FOTO: To je oddelek F. Poglejte kraj, kjer se zdravijo Slovenci, ki so zločin zagrešili 'neprištevni'

Korak čez črto zakona. V trenutku "norosti" ... Zgodba najprej odmeva, po nekaj dneh pa ugasne, nasledijo jo aktualne novice. Pa vendar to ni konec. Niti za storilca ne.

Skoraj dve leti minevata, odkar so v mariborskem UKC leta 2011 odprli oddelek za forenzično psihiatrijo, kjer naj bi v dveh nadstropjih zdravili zapornike in storilce kaznivih dejanj iz vse Slovenije.

Kmalu po tem, ko je bil trak prerezan, slovesna prireditev pa končana, se je izkazalo, da projekt še ni končan. Zapletlo se je tam, kjer se to zgodi največkrat – pri denarju. Da je oddelek, čeprav še vedno ne popolnoma, le zaživel, je bilo tako treba počakati še nekaj mesecev.

Preden bo oddelek praznoval drugo obletnico uradnega rojstva, smo se pogovarjali s predstojnikom oddelka, psihiatrom Miranom Pustoslemškom, ki z ekipo skrbi za tiste, ki so se znašli v psihični stiski in (najbrž tudi) na napačni strani zakona.

30 postelj in 35 pacientov

Pustoslemšek je imel z zaporniško populacijo veliko izkušenj, še preden je prevzel vodenje oddelka, na katerem danes biva 35 pacientov. "Ker je kapaciteta oddelka 30 postelj, jih pet leži na zasilnih ležiščih,“ pravi.

Enota namreč deluje s polovično močjo, spodnja etaža oddelka, ki bi lahko skupaj sprejel 66 pacientov, je namreč še vedno zaprta. Poleg finančnih so težave tudi kadrovske. "Za paciente trenutno skrbimo dva psihiatra, delovna terapevtka, klinična psihologinja, ki dela tretjino delovnega časa, dva dni na teden dela socialna delavka … Daleč od optimalne zasedbe," pravi Pustoslemšek. "Socialno delavko bi potrebovali vsak dan, polno zaseden oddelek bi potreboval tri klinične psihologe.“ Dovolj imajo le negovalnega osebja, zapletlo pa se je celo pri številu pravosodnih policistov.

Ob medicinski sestri še policist

Oddelek F ni navaden oddelek. Imajo neprebojno steklo, detektor kovin, v sprejemnici pa tudi policista. Skupaj imajo pet pravosodnih policistov, ob povečanem varnostnem tveganju jim na pomoč priskočijo mariborski zapori. Projekt je sicer predvideval med 8 in 13 pravosodnih policistov.

Pacienti sprehode, običajno v spremstvu dveh policistov, zdaj imajo, tudi za varnost naj bi bilo poskrbljeno.

Zaporniki s težavami in "neprištevni"

Na oddelku sprejemajo dve vrsti pacientov. Pripornike in obsojence iz zapora ter tiste, ki imajo sodno izrečen ukrep obveznega zdravljenja in varovanja, saj so imeli v času kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen več kot leto dni zapora, duševno motnjo.

Akterji katerih zelo razvpitih primerov trenutno bivajo na oddelku F, v bolnišnici seveda ne razkrivajo. Po vrstah kaznivega dejanja pa je druščina pisana – vse v razponu od umora do spolnega napada na mladoletne in odrasle.

Pacienti tukaj bivajo najmanj pol leta in največ pet let, ko strokovnjaki – sodni izvedenci in sodišče – odločijo, ali njihov napredek omogoča, da se zdravljenje nadaljuje ambulantno, ali pa gre za ljudi, ki so še vedno nevarni sebi in okolici, zaradi česar bodo še naprej bivali v institucionalni oskrbi.

Za slednje, obsojene paciente z neozdravljivo motnjo, Slovenija posebne ustanove nima. "Jasno je, da se vseh ne da ozdraviti. Po svetu je praksa namestitev v posebno ustanovo za dolgotrajno bivanje, za katero pri nas ni še niti načrtov, zato se te ljudi namešča v socialni zavod Hrastovec, ki ni primeren ne kadrovsko ne prostorsko,“ ocenjuje Pustoslemšek.

In kako uspešno je zdravljenje? "Ločiti moramo med zaporniki in pacienti z ukrepom. Pri prvih gre večinoma za kratke hospitalizacije, reševanje kriznih situacij, psihoze, samomorilne misli … Tukaj je uspeh velik. Imamo pa uspešne izide tudi pri pacientih z ukrepom. Letos okoli 10 odstotkov, a se podatka zaradi kratkega časovnega obdobja ne da posploševati,“ razlaga Pustoslemšek.

