v Evropi skrbniki živali uporabljajo raje evtanazijo, da se znebijo neželenih mladičev, ko odrastejo in ne potrebujejo več matere. Menijo namreč, da je za živali boljše, če imajo izkušnjo starševstva in možnost, da skrbijo za svoje mlade. Želijo namreč, da se živali obnašajo in živijo čim bolj naravno.

V kopenhagenskem živalskem vrtu pravijo, da so divjim živali že odvzeli veliko – ne obnašajo se namreč kot živali iste vrste v divjini –, nočejo pa jim vzeti vsega. Ker zaradi koordinacije populacije različnih vrst nekatere živali ne smejo zapustiti živalskega vrta, letno uspavajo od 20 do 30 zdravih eksotičnih živali, med drugim tudi gazele, nilske konje, včasih tudi šimpanze. V živalskem vrtu menijo, da s to strategijo posnemajo dogajanje v divjini, kjer bi 80 odstotkov naraščaja poginilo zaradi plenilcev, lakote ali ran.

Kako pa je uravnavanje populacije urejeno v Sloveniji?

Ker je tema aktualna tudi pri nas, smo se pozanimali, kako je z vzdrževanjem populacije v Sloveniji. Najprej smo se obrnili na Agencijo RS za okolje (Arso), ki je med drugim zadolžena za naloge na področju ohranjanja narave in ozaveščanja ter informiranja javnosti.

Kot so povedali za 24ur.com, si mora fizična ali pravna oseba, ki namerava gojiti živali domorodnih ali tujerodnih živalskih vrst, v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave najprej pridobiti dovoljenje agencije. Gojitev mora potekati v skladu s predpisi: hranjenje, omogočanje razmnoževanja, križanje živali v prostoru, ločenem od narave, zlasti z namenom pridobivanja hrane, lova, prodaje, učno-vzgojnega ali znanstvenoraziskovalnega dela ter zaradi ohranitve vrste. Na Arsu pravijo tudi, da si morajo tovrstno dovoljenje pridobiti tudi živalski vrtovi.

Gojitelj mora v skladu s predpisi zagotoviti pogoje osamitve gojitvenega prostora do stičnega ekosistema (narave) in poskrbeti, da gojena žival ne pobegne v naravo. Med drugim pa mora zagotoviti tudi ustrezno velik zunanji in notranji prostor za vsako posamezno vrsto živali, oskrbo v skladu z fiziološkimi in etološkimi potrebami vrste, ustrezne dnevno-nočne in sezonske temperaturne razmere, redno dnevno svežo hrano in vodo. Zagotoviti mora tudi, da se razmnoževanje posameznih vrst vrši v nadzorovanih pogojih z upoštevanjem naravnih razmnoževalnih ciklusov živali. Na Arsu so še dodali, da morajo biti živali pod rednim veterinarskim nadzorom, o gojenih živalih pa se mora voditi predpisana evidenca.

V ljubljanskem živalskem vrtu se odločajo za ločevanje živali, kontracepcijo, kastracijo

Z vprašanji o uravnavanju populacije smo se obrnili tudi na ljubljanski živalski vrt. Kot je povedala strokovna vodja Živalskega vrta Ljubljana Barbara Mihelič, populacijo v živalskih vrtovih uravnavajo na različne načine, katerega bodo izbrali, pa je odvisno od različnih dejavnikov. Med prvimi dejavniki so zagotovo strokovni, pravi Miheličeva. "Živali danes razmnožujemo načrtovano in s kontracepcijo preprečujemo neželena rojstva. Glede na karakteristike vrste, osebka in zahtevnost aplikacije se odločamo za ločevanje živali, za kemične oblike kontracepcije ali pa za trajne oblike, kot so kastracija ipd." je povedala za 24ur.com.

Drugi pomemben dejavnik pri odločanju sta zakonodaja in okolje, v katerem živalski vrt posluje. Kot je razložila Miheličeva, mnogi skandinavski vrtovi mnogokrat rojstva dopuščajo, da živali ohranijo naravne vzorce vedenj, potem pa mladiče oddajo ali pa neperspektivne in presežne živali evtanazirajo v času naravne ločitve od staršev. Miheličeva je dodala, da tudi v divjini pogine večina potomcev nekega para. "Če je populacija stabilna, se od vseh, ne glede na to, koliko jih je, v vsem življenju para ohranita le dva – tista, ki nadomestita starše. Ostali so pomembni kot hrana za druge živali in pa kot vir novih lastnosti, boljših genov. Ti vrtovi večino presežnih živali vključijo kar v prehranjevalno verigo svojih zveri in mesojedov," je pojasnila, o kopenhagenskem primeru pa povedala, da "je na primer cel trup antilope ali zebre v levji ogradi čisto običajen in reden pojav in tudi javnost zelo naravno sprejema takšno prakso. Pri nas na primer pri pouku ni dovoljeno secirati niti trupa kokoši ali organa živali, ki jih lahko redno kupimo v mesnici."

