Financiranje vojske: stari očitki, iste želje in politični pacifizem

Slovenska vojska je v slovenski politiki že vse od afere Patria imela negativne prizvoke, sploh če se je kupovalo novo opremo. Ministrstvo za obrambo je tako zadnji večji nakup opravilo v času prve Janševe vlade, ko je proračun živel na eni največjih gospodarski rasti in zadolževanju domačega sektorja. Ko je nastopila gospodarska kriza, je bila vojska med tistimi, ki so bili najbolj na udaru. 

Če primerjamo obljubljeno postopno povečanje obrambnega proračuna med letoma 2008 in 2018 oziroma že takrat pridobljene stopnje financiranja, ki je bila že skoraj 1,6 odstotka bruto domačega proizvoda, vidimo, da je vojska ostala praktično brez tretjine proračuna. 

Večje nakupe v vojski, se pravi nakupe za nekaj sto milijonov, mora potrditi Državni zbor, kjer pa se ob teh nakupih znova in znova obujajo afere in nenavadni nakupi iz preteklosti. Težko je pozabiti posodobitve tankov T-55, ki so jih nato precej hitro spravili v skladišče, protiletalski sistem Roland, ki je bil umaknjen iz uporabe. Bili so še številni primeri nakupov, ki so jih slabo vodili ministri in sekretarji v preteklosti, zanimivo pa je, da se od leta 2003 želje Slovenske vojske pravzaprav niso spremenile in se jih redno obnavlja: dve srednji bataljonski skupini, samohodna artilerijska enota, sodoben sistem protiletalske obrambe kratkega dosega in transportno letalo. 

Ne gre samo za to, da je Slovenija "obljubila" zvezi Nato, katere člani smo postali z večinsko podporo na referendumu, dve srednji bataljonski skupini, ampak tudi nekatere specializirane enote. Med njimi je bila enota za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo, a je ta bila nekako pozabljena, zavezniki pa so zamižali na eno oko. Nato pa na obe. 

Proračun vojske je tudi razlog, da se zadeve niso spravile na višjo raven in da vojska počasi, a vztrajno, izgublja vojake. A tukaj je treba še podariti, koliko od 545 milijonov evrov, ki jih je načrtoval MORS, gre dejansko v vojsko? 

Kot je videti, je imelo ministrstvo za obrambo za leto 2020 (pred rebalansom) v načrtu napovedanih 545,5 milijona sredstev, obrambni izdatki so znašali 536,9 milijona, od tega zneska bi vojska dobila 427,5 milijona. 261,4 milijona bi šlo za plače, 84,9 za tekoče stroške in 81,2 za investicije. Zneski se zdijo visoki, a kljub zavidljivi gospodarski rasti od leta 2016 sama rast proračunskih sredstev ni sledila rasti sredstev za vojsko. 

Od leta 2008 je vojska tako ves dodaten denar, ki ga je dobila, porabila za plače, stroški so ostajali na podobnem nivoju, investicije pa so bile porezane. V času krize je, in to ni nobena skrivnost, vojska poskušala na vse možne načine vzdrževati socialni mir, zato so plače ostajale enake, na račun vojašnic in tudi opreme. Medtem ko so vsa ta leta opozarjali, da vse več vojakov odhaja, je v času suhih krav, ki so za vojsko trajali več časa kot za ostale resorje, vodstvo potihoma kimalo odhodom, saj bi v nasprotnem primeru izgubili še več sredstev za normalno delovanje vojske. Stari načrti, ki so bili postavljeni še v času debelih krav, so predvidevali, da bi vojska v stalni sestavi do leta 2020 imela kar 8.500 vojakov in v pogodbeni rezervi 5.500. A realnost je danes veliko bolj boleča, saj je v vojski stalen upad števila vojakov, zadeve so ponekod kritične, enote popolnjujejo pogodbeni rezervisti. 

V vojski je bilo junija 2020 v stalni sestavi 6.321 vojakov, v rezervi pa le 656. Če pogledamo zgornje napovedi in želje, v stalni sestavi manjka 2.000 vojakov, v rezervi pa še veliko več. 

Nova kriza, ki jo je povzročil koronavirus, ni pravzaprav naredila nič novega. V rebalansu za leto 2020 je tako pri vojski več denarja namenjenega za plače, stroški so ostali razmeroma enaki, denar za investicije pa je bil prepolovljen. Gre za podoben korak, kot ga je vojska doživela ob zadnji krizi, in se je kasneje poznal po slabi opremi vojske, negodovanju zaveznikov in negativnih ocenah. 

