'Fizik probleme rešuje in ne ustvarja novih'

Luka Mugnaioni, Klemen Gorše, Simon Perovnik in Jan Kopačin so študenti ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, ki so septembra obiskali ljubljansko podjetje, ki je širši javnosti znano po več medijsko odmevnih projektih. Cosylab je globalno tehnološko podjetje, pri katerem razvijajo najsodobnejšo programsko ter strojno opremo za zelo natančne in napredne sisteme na svetu. Bolnišnicam pomagajo do bolj učinkovitega zdravljenja raka s svojimi sistemi za radio- in protonsko terapijo. Sodelovali so tudi pri nastanku prve fotografije črne luknje.

Druženje fizikov

Glavno vlogo pri predstavitvi projektov in organizaciji podjetja prevzame mlad fizik Gašper Renko, ki je na Cosylabu inženir kontrolnih sistemov. Najbolj zanimivi pogovori med fiziki se razvijejo med klepetom na terasi podjetja. Nehvaležna naloga bi bila za fizike zanimive pogovore predstavljati širši javnosti – sproščeno triurno druženje je ponudilo priložnosti, da se pogovarjajo o vsem, kar jih zanima, pa tudi možnosti sodelovanja. V Cosylabu namreč zelo radi zaposlujejo fizike, ki radi programirajo. Mi smo se po druženju z njimi pogovarjali o njihovih kariernih poteh: kako je biti fizik, ali je težko izbirati med vsemi kariernimi možnostmi, ki so fizikom na voljo, pa tudi o tem, kako gre fizikom, ki so stereotipno nesocialni, delo z ljudmi.

Gašperja Renka vprašamo, kako v praksi na delovnem mestu deluje skupina fizikov, ko so zaprti v istem prostoru in se morajo lotiti reševanja nekega problema. "Res smo fiziki bolj zaprti, zaradi načina razmišljanja, svojih strasti, želje vedeti o življenju več in vse," razloži. Doda, da "tudi ko je fizik tiho, ponavadi to ne pomeni, da ne ve, o čem gre beseda, in da ni aktivno udeležen v debati, ampak da vedno v ozadju razmišlja, kaj se dogaja". Pove, da nekateri fiziki včasih potrebujejo spodbudo, da se razgovorijo, "ampak to so malenkosti v primerjavi s tem, kar so 'sadovi', ko začne fizik govoriti", razloži in doda, da so zato nepogrešljiv del njihove ekipe. Na srečanju jim Renko predstavi še svojega kolega fizika Žana Florjanca, prav tako zaposlenega na Cosylabu, ki bi s študenti rad delil svoje izkušnje in jim pokazal, s čim se ukvarja, saj se današnjega srečanja ni mogel udeležiti.

Načrti za prihodnost

Ali se Klemnu Goršetu zdi, da je pri iskanju zaposlitve to, da si fizik, prednost? "Velika prednost, ker lahko izrazimo svoje specifike, ker smo malenkost drugačni," odgovori. Fiziki so po njegovem mnenju vez, vmesni člen, ki lahko družbi na vsakem področju nekaj prispevajo, bodisi zaradi svoje širine, zaradi prilagodljivosti ali svojo delavnosti. Klemna, ki ga med drugim zanima izumiteljstvo in ima že nekaj konkretnih načrtov s tega področja, spoznajte v spodnjem videu.

Ljubezen do fizike je Simonu Perovniku vzbudil "krasen profesor na gimnaziji. Ne vem, s katero vrsto fizike bi se ukvarjal, a dobro vem, kakšen način dela mi je všeč – inženirsko delo, delo v manjših timih, ki delajo na razvoju," pove Simon. "Rad bi naredil nekaj dobrega in videl, kakšno razliko sem s tem naredil v svetu. Da bi delo imelo konkretne sadove," razlaga svoje ambicije. Doda, je "'kul' biti fizik zaradi načina razmišljanja, ki ga med študijem vcepiš sam vase. Svet vidiš kot neke sisteme, ne le vse kot nek kaos."

Jan Kopačin: želim reševati probleme in ne ustvarjati novih

Da fiziki na svet gledajo drugače kot večina ljudi, meni tudi Jan Kopačin. "Fiziki vidimo problem z več smeri, ne samo od spredaj. Ne vidimo samo problema, ampak tudi povezave med različnimi problemi, na katere smo že naleteli pred tem. Vidimo povezave, ki jih drugi ne," pojasni. Več pa v videu.

Fizik in podjetnik – gre to skupaj?

Srečanje izkoristimo še za pogovor z direktorjem Cosylaba Markom Pleškom, ki je doktor fizike. Zakaj se fizik odloči, da se poda v podjetniške vode? Pleško, ki je svojo kariero začel kot raziskovalec na Institutu Jožef Stefan (IJS), odgovarja, da je razlogov za to v njegovem primeru veliko, "ni bilo tako, da bi me neke noči kar prešinilo, da bi postal podjetnik", pove. Bil je v stiku z veliko doktoranti iz Nemčije, "90 odstotkov tamkajšnjih doktorjev fizike si najde službo v industriji. Takrat sem se vprašal, kaj jaz kot fizik dejansko delam? V glavnem sedim in programiram, torej delam veliko večino stvari, ki bi jih lahko delal tudi v industriji in bil za to celo bolje plačan," pripoveduje svoja takratna razmišljanja. A se za podjetniško pot še ni odločil takoj.

