Flirt premierke in premierja bolj zanimiv kot konec sveta

Novica, ki je skoraj sesula internet, imela je na milijone ogledov, je bila sicer nekoliko drugačne vrste. Nam dobro znana italijanska premierka Giorgia Meloni in indijski premier Narendra Modi sta očitno skozi državniška srečanja razvila tesno prijateljstvo, ki sta si ga izkazovala tudi na okoljskem srečanju svetovnih voditeljev in drugih v Dubaju. Internet je takoj ljubkovalno združil njuni imeni, zdaj ju poznamo kot Melodi.

Letošnji okoljski svetovni vrh, COP28, sicer že tolče vse rekorde. Kava stane šest evrov. Prevladuje, na menda precejšnje nezadovoljstvo udeležencev, veganska hrana. Razpoloženje dvigujejo vzpodbudni plakati v najboljši maniri izdelkov GPT. "Dejanja zbujajo zaupanje", "Upanje navdihuje akcijo" in podobni slogani.  

Udeležencev je letos ogromno. Dvakrat več kot lani na vrhu v Šarm el Šejku, skupaj več kot 97 tisoč. Če primerjamo, letna okoljska srečanja so se začela v Berlinu leta 1995, ko je bilo udeležencev nekaj manj kot štiri tisoč. Izbira kraja svetovnega okoljskega vrha, ki poteka med naftnimi vrtinami, je morda nenavadna. Ni pa nič posebno novega, leta 2018 na primer so morali ubogi udeleženci vdihovati premogov prah v poljskem rudniškem središču, Katovicah. Tudi v Dubaju je zrak slab, saj ob naftnih vrtinah dnevno zažigajo vse, kar jim je odvečnega, torej metan.  

Priprave na vrh so potekale dolgo in temeljito. Kolateralno so pri tem nastradali tuji delavci, tako kot že pri drugih velikih dogodkih v teh in (razmeroma) bližnjih krajih – svetovno nogometno prvenstvo v Katarju, na primer, ali pa svetovna razstava, tudi v Dubaju. Migrantski delavci so, po poročilih tistih redkih, ki se ukvarjajo z njihovim položajem, morali delati pri življenjsko nevarnih temperaturah, da so pripravili vse potrebno za srečanje. Temperature so pogosto čez 40 stopinj Celzija.  

Eden izmed delavcev je dejal: "Mislil sem, da bom umrl, vsako sekundo, ko sem delal zunaj ... toda rabil sem plačo."

Združeni arabski emirati so sicer lani prepovedali poletno delo na odprtem in na soncu med pol eno in tretjo uro, med 15. junijem in 15. septembrom, razen, ko gre za izjeme, recimo vlivanje cementa. Glede na to, da nadzora ni, da sindikati niso dovoljeni, je seveda vprašanje, kako se ta odlok spoštuje.

V Dubaju sem bila. Zdi se mi prekrasno mesto. Fantastična arhitektura, na ozadju zelenomodrega morja in rdečkaste puščave. Vroče pa je tudi oktobra in novembra in tudi po tretji uri popoldne. Ob večerih, ko se voziš nazaj v hotel, vidiš, med samimi razkošnimi limuzinami, tudi izrazito skromnejše kombije in manjše avtobuse. Okna sicer zakrivajo zavese iz blaga, ampak včasih za hip lahko zagledaš na smrt izmučene ljudi, ki skušajo ujeti nekaj počitka na poti v svoja bedna domovanja zunaj mesta.

Priprava razkošnih prostorov, dvoran in drugega za vrh pa je bila samo ena izmed nalog. Druga, drugače pomembna in natančno izdelana, če pogledamo tudi v ozadje, je bila obdelava in priprava svetovnega javnega mnenja, da bo vrhu predsedoval človek, ki je tudi direktor državne naftne družbe.

