'Feminizem ni boj žensk proti moškim. Gre za razumevanje neenakosti družbe'

Ženske čakajo še številne prepreke, ki jih bodo morale premostiti, da bodo lahko popolnoma enakopravne. Prav zato so gibanja za pravice žensk in feministična gibanja tako pomembna. A nasproti jim stoji mogočen nasprotnik - družbene norme večtisočletne patriarhalne družbe, ki se transgeneracijsko prenaša prek vzorcev kulture, jezika, govora in njihovega nezavednega ponavljanja.

Zato ni čudno, da je besedo feminizem pogosto slišati v negativnem in ne pozitivnem smislu. "Beseda feminizem je stigmatizirana tako iz predsocialističnega obdobja, ko so se ženske še borile za volilno pravico, pravico do ločitve in za boljše delovne pogoje, kot iz obdobja socializma," se strinja slovenska sociologinja in ena od pobudnic gibanja #jaztudi v Sloveniji Darja Zaviršek. "Beseda pa je še danes polna negativnih pomenov, saj ogroža samoumevne obrazce kulture, v kateri praviloma moški določajo normo, ženske pa jo ponavljajo ali pa ji nasprotujejo. Mnogi, tako moški kot ženske, zato besede feminizem še danes ne razumejo," poudarja.

Sociologinja ob tem poudarja, da se feminizem pogosto razume kot boj žensk proti moškim, kar pa ne drži. "Gre za razumevanje družbe, ki je neenaka in polna hierarhij, ena od njih je tudi spolna hierarhija. Zaradi zgodovinske neenakosti je ženskam v življenju marsikaj težje kot moškim; na primer doseči dobro delovno mesto, napredovanje, pripoznanje njenih dosežkov," pove.

'Prilepljene' na določeno pozicijo, možnosti za napredovanje ni

Raziskava pod okriljem WIN (Worldwide Independent Network of Market Research) je pokazala, da kar 70 odstotkov Slovenk meni, da imajo pri zaposlovanju in karieri manjše možnosti kot moški. Zavirškova se z njimi strinja: "Govorimo o t. i. steklenem stropu, ko ženska ve, kam bi lahko prišla, vidi položaj, ki bi ga lahko dosegla, a se obenem tudi zaveda, da se tja ne bo povzpela nikoli, ker je do položaja ne bodo spustili ali pa ji ne bo pri tem nihče pomagal, zanjo zastavil besede, jo posebej priporočil ipd."

Izpostavi pa tudi fenomen "lepljivih se tal". Ta se pojavi, ko ženska pride do nekega položaja, a od tam možnosti za napredovanje nima, moški pa se "v steklenem dvigalu peljejo navzgor in vidijo koga puščajo za seboj". Eden od razlogov je po njenem tudi socializacija, najzgodnejša vzgoja otrok v družini in v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.

Za primer navede ospoljeno vzgojo otrok. "Deklice bodo manj spodbujane, bolj jih bodo kritizirali. Posledično pa so tudi kasneje kot ženske manj samozavestne." Včasih pa je tu tudi (spolno) nasilje, ki na ženskah pusti svoj pečat. "Ženske so tako bolj negotove, pazljivejše. Tudi same ponotranjijo občutek, da za določen položaj niso dovolj sposobne in da so nevredne, da ga zasedejo," pove.

Seveda pa je patriarhalno razmišljanje zasidrano tako med moškimi kot med ženskam. Kot pojasnjuje sociologinja, smo vsi del enega sveta, biologija pa je le del človeške kompleksnosti. "Tudi ženske praviloma bolj zaupajo moškim politikom, med seboj so pogosto zavistne, drugih žensk ne podprejo pri doseganju boljših položajev, druga drugo le izjemoma zares podpirajo," našteje.

"Tiste, ki so kljub vsem preprekam uspešne in zasedajo visoke položaje, pa pogosto ne prinašajo neke nove kulture ali solidarnosti. Moč človeka spremeni," meni ter ob tem doda, da se pogosto ponavlja mit, da je "biti ženska" - nasprotje moškega - dovolj za spreminjanje sveta. Poudarja, da za boljši svet potrebujemo veliko več, kot le žensko ali moškega.

