Feminizem v vsako slovensko šolo, vas in mesto

Če računamo, kako daleč smo še do enakosti, kako ovrednotimo dejstvo, da mora biti vsaka šala, ki želi naleteti na največje salve smeha, še vedno najbolj seksistična (krohotajo pa se vsi spoli), da imajo največ sledilcev in všečkov tisti, ki razlagajo fantom, kako naj osvajajo, puncam pa, kako naj so videti? Je upoštevana kakšna spremenljivka, ki kaže, v kakšni meri je razplet dogodkov v javnih in zasebnih sferah odvisen od moškega razpoloženja? Kako naj izračunano število let, ki naj bi nas še čakalo do enakosti (136 let), vpliva dejstvo, da se mnogi zgražajo že kar nad besedo – enakost? 

Če zanikamo patriarhat, omalovažujemo feministična prizadevanja in pristajamo na enakopravnost – kaj sploh vidimo v vseh teh številkah, ki nam vsako leto znova kažejo zatiranost, izkoriščanost in viktimiziranost žensk v sodobnem svetu? Kako spodbuditi razvoj drugačnih zamišljanj, ki bi v 8. marcu neke daljne prihodnosti lahko prikazale drugačno sliko? 

Za koga vse je feminizem?

Bell Hooks je na prvih straneh svoje knjige Feminizem je za vsakogar zapisala, da so za uspešno ohranjanje trdovratnosti patriarhata kot institucionaliziranega seksizma (ob moških) zaslužne tudi ženske. Ženske, socializirane v seksistično mišljenje, svojo vlogo v svetu razumejo v skladu s patriarhalnimi pričakovanji: "Vse smo iz prve roke vedele, da nas je patriarhalno mišljenje kot ženske socializiralo tako, da smo se imele za manjvredne od moških, da smo vedno in zgolj tekmovale druga z drugo za patriarhalno odobravanje in da smo druga drugo gledale z ljubosumjem, strahom in sovraštvom. Zaradi seksističnega mišljenja smo se brezčutno obsojale in kruto kaznovale. S feminističnim mišljenjem smo se odvadile ženskega sovraštva do sebe."

V zadnjem času v tej naši deželi ženske, ki so prebile steklene strope in v javnosti lahko govorijo zgolj zaradi uspehov feminističnih gibanj, med seboj skorajda tekmujejo v čim bolj izkrivljenem razumevanju feminizma in kritiziranju bojev za enakost, ki da so šli čez vse meje. Zahtevajo nemogoče ob tem, ko naj bi bilo ženskam že dano vse. Kaj je to vse? Lani je bilo v Sloveniji 11 femicidov, toliko, da je bila femicid ena izmed nominirank za besedo leta. 

Nasilje – skrito, in očitno fizični udarci, psihične in spolne zlorabe, ekonomsko nasilje in spletno nasilje, kultura molka in vzgoja strahu. V imenu miru in za dobro družine. Ženskam delo – dobile smo ga v več izmenah, ki se ena v drugo kar lepo po naravnih zakonitostih pretakajo. Najprej v službi (za nižjo plačo, na nižjem delovnem mestu), pogosteje še celo za skrajšan delovni čas (z občasnimi epizodami spolnega nadlegovanja in nenehnim reproduciranjem seksizma na delovnem mestu), pred in po tem pa še malo doma: gospodinjenja, vzgajanja in skrbi. Kdo, če ne ženska? 

Tako gre do starosti z vmesnimi prekinitvami, ki so del naravnih zakonov in se končajo v pokojninski vrzeli in tveganju za revščino, ki je najvišja za starejše ženske. Nekje vmes se kot ženska še izpostaviš, postaneš pa zato kar naenkrat grda, debela, čudna, motena in škodljiva v tolikšni meri, da je edino zdravilo tega nenaravnega početja, ponoven umik v zasebnost, samocenzura v imenu miru. Imamo vse, še mizoginija je lahko postala vsakdanja. Kaj je to vse? Zakoni, ki niso primerno izvajani? Spet novi zakoni, ki so popolnoma spolno slepi? Kaj pa tiste med nami, ki trpijo in ostajajo spregledane? Rominje, invalidke, ženske na podeželju – kaj imajo one? V imenu miru, v strahu pred kom?  

Nič nimamo, dokler feministična misel ne bo prodrla v vsak dom, vsako šolo, vsako vas in vsako mesto! Zakaj bi to misel s ponosom zavračali, če feminizem (kot piše Bell Hooks) pomeni gibanje za odpravo seksizma, seksističnega izkoriščanja in zatiranja. Ker smo v neenakost socializirani in spolne vloge aktivno konstruiramo, jih začnimo še dekonstruirati brez predpostavljanja nadvlade.