Kot bi grofa Drakulo postavil na čelo krvne banke

Novica, da bo okoljski vrh v Dubaju vodil Sultan Al Džaber, ki je tudi izvršni direktor nacionalne naftne družbe iz Abu Dabija (Adnoc), je v krogih, ki jih to sploh zanima, zelo odmevala. Poimenovali so jo kot eksplozivno in škandalozno. Eden izmed odzivov, ki povzema prevladujoče mnenje, francoske poslanke Manon Aubry: "To je absoluten škandal. Naftna in plinska družba je našla način, da se umesti v samo jedro organizacije, ki naj bi govorila o dogovorih, kako nadomestiti nafto in plin. To je, kot bi tobačna multinacionalka nadzorovala delo Svetovne zdravstvene organizacije."

Sultan se je na vodenje temeljito pripravljal. Najboljše oglaševalske agencije so pilile njegovo podobo. Med drugim so krojili sporočila, da ima njegova naftna družba Adnoc drugačno, manj škodljivo nafto in plin, hoteli so tudi umakniti besedo nafta iz imena.

Poleg tega, da je bil na čelu naftne družbe, je vodil družbo Masdar, ki se ukvarja z obnovljivimi viri energije in ki je v te vire tudi investirala veliko denarja. Dobil je podporo uglednih ljudi, takoj po imenovanju januarja letos, med drugim ameriškega okoljskega odposlanca Johna Kerryja in takrat še komisarja za okolje EU Fransa Timmermansa. Pa nepogrešljivi nekdanji britanski premier Tony Blair je bil tudi vseskozi pri roki.

Potem je izbruhnil dodaten škandal, ko je Guardian razkril, da je Al Džaberjeva naftna družba lahko brala vsa elektronska sporočila, sicer naslovljena na urad za pripravo okoljskega vrha COP28. Še več, družba je svetovala, kako se odzvati na morebitna nadležna poizvedovanja medijev. V Uradu so to sicer zanikali, tehnična analiza strokovnjakov pa je pokazala, da so naftna družba in COP28 imeli kar isti elektronski strežnik.

"Ko podjetja hočejo sedež za mizo, kjer gre za okoljsko politiko, je to zato, da lahko nadzorujejo, kaj se dogaja. To, da je na čelu COP28 direktor naftne družbe, predstavlja več kot 30-letno kulminacijo vdaje (kapitulacije) moči in denarju fosilne industrije." Tako je za Intercept komentirala profesorica medijskih študij Melissa Aronczyk z univerze Rutgers, ki je dolga leta od blizu preučevala, kako naftne družbe uspešno vrtijo javnost.  

"Če ne bomo nakazali končnega zatona obdobja fosilnih goriv, se pripravimo na lastni končni zaton"

Ki ga bomo plačali z življenji ljudi! To je eden izmed poudarkov govora najvišjega odposlanca Združenih narodov za okolje Simona Steilla na začetku konference, ki se je tako pridružil številnim podobnim svarilom državnikov. Tudi slovenske predsednice Nataše Pirc Musar.  

Luiz Inácio Lula da Silva, brazilski predsednik, je pozval k večji podpori razvitih držav. "Ta planet ima dovolj neizpolnjenih okoljskih sporazumov. Vlade ne morejo ubežati svoji odgovornosti."  

Delegatom je še dejal, da bi bilijoni, ki jih zapravimo za orožje, morali biti uporabljeni proti lakoti, neenakosti in okoljskim spremembam.

"Svet se je sprijaznil  z nesprejemljivimi razlikami v dohodku, spolu in rasi in ne moremo se spopadati s podnebnimi spremembami, če se ne spopademo z neenakostjo."

Ni čudno, da ga imajo za komunista.

William Ruto, predsednik Kenije, je dejal: "V vzhodni Afriki so katastrofalne poplave sledile najhujši suši, ki je prizadela to območje v zadnjih 40 letih. Ekstremno vreme je vzelo življenja in uničilo skupnosti, infrastrukturo in prehranjevalne verige."

Zemlja ne pripada nam, pa je poudaril tudi gost srečanja, britanski kralj Karel III.

Moramo to, moramo ono, moramo, moramo ...

Vsi ti lepi in pomembni nagovori so se slišali nekako kot zaklinjanje plemenskih vračev, s podobno učinkovitim uspehom.

Na začetku je bilo sicer nekaj simbolnih zavez. Sprejetih z ovacijami. Za lepši vtis.

