Minilo je 50 let, odkar smo Slovenci dobili svojo prvo letalsko družbo. Adria je namreč takrat od Nizozemcev kupila štiri rabljena letala z nizozemsko posadko vred, kmalu za tem pa so časopise in revije zapolnili oglasi oziroma razpisi za pridobitev letalskega in tehničnega kadra. Pridobili so prve pilote, kratka ženska krila pa so si takrat prvič nadele tudi mlade, potovanja in doživetij željne stevardese. V pogovoru s tremi izmed njih smo ugotovili, da je spomin na začetke še kako svež.
Ob prvem razpisu sprejeli le šest deklet željnih potovanj
"V časopisu je bil razpis za delo na letalu. Prijavili smo se in sledil je izbor. Večinoma je šlo le za splošne pogovore o razgledanosti,“ nam je zaupala Gordana Tomljenović Zajc, ena od prvih šestih stevardes. Ker prave šole za ta poklic takrat pravzaprav ni bilo, so se morale te znajti same. "Sama sem napisala skripto v zvezi z našim delom, pri čemer so mi pomagali tako naši kot tudi ameriški piloti, ki so naše učili, drugi inštruktorji ter celo mehaniki. Tako smo mi prišli do tega znanja,“ je dodala Maja Pečar in še nadaljevala, da je to prvotno izobraževanje vključevalo tudi geografijo in celo kozmetiko.
Kot nam je nato dejala naša tretja sogovornica Miša Tičar, se je na omenjeni razpis iz celotne Jugoslavije takrat prijavilo več kot 100 kandidatk. "Jaz sem ravno končala srednjo šolo in se podala na to avdicijo. Res pa je, da doma tega niso bili ravno najbolj veseli,“ je nadaljevala in dodala, da so poleg nje izbrali le še pet drugih deklet. Tako kot danes je bil eden izmed pomembnih kriterijev znanje jezikov. Ko smo jo povprašali, zakaj se je odločila za ta poklic, nam je odgovorila, da je najverjetneje odločitev spodbudila želja po potovanju.
Prevažali vojake, mrtvake in celo ovce
V 60. letih so z letali DC6, kakršnega je takrat uporabljal tudi Josip Broz Tito, po besedah nekdanjih stevardes, prevažali tako običajne potnike kot tudi "vojake, mrtvake, razne turbine, ovce in vse ostalo“. "Za nas je bilo to povsem normalno,“ so dejale. Letalo se je namreč lahko razmeroma hitro predelalo tako, da je lahko prevažalo tudi tovor, ne le potnikov, pravijo.
Stevardese so se morale seveda naučiti tudi strežbe ter celo kuhanja, saj so hrano za osebje in včasih tudi potnike kupovale, pripravljale in kuhale same. "Šle smo na trg, tam kupile potrebne stvari, prinesle nazaj, narezale in vse z dobro voljo hitro pripravile,“ nam je razložila Pečarjeva ter nadaljevala, da so se v naslednjem hipu še hitro očedile, našminkale, nato pa z nasmeški na obrazih že pozdravljale prihajajoče potnike. "Na letalu smo imeli majhno električno pečico, s katero smo greli obroke za posadko,“ so še pojasnile. "Res smo uživale v tem. Delale smo z veseljem, bili pa smo kot ena družina, nobenih prepirov,“ so zaključile.
Zoprni potniki in skorajšnje strmoglavljenje
"Res moraš imeti živce, srce oziroma nekaj posebnega, da lahko po tem, ko ob štirih zjutraj vstaneš, se odpraviš na letališče in letiš z DC3, katerega kabina nima pritiska in v katerem se temperatura z višino drastično spreminja, sprejmeš razne opazke, neumestne šale in godrnjanje potnikov ter se jim nasmehneš,“ je na vprašanje o slabih izkušnjah odgovorila Tičarjeva.
Med zgodbami žensk, ki so polovico svojih življenj preživele visoko nad oblaki, pa se seveda najdejo tudi tiste, katerim se ne gre smejati. Eno izmed teh nam je zaupala Pečarjeva. Ko so se nekoč po opravljenih dolgih letih podali v tedanji Titograd oziroma današnjo Podgorico v Črni gori, se je vreme izjemno poslabšalo. "Vreme je bilo neskončno slabo, ko smo prek radijske zveze prejeli klic na pomoč majhnega letala, ki se je izgubilo v nevihti. Da ga je kapetan lahko reševal, je moral krožiti v bližini, saj ga drugače ni slišal. Letalce je nato vendarle pristalo, a kmalu bi 'nastradali' mi. Od vsega tistega mešanja in kroženja je le malo manjkalo, da se nismo zaleteli v bližnji hrib,“ je dejala in nadaljevala, da je nato pilot po pristanku vse člane posadke povabil na pijačo, o dogodku pa niso nikoli več spregovorili.
Kaj pa uniforme?
V pogovoru z nekdanjimi stevardesami pa se vsekakor nismo mogli izogniti njihovim uniformam. Kljub temu da po besedah predstavnikov Adrie kreatorji teh oblačil vedno sledijo modnim smernicam, Tičarjeva pravi, da večjih razlik v primerjavi z oblačili v obdobju izpred 50 let ni. "Razlik ni veliko. Morda le v tem, da je material lažji in da so uniforme lepše na pogled, saj je dober izgled lahko tudi dobra reklama za podjetje,“ pravi in dodaja, da danes pogreša čepice. "Meni so bile najljubše uniforme turkizno modre barve. Neki strokovnjaki, ki so takrat izbirali to barvo, so tedaj dejali, da je to barva morskega zaliva ob sončnem vzhodu,“ se je pošalila in dodala, da so takrat prvič dobile kompletno uniformo z bluzami in tudi plaščem.
Nadvse prijazne prve prave slovenske stevardese so nam sicer svoje spomine zaupale v okviru predstavitve razstave, ki jo je Muzej novejše zgodovine Slovenije pripravil v sodelovanju z Adrio Airways, ki letos praznuje 50. obletnico nastanka. Razstava sledi zgodovinskemu razvoju slovenske letalske družbe, vključno s predstavitvijo kronologije, flote in drugih podatkov. Obiskovalci se tako lahko sprehodijo mimo poslovalnice, pogledajo v hangar in se usedejo v pravo pilotsko kabino ter preizkusijo simulator letenja. Osrednjo nit razstave predstavljajo prav različne uniforme – od prvih olivnozelenih ženskih kostimov s prikupnimi čepicami iz leta 1961 vse do prepoznavnih turkizno modrih zimskih plaščev iz leta 1991. Razstava bo na ogled do 30. septembra 2011.
KOMENTARJI (27)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.