Možnost zdravljenja slovenskih forenzičnih bolnikov na enem mestu po Pustoslemškovem mnenju prinaša prednosti zaradi enotne obravnave ter dobre in redne komunikacije z drugimi ustanovami. "Prej so paciente iz zaporov vozili v obstoječe psihiatrične ustanove, kar je pomenilo, da so jih morali dodatno varovati, torej so morali imeti na zaprtih oddelkih teh bolnišnic pravosodne policiste, kar je neugodno vplivalo tako na druge paciente kot na forenzične paciente, ki so bili iz zapora privedeni v lisicah,“ meni Pustoslemšek. Težava le enega centra pa je po njegovem oddaljenost centra od nekaterih slovenskih krajev, kar je časovno in finančno naporno za svojce pacientov.

"Neozdravljivi" bi potrebovali vrt in živali

V primeru optimalnih pogojev bi forenzični oddelek v Sloveniji – glede na primerljive države – potreboval okoli 200 postelj, čeprav je to odvisno tudi od zakonodaje, ki predpisuje dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen. "V ZDA je na primer zaprtih desetkrat več ljudi kot pri nas, vendar je to lahko tako zaradi več kriminala kot tudi drugačne politike sankcioniranja,“ razlaga Pustoslemšek.

Načini zdravljenja na oddelku za forenzično psihiatrijo so različni. "Odvisno je od kliničnega stanja pacienta in njegove varnostne situacije. Pri akutnejših stanjih in pacientih, ki imajo višjo stopnjo varovanja, je aktivnosti manj. Imajo pa vsi možnost odhoda na dvorišče, na oddelku poteka delovna terapija, skupinske obravnave, organizirana je rekreacija v telovadnici, ljubiteljem branja je na voljo literatura,“ razlaga Pustoslemšek.

In za paciente velja, da se morajo držati ustaljenih pravil, ki se nanašajo na vstajanje, osebno higieno, pa tudi na kajenje. Pravilo pravi, da je v eni uri dovoljeno pokaditi le eno cigareto, pa še to obvezno na balkonu. Pravila vsem seveda niso všeč, čeprav Pustoslemšek ocenjuje, da so za pomoč, ki jim je na voljo, precej dovzetni.

Bi pa želeli pacientom, ki so prepoznani kot trajno nesposobni za vrnitev v svoje okolje, ponuditi še kaj. "Nimajo možnosti pridobitnega dela, da bi kaj zaslužili, nimajo možnosti dela na vrtu ali z živalmi,“ pravi Pustoslemšek. Vse to bi koristilo, a takšne ustanove v državi še ne načrtujemo.

"Po svetu, kjer jih imajo, delujejo krasno. So dobro varovane, a znotraj tega omogočajo številne aktivnosti. Pomembno je, da so postavljene na pravem kraju – blizu mesta, da še ponujajo urban način življenja, a hkrati dovolj daleč za naravni aspekt bivanja,“ meni Pustoslemšek.

Za paciente, ki jih pri nas ni mogoče vrniti na ulico, naj bi po njegovem potrebovali od 50 do 100 postelj. Tako v zaporniški populaciji kot med pacienti oddelka za forenzično psihiatrijo so v večini moški. Na oddelku so doslej obravnavali le pet ali šest žensk.

Čeprav je za obsojence oziroma tiste, ki "zapor“ prestajajo na tem oddelku, pot reintegracije v družbo, še posebej po najhujših zločinih, naporna, je pogosto uspešna, razlaga Pustoslemšek. Še posebej če nato vztrajajo na poti ozdravitve še z ambulantnim zdravljenjem.

Zločinov tudi pri nas vse več, še posebej na severovzhodu, ljudje se v "moderni družbi" ne znajdejo

Slovenijo je v zadnjih letih pretreslo več odmevnih umorov, umorov-samomorov, spolnih zločinov … Kot pravi Pustoslemšek, ne gre le za vtis javnosti, da je teh dogodkov vse več, ampak to potrjuje tudi statistika, vzrokov pa je več.

"En del zagotovo prispeva ekonomska situacija, v kateri je vse več ljudi obupanih. A to je le en del. Večji problem je, da se je izgubila zaščita tradicionalne skupnosti. Več kot 50 odstotkov svetovne populacije živi v urbanem okolju, kar pomeni manjšo podporo sorodnikov, sosedov in skupnosti v tradicionalnem smislu. Individualizacija je lahko za marsikoga dobra, a populacijsko gledano za večino ljudi ni tako. V postmodernih družbah je protektivni moment družine, skupnosti izgubljen, in to dejstvo že samo po sebi veča odstotek psihičnih motenj. Če temu dodamo še odvisnost od alkohola ali psihoaktivnih snovi, pridemo do tega, da se veča tudi število kaznivih dejanj,“ razlaga Pustoslemšek.