Prelomen, kot so ga poimenovali, dogovor, da se pomaga najrevnejšim in najbolj ranljivim državam pri nepovratnih učinkih okoljskih katastrof, je bil dosežen že prvi dan zasedanja.  

Država gostiteljica Združeni arabski emirati in Nemčija sta donirali po približno 100 milijonov evrov, Sklad za izgube in škodo (angl. Loss and damage fund) naj bi pomagal pri povečanih stroških držav, ki jih ogrožajo ekstremno vreme in katastrofe, ki prihajajo počasneje, ampak vztrajno, kot sta dvigovanje gladine morja in taljenje ledenikov.

Skupaj je na začetku v skladu okoli 700 milijonov evrov. Resolucija na to temo sicer ne omenja, kako bo s financiranjem sklada, ko bo ta denar porabljen. Ni treba tudi posebej omenjati, da gre za smešno nizko vsoto denarja. Po konservativnih izračunih je takšnih škod in izgub vsako leto za več sto milijard evrov.  

Marsikoga tudi skrbi, ker bo sklad deponiran pri Svetovni banki, ki se je doslej izkazala kot škodljiva ustanova, še zlasti, ko gre za države v razvoju. Opozarjajo, da bo potreben nadzor, da se zagotovi, da bodo ranljive skupnosti imele preprost in neposreden dostop do sklada, torej, da bo cela operacija potekala bolj transparentno, kot običajno potekajo posli Svetovne banke.  

Predsedniki so v glavnem že odpotovali, prepustili so uradnikom, da sestavijo vsaj nekakšne dogovore.

Prepovedana beseda na F

Pomembna je že izbira besed. Prav zanimivo dejstvo je, da so se na srečanjih doslej izogibali slonu v sobi, to je, da bi sploh uporabili besedo fosilna goriva. Prvič so jih omenili šele pred dvema letoma v Glasgowu, ko so govorili o premogu.  

Eno izmed poglavitnih političnih vprašanj bo torej dikcija sprejetih sporazumov, zavez. Poteka razprava v smeri, ali uporabiti izraz, da je treba fosilna goriva postopoma odstraniti (angl. phase out) ali zmanjšati (angl. phase down)  

Za vmesno razburjenje je potem poskrbel kar sam predsedujoči vrhu Sultan Al Džaber, ki je izjavil, "/.../ da ni nikakršnih znanstvenih dokazov, ki bi podpirale zahtevo po postopnem ukinjanju fosilnih goriv. Če bomo tako ravnali, bomo pristali nazaj v jamah."  

Vse drugo je zanj panična debata.

Dosežki

Druga konkretna zaveza, če bo na koncu potrjena, bo, da bi nadzorovali izbruhe metana, stranskega produkta ob črpanju nafte in plina. Če bi uspeli metan zajeti in ne sežgati, bi to v letih od 2024 do 2038 pomenilo približno 58 milijonov ton emisij metana manj. To je približno toliko, kot gre vsako leto v zrak ogljikovega dioksida iz termoelektrarn v ZDA.  

Evropska unija je na tem področju že sprejela pomemben dogovor, čisto prvega, za zmanjšanje emisij metana. Predlagana zakonodaja prinaša nove zahteve za naftna, plinska in premogovniška podjetja, ki se nanašajo na poročanje in preverjanje emisij metana ter na uvedbo ukrepov za zmanjšanje takšnih emisij.

Med drugim bodo morala podjetja odkrivati in preprečevati uhajanje metana, s predlogom pa se jim prepoveduje rutinsko zračenje in sežiganje. To bo po novem mogoče le takrat, ko ne bo druge izbire. Sporazum morajo potrditi še Evropski parlament in države članice

50 proizvajalcev nafte in plina je podpisalo zavezo, da do leta 2030 skoraj v celoti odpravijo zažiganje metana.

Na seznamu ni kuvajtske naftne družbe, pa katarske, iraške, iranske, največjih kitajskih ...

Vprašanje je, kam bi lahko uvrstili, med dosežke ali ne, dejstvo, da je Slovenija v Dubaju skupaj s še 21 državami podpisala Deklaracijo o potrojitvi jedrske energije do leta 2050.

