Avtor prispevka: Miha Plementaš
Ministrstvo za kulturo sicer ne prejema največ denarja iz državne blagajne, se mu pa prejemki najhitreje večajo in so presegli dva odstotka proračuna. "Če bi povedala v številkah, je v letu 2001 proračun Ministrstva za kulturo znašal 25 milijard in pol, v letu 2003 pa 32 milijard in pol, kar realno pomeni, da se naš proračun vsako leto poveča za približno 8 do 9 odstotkov," je povedala Andreja Rihter, ministrica za kulturo.
Toda denarja je vedno premalo. Ali pa gre za napačne stvari. Vsak referendum stane državo 600 milijonov tolarjev, država pa nameni svojemu najimenitnejšemu gledališču 900 milijonov na leto.
Janez Pipan, ravnatelj SNG Drama, je povedal, da v primerjavi s podobnimi gledališči po zahodni Evropi, predvsem v Nemčiji, kjer imajo gledališča podoben status, budžet Drame predstavlja približno četrtino njihovega proračuna.
Poleg tega so igralci kljub umetniškemu poklicu le državni uslužbenci in tako je treba točkovati tudi njihove plače. Razpon količnikov je od 3,25 do devet. Vsak pomeni okoli 50.000 bruto, torej dobi igralec od 162.500 do 450.000 bruto ali grobih 250.000 neto osnovne plače, kolikor jih namenijo prvakom drame, denimo Mileni Zupančič ali Jerneju Šugmanu.
Pipan je pri tem razložil, da najboljši igralci ponavadi hkrati sodelujejo v petih ali celo desetih uprizoritvah, vsako sodelovanje še kje drugje pa jih le še dodatno izčrpava.
Igrati drugje je vseeno izziv: istega igralca plačajo v katerem od komercialnih gledališč od 25 do 100.000 tolarjev na predstavo. Vendar pa denar ni vse.
Janez Hočevar – Rifle: "Jasno je, da je za vsakega slovenskega igralca čast nastopati v ljubljanski Drami, vendar pa je včasih v veliko osebno veselje nastopati tudi v kakšni briljantni komediji v kakem komercialnem gledališču."
Podoben duh in podobne plače kot v Drami vladajo v operni hiši.
Marko Gorjanc, namestnik ravnatelja SNG Opera in balet, je povedal, da sta tako najnižja in najvišja plača v bistvu nizki plači glede na prostor, v katerem se nahajamo. "Zato so naša pričakovanja, kar se tiče uskladitve plač z novim zakonom o plačah, precejšnja."
Ta naj bi umetnike vendarle ločil od navadnih državnih uradnikov. Cankarjansko luč v oknu pa si obetajo tudi pisatelji. Z novo zakonodajo naj bi nekaj denarja od prodnih knjig vrnili za tiskanje novih, čeprav je sedanje stanje porazno. "V tej državi je pač pisateljsko delo čedalje bolj odrinjeno na nivo ljubiteljskega dela. Sam sem recimo s pisanjem romana v treh letih zaslužil milijon tolarjev," je povedal Vlado Žabot, predsednik Društva slovenskih pisateljev.
Založnikom, vsaj tistim z dobrim nosom, gre bolje. Luka Novak, založba Vale–Novak, meni, da je zadeti okus slovenskega bralca zelo težko. "V tujini obstaja ogromno knjig, ki so uspešnice, v Sloveniji pa se sploh ne prodajajo."
Leposlovje je še vedno daleč od večine oči slovenskega bralca. "Jamie Oliver je še vedno zelo visoko v prodaji, z njim tudi Zmeraj sestra Vendelina, pa tudi Frédéric Beigbeder (2999) in Alain De Botton (Utehe filozofije, Kako ti Proust lahko spremeni življenje?)."
Pri največji slovenski založbi je podobno; po podatkih Mladinske knjige, so najbolje prodajane knjige Turistični atlas Slovenije, 100 čudes sveta in Slovenska zgodovina v besedi in sliki.
Glede na okus Slovencev je bila ustanovitev art kina Kinodvor torej precej pogumen korak. Z Mestno občino, evropskimi sredstvi in seveda večjim obiskom pričakujejo, da bodo že čez kako leto zaslužili dovolj za pokritje svojih stroškov.