Franc Hočevar se je rodil 4. julija 1946 na Gorenjih Jesenicah na Dolenjskem, končal je srednjo zobotehnično šolo, Pedagoško akademijo, takoj za tem še Visoko defektološko šolo v Zagrebu. Leta 1996 pa je magistriral iz poslovodstva. Pred 33-imi leti se je zaposlil pri Zvezi mladine Slovenije, predaval na Visoki šoli za socialne delo ter kasneje postal sekretar Sveta za zdravsto in socialo.
Konec sedemdestih je Hočevar prevzel mesto sekretarja za socialo pri Borutu Miklavčiču, danes direktorju zdravstvene zavarovalnice. "Skupaj sva sodelovala na takratnem republiškem komiteju za zdravstvo, kjer je Hočevar pokrival področje socialnega varstva" pravi Miklavčič, ki dodaja, da je bil Hočevar sistematik, delaven, natančen ter uspešen na svojem delovnem mestu.
Leta 1984 je postal direktor tedanjega Zavoda za rehabilitacijo. Znanci pravijo, da ga je Miklavčič pustil s težkim srcem, kar potrjuje tudi Miklavčič. Hočevar pravi, da je takrat prišel na zavod, kjer se je prav tako pojavila kriza vodenja zaradi odstavitve prejšnjega direktorja, ki so mu očitali nekatere afere. "Hiša je bila tako z vidika vodenja precej razrahljana," še dodaja Hočevar.
Za zavod se je takrat, pravi predstojnik prof. dr. Črt Marinček, ki je tam zaposlen še danes, začelo obdobje razvoja. "Tudi po njegovi zaslugi je tedanji zavod, zdaj Inštitut za rehabilitacijo, danes solidna celota in moderen rehabilitacijski center evropskega formata", poudarja predstojnik Marinček. Ne glede na vzpone in padce, pravi predstojnik, je bilo sodelovanje z njim zanimivo, saj Hočevarja, kot pravi Marinček, zaznamujejo "vztrajnost, delavnost ter dojemljivost za skupne ideje in cilje".
Začeli so graditi novo bolnišnico, se usmerjati v nevrološko rehabilitacijo - torej poškodbe možganov, živcev in hrbtenjače - ter vlagati v tehnološki razvoj. Danes je inštitut ena redkih zdravstvenih ustanov, ki je lani brez zdravstveno socialnega varstva prislužila 400 milijonov tolarjev. Kot poudarja Hočevar, pa je zanima predvsem struktura. Denar namreč ne prihaja samo od pacientov – od pacientov pride le dobra polovica finančnih sredstev. "Prodajamo pa vse, kar imamo. Storitve kuhinje, bazena, lekarne, seminarjev in knjig, ki jih napišemo," pravi Hočevar. Pravzaprav je bil prav to njegov moto vseh 20 let. "Moraš gojiti filozofijo trga prodaje, da prodaš izdelke, ki jih lahko proizvedeš kot stranski produkt. Prodaš vse, kar se da", dodaja Hočevar.
S tem si je priznanje, trdijo mnogi, četudi ni ekonomist, prislužil tudi med gospodarstveniki. "Ocenjujem ga kot profesionalca, ki ni obremenjen z osebnimi stališči in raznimi predsodki ali s stvarmi, ki bi lahko ovirale posle", je o njem dejal mag. Dušan Mikuš, predsednik uprave Fructal. V gospodarstvu pa je poznan tudi zaradi številnih humanitarnih akcij. Tako je s pomočjo zdravnikov, kot je ves čas poudarjal, izpeljal projekt pomoči otrokom, ki so zaradi vojne postali invalidi. Kot predsednik sodeluje tudi pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije in pri fundaciji Z glavo na zabavo. Za kakovost življenja mladih bi naredil vse, so povedali tisti, ki z njim sodelujejo. Idejni vodja projekta Z glavo na zabavo Saš Kravos je dejal, da je njegova strokovnost na tem področju nesporna, ter obenem izpostavil Hočevarjevo človečnost in človeške kvalitete.
Za svoje sodelovanje ne zahteva plačila, službenega vozila nima, celo kot Kučanovemu svetovalcu za zdravstvo so mu plačali 1500 tolarjev na uro. Vse to opravlja poleg svoje zaposlitve. Velike upe vanj, tudi zaradi filozofije, ki - pravi Hočevar - bo ostala enaka, polaga tudi minister za zdravje Dušan Keber. Keber je prepričan, da je Hočevar oseba, ki ve kaj hoče, ter da si je in da si bo tudi v prihodnje ustvaril vizijo o tem, kakšne cilje želi doseči, kar je, kot pravi Keber, za uspešnega menedžerja zelo pomembno.
"Z eno besedo lahko rečem, da gre za gospoda z veliko začetnico, in mislim, da je dobro izbran za novo funkcijo", pa poudarja vodja projekta Z glavo na zabavo Saš Kravos. Reference, pravijo poznavalci, ki si jih je z delom pridobil v preteklosti, naj bi mu v Kliničnem centru, če se bo s tem strinjala tudi vlada, prišle še kako prav. Za 58-letnega magistra pa je ta korak še en velik izziv pred upokojitvijo.