Kakšno pa je  trenutno stanje?

Države črpajo kot še nikoli, izdajajo tudi nova in nova dovoljenja za vrtanje.

Če je britanski premier Sunak na zasedanju ugotavljal, da je"vse več znanstvenih dokazov o okoljskih katastrofah, kar pomeni, da ne delamo dovolj hitro", ob tem pa je priznal, da je zavrtel nazaj britansko politiko manjšanja ogljikovih izpustov ... ker naj bi to vplivalo na zmanjševanja stroškov gospodinjstev ...

Velika Britanija pravkar izdaja nova dovoljenja in išče nova nahajališča v Severnem morju. VB ne gre naprej, gre nazaj. Pa prav zagotovo ne zato, da bi zmanjšali stroške gospodinjstev.  

Ameriška vlada je izdala nove licence za vrtanje, ZDA še nikoli niso počrpale tolikšnih količin nafte in plina kot v letošnjem letu.  

Norveška izdaja nova dovoljenja za vrtanje v Barentsovem morju, v izjemno občutljivem okolju Arktičnega oceana. Francija pravkar gradi gromozanski, doslej najdaljši na svetu, naftovod čez Tanzanijo in Ugando. Gre tudi čez ogromen nacionalni park s populacijami ogroženih živali. Najmanj sto tisoč ljudi bo izgubilo zemljo, kjer živijo in ki jih preživlja. Z domov jih z grožnjami že izseljujejo. Del naftovoda bo šel ob Viktorijinem jezeru, vsako razlitje, ki je zaradi potresnega območja čisto verjetno, bo ogrozilo pitno vodo za milijone ljudi. Tudi francoski predsednik Macron se je udeležil vrha v Dubaju.  

V Latinski Ameriki so odkrili največje zaloge nafte na svetu, in sicer v Gvajani; ozemlje, ki bi si ga rada prilastila sosednja Venezuela, pa že postaja tudi vzrok morebitnih novih spopadov.  

V Dubaj so prišli dobro pripravljeni tudi drugi onesnaževalci, kot je mesna industrija. Največji svetovni pridelovalci mesa in mlečnih izdelkov so tam zato, da bi prepričevali, kako je reja živine nekaj super dobrega za okolje. Ob tem, da živinoreja prispeva približno polovico svetovnih izpustov metana.

Tudi pri tem je odločilna, kot kažejo raziskave, pomoč države. Študija iz letošnjega leta je pokazala, da v Evropski uniji živalske in mlečne kmetije dobijo 1200-krat več javnih sredstev kot novi alternativni viri beljakovin, v ZDA je ta odstotek malo manjši, dobijo samo osemstokrat več .  

Eden izmed strokovnjakov za oglaševanje, ki je leta delal z naftnimi, avtomobilskimi, petrokemičnimi družbami, pravi, da si zadnjih 30 let prizadevajo, da bi ustvarili kampanjo in programe okoli besede trajnost, da bi svet nekako prepričali, da te industrije v resnici pomagajo reševati težave okoljskih škod in kuhanja planeta.

Res, kdo vse lahko dobi Nobelovo nagrado!

In seveda znanost sodeluje. William Nordhaus je leta 2018 dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo za svoje izračune modelov vpliva porasta temperatur na BDP, bruto družbeni proizvod. Po njegovem tudi temperature, globalno višje za tri in pol stopinje Celzija, ne bodo vplivale na BDP, saj bodo ekonomije dosegle optimalno adaptacijo. V smislu, da lahko še naprej kurimo fosilna goriva, tako krepimo ekonomski razvoj, rast, zaposlitve in inovacije. Človeštvo, trdi Nordhaus, se lahko prilagodi segrevanju z manjšimi infrastrukturnimi investicijami, postopnimi družbenimi spremembami in, v razvitih državah, z majhnimi odrekanji ... vse to ob širjenju svetovnega gospodarstva, s še obsežnejšimi izpusti ogljika.

