Fantje brez kompasa: o vzgoji, moškosferi in nasilju

Priljubljena britanska mini serija Adolescenca je s težkimi vprašanji zarezala v več področij družbe. Zgodba govori o ranljivem in izgubljenem 13-letniku Jamieju, ki ubije sošolko. A scenarij se ob tem ne osredotoči na iskanje krivca za tragedijo. Namesto tega skuša odgovoriti na vprašanje, zakaj je do nje sploh prišlo. Gledalec hitro ugotovi, da je odgovor veliko kompleksnejši, saj se odgovornost deli med različnimi deležniki, jasnega krivca pa tako ni.

Da zgodba prav s tem kaže svojo genialnost, poudarja sociologinja Darja Zaviršek. Serija namreč na vprašanje, kdo je kriv, ne poda pavšalnih oz. šablonskih odgovorov. Čeprav se v primerih nasilnih otrok običajno krivi družino, je bila družina dečka tu složna, starša se med seboj nista obtoževala, oče je uspel prekiniti z vzorcem pretepanja otrok, kar je počel njegov oče, sin pa je bil s sestro povezan, dodaja.

Šlo je za običajno družino, v običajni soseski slabše stoječega srednjega sloja, oriše sogovornica, ki ob tem poudari, da so tudi drugi odrasli (policist, psihologinja, učitelji) delovali na povsem razumski ravni in ne na čustveni.

Po drugi strani partnerski in družinski terapevt Izidor Gašperlin ocenjuje, da je vidik deljenja krivde preveč zamegljen. "Glavna odgovornost je vedno na starših," meni. Tako seveda tudi v resničnem svetu. Kje se je torej zalomilo? 

Kako vzgajamo fante?

Vzgoja fantov predstavlja poseben izziv. V času, ko se od moških pričakuje več čustvene odprtosti, empatije in prisotnosti, hkrati pa nimajo jasnih vzorov, se mnogi znajdejo v krču negotovosti. Vznik t. i. moškosfere – spletne skupnosti, ki močno nasprotuje feminizmu in enakopravnosti spolov ter poziva k vrnitvi k izrazito tradicionalnim patriarhalnim spolnim vlogam, – pa kaže na očitno pomanjkanje zdravega moškega vzora.

Gašperlin poudarja, da se od moških v zadnjih 10 oz. 15 letih pričakuje bistveno več, kot se je nekoč: "Ni več dovolj, da je le uspešen v službi ter da poskrbi za ključna opravila okoli hiše. Moški mora biti ob tem tudi odličen oče, čustvena in psihološka opora, razumevajoč partner ..." Pričakovanja so se spremenila, ob tem pa opaža, da moških na njihovo vlogo v tem novem svetu nihče ne pripravi.

Da so ženske res nekoliko bolje opremljene za odraslo življenje, se do določene mere strinja tudi Zavirškova, vendar za to podaja drugačne razloge. "Od deklic se pričakuje, da bodo prej 'odrasle' in bolj odgovorne, dečki pa imajo več svobode in se jim že kot otrokom bolj popušča, se jih bolj občuduje in se jih vidi kot 'male gospodarje'." Obenem so poti dečkom in moških veliko bolj odprte, za doseganje svojih ciljev ne potrebujejo toliko naprezanj kot deklice in ženske; fantje in moški se praviloma, če so kolikor toliko sposobni, s steklenih dvigalom vozijo do vrhov, medtem ko deklice gledajo za njimi in se steklene stene niti ne zavedajo, pravi.

Poudarja tudi, da se ni spremenila le vloga moških, temveč tudi vloga žensk ter da so pričakovanja do njih pogosto protislovna: "Biti mora samostojna, a ob tem mora najti tudi pravega partnerja. Uspešna mora biti v službi, ob tem pa mora imeti tudi družino z otroki. To so zgolj nekateri primeri."

"Smer je prava, a način, kako stopamo po tej poti, je izjemno problematičen," pravi Gašperlin, ki ocenjuje, da ni bilo "še nikoli tako težko biti moški, kot je danes". "Seveda ni lahko niti ženskam. A razlika je v tem, da so njihove stiske izpostavljene in vidne, medtem ko moški podobne podpore pogosto nimajo," dodaja. Sociologinja pa medtem opozarja, da so bile ženske skozi zgodovino dolga stoletja sistemsko zapostavljene. Danes, ko so s trdim delom na številnih področjih dosegle, ponekod pa tudi presegle moške, se ti nad slednjim pritožujejejo ali celo širijo mizogino sovraštvo, da bi si znova zagotovili prevlado.