Skoraj deset let kasneje so skupaj s študenti razvili krmilni sistem za nemški pospeševalnik v okviru sodelovanja IJS in Tehnološkega inštituta Karlsruhe v Nemčiji. Premišljeval je, da bi bil za to, kar delajo, na trgu najbrž kdo pripravljen tudi plačati. "To je bilo obdobje prehoda iz socializma v kapitalizem in takrat smo vsi razmišljali, ali bi se šli podjetništvo," razloži direktor in doda, da se je dokončno za samostojno poslovno pot odločil tudi zaradi družine in majhnih otrok."Sam sem si hotel organizirati svoj čas," pove.

Podjetništvo in mladi

Ali mladi v Sloveniji danes na podjetništvo gledajo drugače, kot so v času, ko je on sprejel tako odločitev? Odgovarja, da ja, "mladi so danes definitivno bolj podjetni. So tudi navajeni biti bolj samostojni, verjetno zaradi načina komuniciranja preko socialnih omrežij. So tudi precej bolj načitani, berejo razne zgodbe o uspehu," pripoveduje. "A vseeno mislim, da ne bi škodovalo, če bi bilo še več mladih podjetnih!"

Če si kdo v Sloveniji želi biti podjetnik in se vsaj malo pozanima, mu po Pleškovem mnenju ne bo težko začeti podjetniško pot, saj imamo pri nas številne podjetniške inkubatorje, pospeševalnike, Slovenski podjetniški sklad … "A drugo vprašanje je kulturni aspekt. Ali Slovenci imamo kulturo podjetništva ali je nimamo? Odgovor je 'da' in 'ne'," razlaga. Opaža, da Slovenci imamo v svoji kulturi to, da se znajdemo. "Že Martin Krpan je 'švercal' in je bil na nek način podjetnik, šel je na Dunaj delat posel. Za časa Jugoslavije smo najbrž vsi hodili v Trst in spet 'švercali'," utemeljuje svojo trditev. 

Po njegovem smo se Slovenci naučili znajti se, ker sistem ni omogočal vsega. "Pa smo si kaj 'zrihtali', recimo, da si šel mimo vrste k zdravniku. Material, ki ga ni bilo v trgovini, si ga dobil drugje …" našteva.  A doda, da "smo se navajeni znajti samo zase, da si olajšamo življenje, a nato iz tega ne znamo narediti nekaj več". Razlog za to vidi v tem, da smo Slovenci zelo egalitaren narod, "to ni nič slabega, smo majhen narod in držimo skupaj. A prav zato so podjetniki v Sloveniji na slabem glasu," razlaga, in doda, da si mnogi o njih mislijo: "Ta je privatnik, ta goljufa." Pleško pripomni, da bi bilo bolje, če bi na podjetnike gledali kot na tiste, ki so pripravljen sprejeti tveganja in ki ne iščejo službe v državni upravi. Vsak dan si morajo zaslužiti za to, kar delajo, in kakšen dan delati tudi več kot osem ur in tudi ob koncih tedna. "Te zavesti je po mojem v Sloveniji premalo," zaključi svojo misel.

Kako začeti podjetniško pot

Pleško pove, da nikoli ne bi postal to, kar danes je, če ga ne bi spodbujali odlični učitelji in mentorji. "Ko sem se začel zanimati za podjetništvo, sem hodil naokoli do sorodnikov in znancev, ki so bili podjetniki. Vsi so bili odprti, radi so pomagali," pripoveduje o svojih začetkih. "To, da si podjeten, je stanje duha. Podjetniki so ljudje, ki so se sami borili, da so uspešni, in zato radi delijo svoje izkušnje z mladimi." Mladim, ki bi to radi postali, svetuje: "Če poznate podjetnika v svoji ulici ali če imate kakšnega v svojem sorodstvu, pojdite do njega in ga prosite za pomoč," predlaga.

"V šoli smo bili navajeni, da če si bil priden, si dobil petico," nadaljuje. "Normalno je bilo, da so ti starši in drugi odrasli povedali, da smeš iti, kamor si želiš, samo če si bil dovolj priden," opisuje razlog, zakaj se je včasih na začetku podjetniške poti težko navaditi, da ni treba nikogar prositi za dovoljenje. "Ne, zdaj si na svetu ti sam. Ti si tisti, ki išče možnosti. Enostavno greš od enega do drugega," razloži. Poudari, da po njegovem starost pri tem ni bistvenega pomena, "v trenutku, ko imaš znanje ali priliko, da lahko sam nekaj delaš, se s komer koli na tem področju enakovredno pogovarjaš".

"Kaj dela akviziter, ko hodi od vrat do vrat? Reče: 'Poglejte, jaz imam to knjigo, ki vam jo ponujam, vi pa imate denar. Kaj če bi midva to dvoje zamenjala?' V podjetniškem svetu je podobno: mladi morajo povedati, da imajo idejo in voljo ter prositi druge podjetnike, da jim pomagajo, da bodo lahko tudi sami opravljali delo, ki jih veseli," zaključi Pleško.