Gašper po hudi nesreči: Te bolečine pri svojih najdražjih ne bi prenesel

Usedel se je na motor, in to je zadnje, česar se spominja. Osem dni zatem se je prebudil iz kome na intenzivnem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani.

Tja so ga prepeljali s helikopterjem iz novomeške bolnišnice, ki je bila po prometni nesreči njegova prva postaja. A poškodbe so bile tako hude in življenje ogrožajoče, da mu v Novem mestu niso mogli pomagati. V kliničnem centru so se za njegovo življenje borili v 12-urni operaciji. In uspelo jim je. Gašper je preživel. A zbudil se je precej drugačen, kot se je imel v spominu.  

Zgodilo se je po približno 15 minutah vožnje. Ko se je z glavne ceste na nepreglednem križišču vključeval na stransko cesto, je imel smolo, da se je iz nasprotne smeri, torej iz stranske ceste na prednostno, vključeval voznik kombiniranega vozila. Nista se videla in silovito sta trčila. Gašperja je vrglo v zrak, saj je bil kot motorist veliko lažja tarča od voznika kombiniranega vozila. Ob udarcu je utrpel poškodbo pljuč, zaradi česar je kri zalila njegove dihalne poti.

Reševalci so ga morali 20 minut oživljati, ko so, na srečo še dovolj zgodaj, prispeli na kraj nesreče. A tisto, kar je Gašperja za vedno spremenilo, je zlom vratnih vretenc. Zaradi teh bo tista zadnja hoja proti motorju, tistega 25. junija 2017, za vedno ostala v njegovem spominu.

Ko se je prebudil iz kome, mu sprva ni bilo prav nič jasno. K sreči so mu močna zdravila onemogočala, da bi doživel prevelik šok. Čez nekaj dni pa je doumel, kaj se je zgodilo in kaj to zanj pomeni. Za fanta, ki je imel pred sabo vse življenje, ki ga je zajemal z veliko žlico.

"To me je najbolj prizadelo. Jaz sem bil zelo energičen, igral sem nogomet, doma sem na kmetiji že vse delal. Bil sem fit, ves čas sem bil v pogonu. Potem pa nisem mogel niti zadnjice premakniti na postelji," pove danes 19-letni Gašper.

Gašper je zaradi poškodbe hrbtenjače v vratnem predelu tetraplegik. Na srečo je ohranil delno gibljivost rok, prstov pa ne more uporabljati. A vesel je za vse, kar je več kot nič. In to me je pri tako mladem človeku, ki je prej imel vse, resnično presenetilo. Kako to, da ni depresiven? Kako to, da ni jezen, razočaran? Kako to, da ni izgubil volje in nasmeha na obrazu?

Vprašala sem ga, od kod ta pozitivnost, od kod je mladenič vzel to moč, da nas je pričakal nasmejan, poln življenja in načrtov za prihodnost? "Ko se zbudiš, ne veš, kaj se dogaja, zakaj ležiš tam. Ko sem izvedel, za kaj gre, sem se samega sebe ustrašil, saj nisem vedel, kako bom to sprejel. Človek sebe nikoli tako dobro ne pozna, da bi predvidel, kako bo reagiral na takšno stvar, na takšno spremembo," je začel pripovedovati.

A postaven fant je nato naredil nekaj, česar so le redki zmožni, sploh pri rosnih 17 letih. Pogledal je v oči svojih staršev in svoje noseče sestre, ko so prišli k njemu v bolnišnico. Videl je grozo, strah, nemoč, žalost in obup v njihovih očeh. In vedel je, da če bo k temu dodal še svojo čustveno stisko, če si bo dovolil pasti v depresijo, če ne bo hotel okrevati, če ne bodo videli več nasmeha na njegovem obrazu, bo zanje še mnogo huje. "In te bolečine pri svojih najdražjih ne bi prenesel. In sem si rekel – veliko lažje bo, če bom sprejel svoje novo stanje, tako za moje starše, sestro kot prijatelje, kot pa da bi padel v hudo stisko in tega nikakor ne bi želel sprejeti. Sledil je teden dni, ko sem samo strmel v zrak bolniške postelje, in sam sebi razlagal, v kakšni situaciji sem, kaj bo zdaj," se spominja Gašper.

Gašper je torej pred sebe postavil ljudi, ki jih ima rad. V sebi je našel moč, da najprej pomaga njim, s tem pa nato še sebi. Šlo je na bolje. Sledilo je pet mesecev rehabilitacije v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani, kjer je srečal precej mladih, ki so, tako kot on, zaradi nesreče ali celo nespameti izgubili skoraj vse, kar so imeli prej v življenju. Tu se je Gašper naučil ceniti vsako, še tako majhno stvar. Pomeni mu, da noge vsaj čuti, čeprav jih ne more premakniti.

"Če noge čutiš, veš, kdaj si se popraskal, udaril. To pomeni veliko," pove. Tam se je naučil, kako zelo je lahko vesel, da delno uporablja roke, kajti tetraplegija, ki je pri njem delna, bi bila lahko 100-odstotna in potem ne bi mogel početi prav ničesar. Tako pa, seveda počasi in pazljivo, z dlanmi stisne kozarec (prstov ne more uporabljati) in lahko vodo nese k ustom. Lahko si nese nekaj hrane v usta. Lahko se obleče, pri tuširanju spodnjega dela telesa pa potrebuje pomoč, saj nima kontrole trupa. Tudi pri najbolj intimnem človeškem opravilu potrebuje pomoč.

Težko je sicer gledati njegovo mamo, ki je imela popolnoma zdravega sina, ki je že dolgo skrbel sam zase, kako ga znova oblači, kako mu na noge obuje športne copate, mu premika noge, ki jih Gašper le čuti, premakniti pa ne more in nikdar tega več ne bo mogel storiti.  A Gašperja, kot je videti, to ne gane več. Z veseljem pokaže svojo pridobitev. Pred hišo si na invalidski voziček natakne napravo s kolesom in se, z neke vrste kolesom z motorjem, ki pelje do 30 kilometrov na uro, odpelje samo po vasi.

To je svoboda, ki si jo mnogi, ki so imeli smolo, tako kot Gašper, ne morejo privoščiti. A fant od fare ima še veliko ciljev. "Dokazal bom, da se lahko marsikaj naredi tudi s tako hudo poškodbo, kot sem jo imel jaz," poudari. Lahko bi ostal doma, nagrabil kar se da veliko invalidnine, pokojnine, a Gašper želi delati, želi nekaj prispevati družbi, v kateri živi. Kot prvo pa si želi opraviti vozniški izpit, da se bo lahko nekoč sam odpeljal na kavo. To bi mu zdaj pomenilo največ.

Njegova končna želja pa je, težko verjeti, da bo nekoč spet sedel na motor. "Motor ni kriv, da sem imel nesrečo. In ne da si želim, jaz vem, da ga bom nekoč spet vozil," pove Gašper, preden se od nas poslovi s takšnim nasmehom, kot bi ga vsi radi videli pri svojih otrocih. Z nasmehom, ki kaže, da je Gašper srečen, da ima veliko želja in da je vesel vsake, še tako majhne možnosti, ki se v njegovem novem življenju zariše na obzorju.