Kriza moških?

Terapevt izpostavlja štiri ključne dejavnike krize moških: funkcionalno odsotnost očeta, pritiske in zlorabe s strani matere, odsotnost družbenega korektiva ter feminizirano vzgojno okolje. Sociologinja Darja Zaviršek pa temu oporeka in meni, da gre pri konceptu moške krize za "izmišljeni diskurz", del patriarhalnega konstrukta. Tudi očeta v seriji vidi kot ljubečega moža in očeta, ki "ne ponavlja nasilja iz lastnega otroštva", "zna pokazati, ko se zlomi, ko trpi" in "ne deluje po stari formuli patriarhata".

Gašperlin poudarja, da ima oče pri oblikovanju dečkov ključno vlogo: "Le moški te lahko nauči, kako biti moški." Ob tem opozarja, da so številni očetje danes še vedno funkcionalno odsotni, čeprav so fizično prisotni. Namesto vzgojnega vodstva pogosto prevzemajo vlogo mame ali otrokovega prijatelja in se tako izognejo zahtevnejšim delom vzgoje, ki ga prepustijo materam ali pa sploh nikomur. Kdo bo torej otroka "na spoštljiv in nenasilen način naučil, da nekaterih meja ne sme prestopiti ter da morajo določene stvari narediti, četudi te niso najbolj prijetne"? Slednje je po njegovem mnenju odraz "narcistične družbe, kjer vsi raje izbirajo prijetno namesto koristnega". 

Kot drugo težavo izpostavlja matere, ki zaradi odsotnosti partnerja pogosto čustveno oporo iščejo pri svojih sinovih. "Otrok tako izgubi očeta in hkrati še mamo," opozarja, saj sinove postavljajo v vlogo nadomestnih čustvenih partnerjev, kar lahko vodi v čustveno izsiljevanje in rušenje njihove čustvene stabilnosti.

Gašperlin težavo vidi tudi v odsotnosti družbenega korektiva. Otroka namreč danes "ne vzgaja več celotna vas", ki bi popravila deviacije pri vzgoji. "Šole imajo zvezane roke, delo institucijam otežuje zakonodaja ali zastrašujoči starši. Mladi pa tako za svoje problematično vedenje nimajo več nobenih posledic. Kot družba odpovedujemo na vseh frontah."

Kot zadnji faktor pa navede feminizirano vzgojno okolje dečkov. "Tudi okolje izven primarne družine v tistih prvih letih otrokovega življenja pretežno nadzirajo ženske. V vrtcu so to vzgojiteljice, v osnovni šoli učiteljice. Z vstopom v srednjo šolo pa so temelji njihove osebnost povečini že zgrajeni." Če stabilnih moških vzorov nimajo doma, jih žal pogosto ne dobijo nikjer drugje.

Ob tem med odraščanjem veliko vlogo odigrajo vrstniki. Za pripadnost so otroci pripravljeni narediti marsikaj, a po mnenju sociologinje to ni nov pojav. "Zunanji vplivi so bili vedno," pravi, pri čemer pa danes odraščanje zaznamuje tudi podoživljanje stisk staršev, njihove utrujenosti in preobremenjenosti, zavedajo pa se tudi negotovosti, ki jo prinaša svet.

Opozarja, da svetovna nestabilnost dodatno povečuje nagnjenost k nasilju: "Živimo v svetu, ki je obdan z vojnami, vojne pa dvigujejo prag nasilja, v ospredju je vojak, Rambo, moški-heroj. Še nikoli ni bilo tako veliko število vojn na svetu istočasno, še nikoli tako velikega števila beguncev." Nasilje je sicer po njenem mnenju sestavni del življenja v drugi polovici 20. stoletja, a v kratki zgodovini človeškega razvoja "smo dosegli bolj demokratične procese in zdelo se nam je, da smo končno splezali na zeleno vejo".

Fantje brez kompasa v rokah moškosfere

Vzgojno vlogo prevzemajo tudi tehnologija, splet in družbena omrežja, a tako Gašperlin kot Zavirškova opozarjata, da slednje predstavljajo le del, ki izoblikuje otroka. "Največjo odgovornost nosita starša otroka," meni Gašperlin, medtem ko Zavirškova dodaja, da je družina le del kompleksnega sveta, v katerem človek živi, in da so "družbena omrežja del vsakdanjega življenja, ki jih ni mogoče popolnoma nadzorovati".