Po številu tragičnih primerov še posebej izstopa severovzhod države. "Kar gre v kontekst tega, da je med drugim tukaj pričakovana življenjska doba najnižja, da je nižji življenjski standard najnižji, da je več težav z odvisnostjo in še kaj bi se našlo,“ pojasnjuje Pustoslemšek.

Imamo pa Slovenci nekaj več težav z duševnimi motnjami kot kakšen drug narod: “Že če se osredotočimo na samomorilnost, vidimo, da je Slovenija običajno pri vrhu lestvice, in to je že samo po sebi pokazatelj, a smo, kar se tiče duševnih motenj, kar obremenjeni,“ pravi Pustoslemšek.

Na vprašanje, ali se storilci najhujših dejanj rodijo ali jih vzgojimo, psihiater odgovarja, da vzrok običajno ni eden. Prevladujoč model razlage tega vprašanja namreč pravi, da približno tretjino krivde nosijo geni, približno tretjino razvojne motnje in približno tretjino težave, s katerimi se človek spopada v življenju.

Preventiva ali represija

Kakšno vlogo lahko pri izboljšanju situacije odigra družba, je po Pustoslemškovem mnenju težko reči, saj gre za sociološke procese, ki tečejo in jih je težko spreminjati. Lahko pa vplivamo z alternativnimi oblikami tega, kar smo izgubili, meni.

Čeprav se javnost po vsakem odmevnem zločinu sprašuje, zakaj ni bi preprečen, če "so vsi vedeli, da je s storilcem nekaj narobe“, pa Pustoslemšek poudarja, da sta prepoznavanje in interpretacija opozorilnih znakov dvorezen meč, ki lahko gre hitro v smer neupravičene represije. "Pred leti se je zgodil umor v družinskem krogu in policija je bila izpostavljena kot krivec. Potem se je pa zgodilo to, da je postala preveč aktivna. Ne le policisti, tudi preiskovalni sodniki so v bistveno več primerih odredili pripor, kar je prinašalo nove težave. V pripor so prišli tudi ljudje, ki tja niso sodili, ker situacija ni bila tako resna, a so zaradi tega izgubljali službe, v zraku so obviseli krediti … Ko, kdaj in kako naj se reagira, je delikatno vprašanje,“ meni.

Na zdravljenje, ko je že prepozno

Konkretno težavo pa vidi v dokaj permisivnem pristopu, ki pri nas velja pri zdravljenju težjih psihičnih motenj. "Psihiatrija je zavezana zakonodaji, med drugim tudi zakonu o duševnem zdravju, ki regulira, kdaj lahko nekoga zdravimo proti njegovi volji. Vendar si obsežen delež pacientov s težjimi motnjami, na primer shizofrenijo, bipolarno motnjo ali določenimi organskimi psihozami, ne želi ustreznega zdravljenja, ga zavrača, mi pa ga po zakonu ne smemo obravnavati. Posledica je, da bolezni napredujejo, pacientove težave se stopnjujejo. Potem pa se zgodi, da eni končajo v zaporu, ker so finančno obubožani zagrešili krajo, drugi pa, ker so postali nasilni. Takrat ljudje postanejo forenzični pacienti, čeprav bi se veliko teh pacientov dano ozdraviti že prej, če bi jih pravočasno ustrezno zdravili,“ meni Pustoslemšek.

Mestni prebivalci prej po pomoč

Napredek, ki smo ga na področju duševnega zdravja v zadnjih letih Slovenci le dosegli, je po njegovem ta, da vendarle v primeru težav pomoč poiščemo nekoliko prej. "Koraki na področju destigmatizacije so bili tako očitno pravi, čeprav se še vedno pojavljajo razlike med mestnim in podeželskim okoljem, kjer je stigma še vedno velika. K boljši situaciji pa pomaga tudi boljša izobraženost družinskih zdravnikov na tem področju, na čemer se je sistematsko delalo,“ meni Pustoslemšek.

A četudi Slovenci postajajo vse bolj odprti za pomoč, ni nujno, da jo pravočasno tudi dobijo. Kot pravi Pustoslemšek, je v nekaterih regijah psihiatrov dovolj, medtem ko v drugih ni pokritih niti 10 odstotkov potreb. Še huje pa je po njegovem v regijah, kjer nimajo pedopsihiatra, ki bi pomagal takrat, ko se težave začnejo – v otroštvu in mladostništvu.

"Kaos je tudi na področju psihoterapije, kjer so nerazumno dolge čakalne dobe, obstaja pa kopica samoplačniških možnosti, ki si jih ljudje le težko privoščijo,“ še pravi.