Njegovi modeli izračunov so se izkazali kot usodno napačni in vse več njegovih kolegov ostro zavrača njegove ugotovitve. Joseph Stiglitz, nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke in profesor ekonomije na Univerzi Columbia, sicer tudi sam Nobelov nagrajenec za ekonomijo (kar, kot zdaj vidimo, na žalost ni kakšna posebna referenca), je nedavno poudaril, da so Nordhausove projekcije "divje napačne." Stiglitz poudarja, da je posebej bizarna ideja, da bo do optimizacije svetovnega gospodarstva prišlo pri povečanju temperatur za 3,5 stopinje Celzija. Večina drugih znanstvenikov meni, da bi tako povečanje povzročilo globalni kaos in klimatski genocid v najrevnejših državah.  

"Ampak vroče pa je"

Letošnje leto je najtoplejše leto doslej, verjetno najtoplejše v zadnjih 100 tisoč letih. Rekordni skok temperatur je presenetil tudi znanstvenike. Zato, ker je bil tako velik in tako hiter.  

Videti je brezupno, segreva se hitreje od napovedi. In hude stvari se nam že dogajajo, čeprav se še vedno obnašamo kot žaba, ki ne opazi, da se bo skuhala v loncu. Kar ti znanstveniki opisujejo, je svetovni zlom civilizacije, ki se bo zgodil, če ne bomo zaustavili naraščanja temperature že v času ne samo naših otrok, ampak tudi današnje srednje generacije. Kmalu torej.  

Ko so letošnje poplave v Sloveniji poimenovali kot stoletne, to ne pomeni, da bodo takšne poplave znova čez sto let. Niti slučajno ne pomeni tega.

Če je politična volja, pa se vse da.

Morda se še kdo spomni, kako smo včasih vsako leto zaskrbljeno gledali v nebo, mame so vedno bolj panično dirjale za otroki, da bi jih mazale s sončnimi kremami, ozonski plašč, naš varovalec pred nevarnimi žarki, se je hitro tanjšal. Govorili smo o ozonskih luknjah. Smo sploh opazili, da zdaj že nekaj časa o tem ne govorimo več? Za to je poskrbel Montrealski protokol. Sprejet je bil leta 1987, gre za dogovor, ki je urejal in določal uporabo kemikalij, ki so tanjšale ozonski plašč, in to z velikim uspehom. Onesnaževalci so bili skoraj v celoti odstranjeni iz uporabe. Dogovor je bila leta 2016 še razširjen, da je vključil še preostale škodljive kemikalije in ozonski plašč si bo do sredine stoletja popolnoma opomogel.  

Pri segrevanju pa ne gre tako zlahka. Kjotski protokol je prve cilje postavil že leta 1997. Pariški sporazum iz leta 2015 je zaveza skoraj 200 podpisnikov, da se temperature ne smejo dvigniti za več kot 2 stopinji Celzija. Želeni cilj je bil sicer stopinja in pol. Ki pa zagotovo ne bo dosežen.

Tisti, ki se resno ukvarjajo z okoljem, zdaj med drugim predlagajo, da bi stopili korak nazaj od takšnih velikanskih shodov, kot poteka v Dubaju in ki so tudi ogromen poligon za lobiranje tistih, ki so vzrok. 2456 lobistov so doslej našteli, da sodelujejo v Dubaju. Da bi se morda Združeni narodi, ki ta srečanja pripravljajo, odločili za manjše delovne skupine, ki bi delale vseskozi na različnih projektih.    

Poglavitna pa bo politična volja. Na katero, optimistična, kot sem, lahko vsaj nekoliko vplivamo vsi.  

Ob tem pomagajo tudi znana imena, če bo prišel Leonardo di Caprio, kot napovedujejo, bo morda vsaj tako zanimivo kot parček Melodi z začetka zgodbe.  

Pa seveda naftarji, mesna industrija in drugi zdajšnji največji onesnaževalci bodo nekako morali še vedno zaslužiti. Potem morda lahko še kaj naredimo. Kot je dejal ameriški senator Bernie Sanders, misel sem si sposodila iz Delovih iskric:

"Če bi bilo okolje banka, bi ga do zdaj že rešili."