Glas, ki ga pozna vsa Slovenija

Globok pravljični glas je več generacij spremljal v čarobni svet domišljije. Jurij Souček je bil tudi igralec, režiser, za njim so številne odrske vloge, ki jih je nanizal v 40 v Drami. Nemogoče ga je predstaviti v nekaj minutah, česar se zaveda tudi sam: ''Ker 90 let, je 90 let, jaz se s tem poklicem, gledališki igralec, režiser, ukvarjam recimo 70, 75 let.''

V Ljubljani rojen deček češkima staršema, ki sta se k nam priselila leta 1927, je že od malih nog dajal vedeti, da je drugačen: ''Kar naprej sem moral neka recitirat, sem moral nekaj peti.''

V šoli je bil odličnjak, v gimnaziji pa je prišla prva ljubezen: ''Ja, taka, da smo ... punca je hodila po eni strani ceste, jaz pa po drugi, vmes pa je bila prijateljica'

Talent in notranji klic sta ga gnala v igralske vode

Po vojni se je vpisal na igralsko akademijo, a proti volji svojih staršev. To je ostala pri Součku velika bolečina, ki se je še vedno spominja:''Niso hodili, me niso nikoli videli, niti enkrat. Pa na trgovsko akademijo so me dali, hoteli so me narediti direktorja tovarne recimo ali pa prokurista, ali pa nekaj takega."

A talent in notranji klic sta ga gnala v igralske vode. V gledališču je začel kot statist, v času takoimenovanega žlahtnega realizma in zelo dolgih predstav. ''Predstave so imele velike pavze, pa najprej malo smeha. Na odru 57 sem imel svoja prvo vlogo, ko sem igral Kreona v Smoletovi Antigoni, in tam sem se pravzaprav okužil z gledališčem.''

Prvi igralec v bivši Jugoslaviji, ki se je na odru slekel

Souček je bil prvi igralec v bivši Jugoslaviji in tudi širše, ki se je na odru slekel. "Ja, ne čisto, ne. Tako je bila ena rož'ca tam.'' Imel je veliko tremo, ki pa se je je znebil na precej nenavaden način: ''Slekel sem se do golega in sem po gledališču hodil, da sem se sam pred sabo znebil sramu. Z dvigalom sem se peljal do vratarja in z njim malo pokremljal, kako ste kaj.''

Vsaka predstava ima številne anekdote, ki se jih Souček spominja, kot bi se zgodile včeraj: ''Debela knjiga bi bila. Bi jo napisal, ampak, v Sloveniji ni varno pisat knjige, takoj imaš tožbo.''

Želi si le zbirke svojih pesmi

In kaj vidi človek duhovitega značaja, polnega življenja, ko se pri 90 obrne čez ramo? ''Otroci so odrasli, Milena je tukaj, da me čuva. Vse je fino. Če imaš tak značaj, lahko pa začnem tudi jamrat ne.'' Na vprašanje, če ima še kakšno neizpolnjeno željo, pa odgovori zelo hudomušno: ''Da bi zdaj računalnik dobro delal, ker mi ga nekaj 'biksa'.''

A ga njegova ljubezen, sopranistka Milena Morača hitro popravi. Nekaj si tako ona kot Jurij iskreno želita: ''To bi bilo pa res lepo, pa nič ne bi prevelikih investicij potrebovalo, če bi zbrali Jurijeve šansone, Jurijeve songe iz predstav, iz risank, po mojem bi to bila ena čudovita zgoščenka.''

Po tem, kako čustveno poslušata njegove pesmi, ki jima tudi zarosijo oči, lahko sklepamo, da bi jima takšno darilo res veliko pomenilo.