Ali smo po vaše že pripravljeni na Evropsko unijo? Pri tem ne mislim le politično in gospodarsko, temveč ali smo Slovenci tudi miselno že preklopili na Evropsko unijo?
Po opazovanju okolice moram reči, da na to absolutno nismo pripravljeni. Mnogi se namreč na primer sprašujejo, zakaj pravzaprav gremo v EU in kaj bomo s tem sploh pridobili.
Kam pravzaprav vstopamo, če govorimo v kontekstu propadle konference o prihodnji ustavni pogodbi EU?
V resnici se je zdaj pokazalo, da je nacionalna ideja absolutno preživela, in da vse evropske države smatrajo EU kot sredstvo za to, da uresničijo oziroma pospešujejo svoje lastne interese. To je bilo popolnoma jasno vidno zlasti zdaj ob tem tako imenovanem propadli ustavi, ker se je izkazalo ne samo, da je preživeta nacionalna zavest, temveč tudi z vsemi predsodki in predstavami o svoji veličini. Zato je propad te ustavne pogodbe bistveno širšega pomena. Pokazalo se je, da je treba povsem na novo razmisliti o odnosih v EU.
Precej se je špekuliralo, kakšen je bil ameriški vpliv na to, da so pogajanja propadla. Kam se naj pravzaprav Slovenija veže – bolj na evropske države ali na ZDA?
Ne bi se strinjal s tezo, da so ZDA bile kakršenkoli vpliven faktor za to, da so pogajanja propadla. To je že v Evropi sami bilo vgrajeno. Na eni strani so bili na primer Francozi, Angleži itd in vsak od njih je imel nek povsem svoj koncept. Angleži so bili vsebinsko popolnoma tiho, ker je popolnoma jasno, da hočejo še naprej imeti samostojnost v zunanji politiki, v obrambi, v socialni zakonodaji in zlasti pri davkih. To pomeni, da so te stvari šele zdaj prišle na površje, prej pa so bile popolnoma skrite. Amerikanci pa tukaj, v tem pogledu, pravzaprav nimajo nobene vloge.
Kdaj pa bodo ljudje začeli razmišljati o tem novem prostoru. Bo to takrat, ko bomo prevzeli evro in ko jih bo to neposredno prizadelo?
Ljudje razmišljajo o stvareh, kadar se jih neposredno tiče in ko jih neposredno zadane. Na pol fizično skoraj. Evro je danes tudi v že obstoječi EU resnično edina trdna vez, ki povezuje vse te države. Tudi za nas bo to pravzaprav najbolj pomemben zunanji akt. Mislim pa, da moramo mi celo bolj naglašati svoje lastne interese. Ne toliko govoriti, da bo zdaj po trinajstih letih konec naše nacionalne države. Obratno. Po trinajstih letih vstopamo v EU, zato da bi dejansko zaščitili svoj nacionalni obstoj.
V zadnjem času se je pojavilo tudi nekaj razmišljanj o prestrukturiranju političnega prostora. Tine Hribar pravi, da bi bilo potrebno centrirati politični prostor. Govori se o ustanovitvi novega Demosa, kaj na to pravite vi?
Demos je pokojni. Pokojnih pa ne oživljamo, zato da bi jih ponovno postavili na politično tribuno. Ampak dejstvo pa je, da s to politiko, kot je pri nas zdaj, enostavno ne moremo naprej. Z očmi navadnega volivca se vprašajte, koga naj sploh volim. Če volivcem ni jasno, koga naj volijo, pomeni, da nekaj ni v redu. Se pravi, da je nekaj potrebno preurediti.
Se pravi, da bi morale biti bolj jasne različne opcije?
Absolutno, saj pri nas pravih alternativ danes sploh ni. Opozicija, če pogledamo, ni predstavila še ničesar, takšnega, kar bi bilo različno od tega, kar je zdaj. Razlika je samo to, da je zdaj eden na oblasti, zdaj hočemo pa mi biti. To ni nobena alternativa.
Vidite mogoče koga, ki bi lahko to alternativo postavil oziroma, ki bi lahko še pred naslednjimi volitvami nekaj naredil?
To jaz ne vem, ker se tudi ne vključujem v aktivno politiko. Tako, da na to ne bi mogel odgovoriti.