'Žensko postavijo za grešnega kozla, ker je pogosto socialno in simbolno šibkejša od njih'

Ko se določena ideologija počuti ogroženo, njeni zagovorniki pogosto reagirajo z ekstremnimi pogledi in dejanji. V tej luči bi lahko govorili tudi o "sindromu Tate". Mizoginija – sovraštvo, odpor oziroma nenaklonjenost do žensk ali njihovo zaničevanje – je sicer že nekaj let pridobivala vse večje število podpornikov, tudi zaradi besed visokopozicioniranih moških, kot je na primer nekdanji ameriški predsednik Donald Trump, a je zaradi britanskega vplivneža prešla v čisto nove razsežnosti.

Darja Zaviršek je jasna, da sta že sovraštvo in nestrpnost, ki ju širijo mizogini moški, sami zase nevarni za celotno družbo. Da pa je tudi gratifikacija znotraj podobno mislečih skupin moških na žalost zelo velika. "Tu gre včasih za moške, ki so ekonomsko frustrirani, socialno frustrirani in ki menijo, da so izvor neoliberalnih neenakosti prav ženske. Ampak seveda nimajo prav, njihove ocene so napačne."

"V ženskah, ki so pogosto socialno in simbolno šibkejše od njih, vidijo grešnega kozla, kar je priročno, saj vedo, da se jim ne bo zgodilo nič, če bodo napadali šibkejše. Na tiste, ki so močnejši, pa se bojijo usmeriti svoj gnev," pove sociologinja. Namesto tega bodo svoje sovraštvo usmerili v tiste, ki so bili že sicer zgodovinsko opredeljeni kot grešni kozli, češ da večja samostojnost žensk prinaša nemoralnost, družbeno uničenje, propad naroda in podobno.

Nevidno in neplačano delo, ki pripada ženskam?

Nismo torej še dosegli točke, kjer bi lahko govorili o enakopravnosti žensk in moških. Prvi mož Združenih narodov Antonio Gutteres je ocenil, da bo moralo do takrat preteči še kakšnih 300 let. S kakšnimi izzivi pa se bo do takrat morala soočiti sodobna ženska? Odgovor - s številnimi.

"Ko pride do ekonomske krize, njene posledice običajno najbolj občutijo osebe, ki so že sicer odrinjene in nekoliko deprivilegirane. Tudi v Sloveniji se je v zadnjih letih začela povečevati nezaposlenost žensk," pojasnjuje Zavirškova. Kako velike razlike se pojavijo v času kriz, pa je nazorno razkrila tudi pandemija covida-19. Povečalo se je namreč nasilje nad ženskami, a vplivala je tudi na poklicno in zasebno življenje žensk. Ženske na primer še vedno opravljajo večino skrbstvenega in gospodinjskega dela: "Nevidno delo je še vedno žensko, prav tako pa tudi neplačano delo."

"Vse več žensk se zaposluje za polovični delovni čas, kar pa prinese tudi slabo plačo," poudarja. S slednjim pa je povezana tudi pokojninska neenakost, ki je šele v zadnjem času pridobila nekoliko več pozornosti. "Pokojninska vrzel je res velika. Slabše plačane službe, ki prinašajo tudi manj simbolne moči, prinesejo tudi slabe pokojnine," pojasni. Tu gre pogosto za skrbstveno delo, delo v vrtcih, šolah, na socialnem področju, za nižja delovna mesta v bolnišnicah. A tudi tu krize pogosto ustvarijo nov razdor. "Večkrat se namreč zgodi, da v času kriz tudi ta t. i. feminizirana delovna mesta ponujajo moškim, ker drugih služb za moške ni."

Opažamo, da nekatera področja v Sloveniji, na primer negovalke in medicinske sestre, že izgubljajo žensko delovno silo, ki odhaja v tujino. Tam imajo namreč boljše pogoje dela in boljše plače. A sogovornica poudari, da se ta težava pojavlja tudi v celotni postsocialistični vzhodni Evropi, kjer ženske zaradi brezposelnosti že zadnjih 20 let masovno zapuščajo svoje domove in odhajajo na Zahod kot skrbstvene delavke. "Na področju bivše Jugoslavije ter Bolgarije in Romunije ponekod ne morejo več odpreti vrtcev ter skupnostnih služb za ljudi z ovirami ali za starejše. Nikogar namreč ni, ki bi ta dela opravljal po odhodku žensk," pojasnjuje.

"Prav tu lahko vidimo, kako je življenje še vedno zelo polarizirano in kako moški še niso vstopili na področje skrbstvenega dela. Skrbstveno delo je namreč slabo plačano in simbolno nevredno," še pove.