780 milijonov evrov za del zmožnosti

Kot je bilo že pojasnjeno, vojska od leta 2003 ni bistveno spremenila potreb in želja, denarja za to pa ni imela. Tako je zdaj z novo krizo, ki jo je povzročil koronavirus, prišlo do pomanjkanja nekaterih elementov kritične države infrastrukture – predvsem delujočega letalstva. Medtem ko so Madžarska, Hrvaška in številne druge države uporabljale svoje državne prevoznike za prevoz medicinske opreme, Slovenija zaradi bankrota Adrie te možnosti ni imela. Spet druge države so za prevoze uporabljale vojaška transportna letala, Slovenija pa je imela na voljo zgolj eno. In še to premajhno in premalo zmogljivo – star Turbolet L -410. 

Zato je vojska znova poudarila potrebo po strateškem letalskem transportu, ki ga potrebuje. Že samo naše vojake na Kosovu bi lahko zadovoljivo oskrbovali in tudi prevažali, če Slovenija kupi srednje transportno letalo, kot je recimo C-27J Spartan. V tej krizi bi nam takšno letalo prišlo zelo prav. Že samo primerjava pove veliko – če lahko Turbolet prevaža devet ljudi, jih lahko recimo Spartan skoraj 60. Po veljavnem predlogu bi vojska nabavila "taktično transportno letalo in dva helikopterja za podporo specialnim silam". Mogoče bo pa kriza s pomanjkanjem medicinske opreme bila dovolj zgovoren razlog za strateški pogled v prihodnost? 

A težava je, kot je videno skozi proračune v zadnjih letih, da je pravzaprav financiranje in izvajanje ključnih projektov vojske odvisno od posebnih zakonov, od leta 1994 tako dveh. Redni proračun vojske namreč ne omogoča in ni namenjen financiranju projektov posodobitve bojne sposobnosti vojske – vojaški proračun bi v teoriji moral izgledati tako: 60 do 70 % plače, 20 do 30 % investicije in 10 % tekoče potrebe. A v Sloveniji je bil za leto 2020: 81 % plače, 13 % vzdrževanje in 6 % investicije – to torej ni proračun, ki omogoča samostojni razvoj. Vojska je na zakon, ki ga potrdi Državni zbor, tako dolžna poročati o stanju nakupa opreme, kar je demokratično in prav, a se je večkrat zalomilo, predvsem na račun investicij, ko je država krpala proračune drugih ministrstev.

Vojska tako pogosto operira še z opremo, ki je bila kupljena v 90-ih letih in gre h koncu svoje življenjske dobe: oklepno vozilo 6x6 Valuk prav tako ni primerno za moderno bojevanje, predvsem ne tam, kjer pogosto potekajo misije zveze Nato (vozila BOV ne bomo niti omenjali). Število Svarunov (8x8) je premajhno, da bi Slovenija lahko sestavila eno srednjo bataljonsko skupino. In kar je še slabše – sami Svaruni (Patrie) so kupljeni brez pripadajoče ofenzivne opreme, ki bi bila nujna za varno in učinkovito uporabo, ti so zdaj enostavno "goli". In ne glede na potrebo po dveh srednjih bojnih skupinah, finančna sredstva tega ne omogočajo, v predlogu je tako zadostno financiranje za eno, pa še to oskubljeno.

Tako pravijo, da bo "bojni potencial srednje bataljonske bojne skupine temeljil na oklepnih transporterjih srednjega motoriziranega bataljona, oboroženih s topi 30 mm, s katerimi se bo povečala učinkovitost, ubojnost in natančnost neposredne podpore ter premičnost in preživetje ključnih bojnih enot. Vozila enot bojne podpore in zagotovitve bojnega delovanja tega bataljona pa bodo bazirali na lahkih srednjih kolesnih vozilih 4x4. Ocena potrebnih sredstev za nabavo vozil 8x8 in 4x4 je okvirno v višini 408 milijonov evrov." V te zneske niso zajete ostale podporne enote, ki jih predlog ne upošteva – artilerija in protiletalsko obrambo kratkega dometa – po predlogu je srednja bataljonska skupina le delno samostojna.  