V Sloveniji zakonodaja ne dovoljuje usmrtitve zdravih živali, zato skandinavska praksa ni mogoča. Miheličeva dodaja, da enotne metode ni, v živalskem vrtu pa se poslužujejo praktično vseh drugih možnosti, vendar pa odločajo pri vsakem osebku in vrsti posebej. "Pri žirafah, sajmirijih, morskih levih vzdržujemo samo živali moškega spola. Pri domačih živali reguliramo priplod z ločevanjem samcev, ki jih je enostavneje ločevati. Pri medvedih in šimpanzih se poslužujemo kemične hormonske kontracepcije, ki učinkuje daljši čas, saj je ob vsaki aplikaciji treba živali omamiti, kar pa je lahko za nekatere življenjsko nevarno ali pa vsaj težko. Da bi vsakodnevno jedle tabletke, seveda ne gre. Poleg tega je treba poudariti, da so živali veliko bolj podvržene delovanju spolnega ciklusa kot ljudje in je kontracepcija zato za njih veliko bolj obremenilna. Dodatno je takšna kemična kontracepcija tudi bistveno manj preizkušena in manj natančno dozirana in tudi zato za živali ni enostavna rešitev," je pojasnila.

Seveda pa noben način ni najboljši za žival. Optimalno bi bilo, če bi se živali lahko redno razmnoževale, saj je spolno vedenje in vzreja mladičev zanje najpomembnejši del življenja in popestritev bivanja v ujetništvu, je povedala Miheličeva. Dodala je še, da živali, ki se ne reproducirajo (redno), pogosto zbolijo na rodilih ali kasneje izgubijo voljo do reprodukcije. S stališča ohranjanja plodnosti in naravnih vzorcev vedenj je zato parjenje izrednega in tudi naravovarstvenega pomena, je še povedala. "Če želimo za naravovarstvene potrebe v naravo vračati živali, imajo vrednost le take, ki imajo dobre gene in so ohranile naravne vzorce vedenj in sposobnost reprodukcije ter vzreje mladičev. Mnoge živali iz živalskega vrta se danes več ne parijo ali ne znajo skrbeti za mladiče. Katera metoda je najbolj optimalna, bi vedele povedati le živali. Žal je tako, da v imenu živali odločimo ljudje, po merilih, ki jih v nekem trenutku sprejemamo kot prave ali primerne, možne. Brez upravljanja populacij pa ne gre ne v naravi ne v umetni vzreji, tudi idealnih rešitev ni," je še pojasnila.

Miheličeva je še poudarila, da so razlike med posameznimi vrstami. Pri ogroženih vrstah je najbolj pomembno ohraniti naravna vedenja in dobre ter čim bolj raznovrstne gene, kar pomeni čim več potomcev in čim manj parjenja v sorodstvu, je pojasnila in dodala, da prav zato za takšne vrste vodijo rodovne knjige in skrbijo za čim boljše spolne partnerje – v genetskem smislu seveda. Pri redkih vrstah so vsi osebki zelo pomembni, pri neogroženih pa najprej skrbijo za vrsto v naravi, osebki pa so manj pomembni, je razložila. "Naravovarstvo se ne ukvarja z varstvom osebkov, pač pa z ohranjanjem viabilnih populacij in vrst v naravi. Osebek je v tem oziru manj pomemben. Umetna vzreja in naseljevanje v naravo sta zadnja in skrajna ukrepa. Je pa res, da če znanj o tem, kako umetno vzrejati, ni (pravočasno), se tega ne da učiti na nekaj zadnjih primerkih. Prav zaradi teh znanj so živalski vrtovi dragoceni in nepogrešljivi," je povedala in podala primer o žabah. Te po vsem svetu množično izumirajo zaradi epidemičnih okužb s hitridnimi glivami. "Ne le da ni kapacitet, da bi vanje kot na Noetovo barko rešili vse vrste, saj se v laboratoriju okužbo da pozdraviti, žal za veliko večino vrst sploh ne vemo, kako se razmnožujejo," je še dodala.

Strokovna vodja živalskega vrta je še pojasnila, da je umetno vzdrževanje populacije nujno, ker so kapacitete v živalskih vrtovih omejene. Naravne "družine" pa so tudi velikokrat drugačne od "umetnih". Kot je pojasnila Miheličeva, v naravi en samec na primer gamsa oplodi več samic, navadno najboljši samec v okolišu. "V živalskih vrtovih se parijo živali, ki jih skupaj namestimo umetno, kljub vsemu pa se pri takšnih vrstah več samcev ob prisotnosti samic ne prenese," je dodala.

Drugi poglavitni razlog je, da se v naravi rojeva približno pol samcev in pol samic, v živalskih vrtovih pa je razmerje še celo nekoliko bolj pomaknjeno v korist samcev, je nadaljevala Miheličeva. Samice so tako redkokdaj presežne, samcev pa je preveč. "Prav zato vsak od živalskih vrtov nekatere živali razmnožuje, pri drugih pa pomaga z vzrejo enospolnih, navadno moških skupin. Vendar reprodukcija pomeni veliko ločevanja v različnih obdobjih, saj so samci pogosto nevarni (odraščajočim) sinovom, s hčerami pa se ne smejo pariti. Tako je za eno reproduktivno vrsto treba imeti tudi po tri ali več ograd oziroma razdelkov z bivališči," je zaključila Miheličeva.