VIDEO: 'Fant, nikoli več ne boš hodil!'

"Ne rohnenje motorja, ne cviljenje gum, ne visoka hitrost me niso prej pripeljali do cilja. Nasprotno. Moja pot se je končala pod cesto, kjer sem nezavesten obležal pod razbeljenim motorjem. Potem ko sem se po mnogih dneh prebudil, je bila prva novica ta, da ne bom nikoli več hodil.“

S takšnimi žalostnimi, a resničnimi zgodbami z invalidskih vozičkov mlade na nevarnosti opozarjajo člani gibanja Še vedno vozim – vendar ne hodim. Da bi radoživi mladini dopovedali, kako grozovita je lahko kazen, ki ni denarna, z njimi s težkim srcem, a v dobri veri podoživljajo svoje grenke izkušnje. "Z našimi zgodbami spreminjamo srca mladih,“ je prepričan ustanovni član gibanja Janez Hudej.

"Naša vizija je, da bi vsako leto cela generacija mladostnikov – približno 17.000 letno – slišala zgodbo njihovega sovrstnika, ki je zaradi prometne nesreče utrpel hude telesne poškodbe,“ je pojasnil in dodal, da je letos zgodbe poslušalo že okoli 10 tisoč mladih.

Kako do vrednote varne vožnje?

Kot pravijo, se s temi pripovedmi mladih, polnih življenja in nepremišljenosti, resnično dotaknejo ter jih pripravijo k razmišljanju, a to je premalo. Po njihovem bi morali vrednoto varne vožnje ustvariti skozi vseživljenjsko učenje. O tem so danes na okrogli mizi na Gospodarskem razstavišču spregovorili različni aktivisti in strokovnjaki na področju zagotavljanja varnosti v cestnem prometu.

Po besedah psihologa Marka Poliča, ki je velik del svoje kariere posvetil raziskovanju psihologije prometa, ljudje kršimo predpise iz več razlogov. "Nekomu se mudi, nekdo je objesten ali pa gre za adrenalinsko izživljanje. Vse to kaže predvsem na pomanjkanje vrednot, kot je skrb za druge," pravi in dodaja, da je pot do teh vrednot izjemno dolga. "Začne se z rojstvom in se nikoli konča. Vsak od nas mora v vsakem trenutku vedeti, da so na svetu tudi drugi ljudje in da je odgovoren tudi za njih," je pojasnil. Kot je že dejal, se vse začne v času otroštva, kjer morajo starši svojim otrokom dajati dober zgled, saj otroci njihov način vožnje sprejemajo za normalnega.

'Vozniški izpit bi moral biti samo pečat!'

Enako meni tudi Robert Gril, vodja Izpitnega centra za vozniške izpite Celje. "Četudi se vzgojitelj v vrtcu ali pozneje učitelj v šoli več let trudi, uči, vzgaja otroka, lahko starši z enkratnim nepravilnim prečkanjem ceste ali s prevoženo rdečo lučjo otroku spremenijo vrednote,“ je prepričan. "Izobraževanje otroka poteka vse od rojstva. Skozi leta bi se moralo zanje o prometu dopolnjevati, vozniški izpit pa bi moral biti le zadnji pečat,“ še pravi.

Mitja Bizjak, vodja Sektorja za voznike pri Javni agenciji RS za varnost prometa, je dejal, da ima država pri usposabljanju kandidatov za voznike že predpisane ustaljene programe, a da je to daleč premalo, da bi lahko zagotovili pravo varnost. "Skrb države je, da bo za celotno življenjsko obdobje pripravljala in izvajala programe, ki bodo zanimivi za ljudi. Na ta način jih bomo poskusili ozavestiti, da bodo dobili svoje vrednote, ki jih potrebujejo v cestnem prometu," je dejal. Tudi on meni, da skrb za prometno varnost ni le pristojnost države, pač pa tudi stvar vesti in etike vsakega državljana.

Jereb: Zakaj smo morali na obvezne treninge varne vožnje čakati 20 let?

Najuspešnejši slovenski reli voznik in pobudnik preventivne akcije Zapelji me varno Andrej Jereb se ob tem sprašuje, zakaj smo morali dvajset let čakati na zakonsko predpisan trening varne vožnje. "Če ljudje nimamo nekega primernega znanja, bomo v dani situaciji težko pravilno odreagirali,“ pravi in dodaja, da se na poligonih varne vožnje tako bodoči kot tudi sedanji vozniki na lastno pest soočijo z nevarnostmi, kar pripomore tudi k spoštovanju prometnih predpisov ter upoštevanju vremenskih razmer med vožnjo.

Govorci so sklenili, da se stvari spreminjajo prepočasi, predvsem pa bi morali tej tematiki več pozornosti nameniti v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. "Otroci v vrtcu dobijo le peščico informacij, v osnovni šoli se z varnostjo v prometu srečajo pri izpitu za kolo, nato pa so do opravljanja vozniškega izpita prepuščeni samemu sebi. Mladi se ne zavedajo, kakšne nevarnosti prežijo nanje,“ pravijo in dodajajo, da dokler ne bo vzgojno-izobraževalni sistem glede tega postal drugačen, večjega izboljšanja ne moremo pričakovati.