Sociologinja ob tem dodaja, da tudi v kontekstu serije predstavljajo le drobec celotne zgodbe, nefunkcionalnega okolja okoli dečka, "upoštevati je treba še šolo, kjer je veliko nesmiselnega nadzora in malo kreativnega učenja, videli smo zlomljene učitelje, obupno nekompetentno psihologinjo, takih je veliko tudi v Sloveniji, ljudi, ki delujejo le s 'protokoli' in nimajo sposobnosti dojeti čustveni svet mladega Jamieja". 

Prav zaradi tega in nizke samopodobe postane glavni akter britanske serije lahka tarča za moškosfero in spletne guruje "za prave moške", kot je na primer Andrew Tate. Da dečki in moški znotraj teh skupin iščejo "potuho" drug pri drugem, meni tudi Gašperlin. "Začenjajo se dojemati kot žrtve in, namesto da bi se povezali v neki zdravi pomoči drug drugemu, se združujejo proti ženskam." A ob tem je jasen, da feminizem ni vzrok za stiske moških, temveč da je zanje odgovoren moški sam. "Zdravi feminizem odločnega in zdravega moškega ne bo ogrožal, pretiranemu feminizmu pa se bo znal upreti na spoštljiv, nenasilen način. Feminizem je torej le razgalil temeljno nesposobnost moških," pravi.

Znotraj moškosfere pa se pojavi tudi skupina t. i. incelov – moških, ki menijo, da so v neprostovoljnem celibatu, saj jim ženske odrekajo spolne odnose. Gašperlin slednje opisuje kot problem "sodobne, narcistične družbe". "Oseba v takšnem okolju druge dojema kot objekte za njeno lastno zadovoljitev". Posebej zaskrbljujoče pa je, ko moški verjamejo, da jim spolni odnos "pripada": "Zgrešeno je že, če na svojo partnerko gleda tako poročen moški, kaj šele fantje, ki niso v zvezi." Ob tem opozori tudi na spolno dinamiko, kjer si mora moški "zaslužiti" spolni odnos, ženska pa ga mora "dovoliti", in poudari potrebo po enakovrednem in intimnem odnosu.

Glavna težava po njegovem pa je, da današnji mladi v odnose vstopajo popolnoma nepripravljeni: "Popolnoma so neopremljeni za odnose, ker niso razvili osnovne varnosti in bližine v družini." V odsotnosti zdravih družinskih vezi iščejo pripadnost v vrstniških skupinah, ki temeljijo na strahu in grožnjah: "To je navezanost brez vsebine in varnosti – takoj, ko ne upoštevaš pravil, si izločen." Rezultat so kratkotrajne in površinske zveze, brez resnične zavezanosti in odgovornosti.

Kako naprej?

Ker se je znotraj moškosfere in kulture incelov znašel tudi 13-letni Jamie, pa četudi pri njem ni bilo opaziti vzgoje znotraj klasičnih vzorcev "tradicionalnega moškega", Zavirškova izpostavlja vprašanje, ki se poraja – kako naprej? Meni, da rešitev leži v odprtem pogovoru o vsakdanjih frustracijah: "Moramo se začeti pogovarjati o tem, kaj se dogaja."  Ob tem pa se ji zdi ključno, da se ustvari okolje za pogovor in medsebojni čas v družini, brez prisotnosti tehnoloških naprav.

Kritična je do vloge tehnologije, ki pogosto prekine družinsko komunikacijo, saj "se naša pozornost avtomatično preusmeri v te premikajoče se slike, barve, glasbo", kot so televizija, telefon, tablica ali radio."Pomembno je, da slednje ne postane del običajnega dneva." Težava po njenem nastopi, ko starši najprej dovolijo neomejeno uporabo naprav, kasneje, ko je otrok starejši, pa skušajo to omejiti z ukazi in kaznovanjem.

Rešitev pa vidi v doslednosti odraslih, ki ne "buljijo v telefon", ko se pogovarjajo z otrokom, in nimajo ure in ure prižganega radia in televizije. "Otrok se nezavedno zgleduje po odraslem od zgodnjega otroštva, in če želimo biti dosledni in če nočemo imeti kasneje, ko je otrok star 13 let, konfliktov in tragedij, moramo začeti pri sebi in ta fim nastavlja ogledalo vsem odraslim, ne samo staršem."