Politiki so tako vojski pogosto obljubljali marsikaj, a zelo redko pravzaprav zagotovili toliko sredstev, da bi vojska lahko učinkovito delovala. In treba je poudariti – teh 780 milijonov evrov, ki jih nekateri zelo radi uporabljajo za pozitivne in negativne politične kampanje, niso nič posebnega – podobne zneske je vojska že dobila v dveh posebnih zakonih – toliko dejansko že 20 let ali več stane oprema, ki jo Slovenska vojska potrebuje, a ni politične volje. A ta volja bo morala biti večja, saj se 20-letno zanemarjanje vojske pozna in vsako leto je račun dražji. Pilatusi niso več mladi, oklepnikov ni dovolj, protiletalska obramba je šibka, kibernetsko bojevanje je odvisno od donacij zaveznikov.

780 milijonov evrov ni denar, ki bo vojski nakazan na račun, saj je razdeljen na projekte in na leto: "Poraba sredstev v višini 780 milijonov evrov: letna poraba v prvih dveh letih (2021, 2022) na ravni 100 milijonov evrov, v nadaljnjih štirih letih pa 145 milijonov evrov letno. Obseg sredstev, ki je določen na letni ravni, je lahko v posameznih letih tudi višji za znesek, ki ga zaradi objektivnih okoliščin ne bo mogoče realizirati v preteklih letih, vendar ne sme biti višji od 160 milijonov evrov letno." Če te letne zneske dodamo k obstoječem zakonu, vidimo, da je dejansko razmerje (ob upoštevanem rebalansu leta 2020): plače 55 %, investicije 30 % in tekoči stroški 15 %. A če upoštevamo, da bi bilo to prvič po letu 2008, ko bi vojska namenila za bodoče investicije več sredstev, je to verjetno še premajhen znesek. Kolikšen je dejanski znesek, ki bi ga vojska potrebovala, da bi dobila dve srednji bojni skupini z vso pripadajočo podporno opremo in enotami? Več kot tri milijarde evrov - zdaj pa se v politiki zapleta s četrtino zneska, ki bi bil temu namenjen, da ostane vojska nad vodo. 

Kaj z vojaki? 

Ena najbolj perečih vprašanj je bila prihodnost vojakov po 45. letu. Čeprav so plače vojakov po izredno slabih v času krize prišle na raven, ki se lahko pogosto kosa tudi z zasebnih sektorjem, večjega povpraševanja ni bilo. Slaba oprema, velika politizacija in negotova prihodnost vojske so bili močni elementi, a ni bil zanemarljiv niti zakon, ki je bil prastar – Zakon o obrambi. Po njem je bilo tako, da ko je vojak dopolnil 45 let, je bil avtomatsko odslovljen. Ne glede na razporeditev ali znanje. To pa je pogosto pomenilo, da tudi vojaki niso želeli 20 let življenja podariti vojski, ki jih je nato postavila na cesto. 

Status vojakov sicer ni povezan z investicijami, a je ključ do razumevanja odnosa do vojske in vojakov. Številna leta se ta manjši popravek ni urejal, tudi zakon o obrambi je bil nekje na čakanju. Resnejši premiki so se zgodili v času prejšnje ministrice Andreje Katič, zdaj pa bodo pod ministrom Matejem Toninom verjetno tudi uveljavljeni. 

Sprememba 92. člena o obrambi bi tako omogočila, da bi vojak ostal v svoji enoti, v kolikor bi poveljujoči tako želeli. Tudi ostale manjše spremembe bi dovolile, da se vojake zaposli v drugih delih javnega sektorja – to je bilo zdaj težko, pogosto skoraj nemogoče. Spremembe so potrebne tudi na pogodbeni rezervi, saj so zdaj pogodbe morale biti veljavne pet let, nadomestila so bila nizka, razumevanje delodajalcev pa pogosto slabše. To bi zdaj urejali tako, da bi pogodbe bile lahko veljavne tudi eno leto, izenačili bi plačilo nadomestila tako, da plača pripadnika ne bi trpela: zdravnik, ki bi tako bil rezervist, bi dobil enako plačo v času usposabljanja – do zdaj je dobil veliko manj. 

Stare zgodbe, enaki problemi

Financiranje vojske v Sloveniji je tako znova postalo ujetnik političnih debat na levi in na desni. Kadarkoli je bil politik ene ali druge politične pripadnosti na položaju ministra za obrambo, so govorili veliko o potrebi, zaupanju in nujnosti Slovenske vojske. Ko ministri niso bili, so pogosto zavzemali drugačno stališče. In Slovenija tako še vedno nima niti minimalnega političnega konsenza o načelni podpori Slovenske vojske. Slednja tako že skoraj 20 let želi isto opremo, dobiva pa pohvale, všečke in eno najvišjih podpor med prebivalci od osamosvojitve. Denar pa je druga zgodba.