Gospod Bučar, letos mineva dvanajst let od plebiscita. Vi ste bili takrat predsednik skupščine, ki je razglasila samostojnost. Kako se spominjate tega dogodka?
Dvanajst je že kar precejšnja doba. Dogodek že tone malo v pozabo. Takrat smo bili popolnoma sigurni v zmago in v to sploh nismo dvomili. Čeprav, če človek danes pomisli nazaj, je bila stran veliko bolj tvegana kot se je nam zdelo. Seveda pa smo bili tudi sami presenečeni nad izjemno visoko udeležbo in pozitivnimi glasovi.
Zdi se, da je Slovenija po dvanajstih letih znova na prelomnici. Obeta se referendum o Evropski uniji in Natu. Kakšen izid pričakujete?
Mislim, da bo izid pozitiven v obeh primerih. Vsekakor mislim, da je vstop v Evropsko unijo mislim za Slovenijo nujnost in da gre za najboljšo izbiro, ker je enostavno samo ta izbira na razpolago. In tista izbira, ki je na razpolago je najboljša.
Kaj pa Nato?
Nato, kar se tiče pomembnosti, daleč zaostaja za problematiko Evropske unije. Vendarle tudi kar se tiče Nata, po mojem mnenju, nimamo dosti izbire. Kaj veliko od Nata sicer ne pričakujem – bolj psihološki učinek in neke določene nove odnose v mednarodnih ozirih. Vojaško pa je za nas popolnoma brezpredmeten. Vendar, če je to neka, vsaj domnevna streha nad glavo, je dobrodošla, če nas ne stane prav preveč in mislim, da nas ne bo.
Letos je prišlo tudi do veliko menjav na političnem vrhu. Odšel je predsednik države Milan Kučan, na njegovo mesto je prišel Janez Drnovšek, generacija pa se je menjala tudi na vladi. Kaj pravite o tem?
To je dejansko tudi generacijska sprememba v vodilni eliti, kar bo nedvomno samo po sebi prineslo neke nove sestavine v našo politiko, ne glede na to, da vodstvo, vsaj strankarsko gledano, ostalo v istih rokah. Zato ni napovedi nekih velikih sprememb v politični usmeritvi, ampak vendarle, čim pridejo novi ljudje pridejo tudi novi izzivi in odgovori bodo nekoliko drugačni.
Kaj pravite na to, da praktično nimamo več opozicije oziroma da je opozicija šibka in neenotna, da imamo takorekoč dejansko enopartijski sistem?
S tem se strinjam. Gre za enopartijski sistem oziroma še slabše v nekem smislu – imamo oligopolni sistem. Se pravi, da se je enotna partija razdelila na več partij, ki pa vsaj približno nadaljujejo po metodah in odnosih do problemov isto politiko, kot jo je vodila partija, čeprav se lahko razlikujejo njihove preference. To je še veliko slabše, ker se je včasih točno vedelo, kdo je tisti, ki ima na nekem področju besedo, danes pa mislim, da jo ima vsak in zato je prerivanje za oblast tako močno, da to v veliki meri škodi problemom pred katerimi stojimo.
Pred dvanajstimi leti je bilo drugače.
Do takrat smo imeli eno partijo. Zdaj jih imamo več. Torej – pričakovanja so bila drugačna. Opozicija, ne mislim na strankarsko opozicijo, temveč na duhovno opozicijo - se ni postavila na noge. Ne ve, kje so njene alternative, ne čuti se zrele, da bi se soočila z novo situacijo, zato se je ta opozicija v veliki meri ali demoralizirala ali pa se je priključila domobranski liniji, ki pa je po svoji logiki izgubljena zadeva v preteklosti in tudi danes, tako da je to še dodatno povzročilo razkroj vse opozicije.
