S senčnikom namesto sedeža: 'Da bo pivo ostalo hladno'

Jerneja in Primož vsako leto na isto mesto pod Vršičem pripeljeta nov kavč, ki ga poiščeta prek prijateljev ali spleta: "Nekomu narediva uslugo, da mu ga ni treba odpeljati na odpad, saj to potem storiva midva," skomigneta z rameni, ko ju povprašamo o letošnji temnordeči pridobitvi. Letos sta šla ponj v Podbrezje.

Tudi tokrat pa sta se skupaj s prijatelji, hladilno torbo in prigrizki udobno namestila na svojo jaso na sredini vršiškega klanca med 11. in 12. ovinkom, kjer sta čakala tiste, ki so proti vrhu gonili z malimi kolesi brez prestav. In kaj bi se zgodilo, če bi eno leto prišla gor in videla, da jo je zasedel že nekdo drug? "Točno to sva se danes tudi midva danes spraševala na poti sem," priznata. "Zjagala bi jih," Gorenjca v svojem narečju smejte izstrelita, da bi zagotovo pregnala vsiljivce. 

V resnici ne drži, da svoje jase ne delita. V ozadju na razgrnjenih odejah sedita dve temnolaski. Ana je s ponijem na Vršič že kolesarila tudi sama in takrat je opazila to odlično mesto za opazovanje dirke. Ker je njen brat Primožev prijatelj, ga je poklical in povprašal, ali bi se jima lahko pridružil še kdo. In tako sta se ob slavnem kavču znašli še Ana in njena prijateljica Špela.  

Po cesti navzgor prihaja skupina fantov, ki v rokah nosijo krede in na od sonca zbledeli asfalt začnejo izpisovati besede spodbude. Luka Kovačič jih ni potreboval, mimo 23. ovinka že čisto pod vrhom spet prikolesari ves nasmejan in čil, videti je, kot da se je s kolesom odpravil le do trgovine. Pa čeprav je skoraj izboljšal uradni rekord proge 39:39, ki je prav v njegovi lasti – tokrat je štoparico ustavil na dobrih 40 minutah.

Za sina Jako tik pred ciljem navijata Mirjana in Boris. Mama je prišla z električnim kolesom, oče pa kar z običajnim: "Se ne damo," zmagoslavno dvigne pest. Malčka Neja in Tilen s plastično sireno glasno hupata za Srečka, ki je bil lani četrti. "Spodbuda za someščana Novomeščana," pravi mama Suzana, a Srečko je hkrati tudi član družine, saj je njen svak.

Na vrh Vršiča je v velikem slogu prikolesaril David. Prijel se je za krmilo kolesa in v vsesplošno zabavo zbranih stopil na prtljažnik. Da bo v cilj prikolesaril stoje, se je odločil šele nekaj sekund prej. Reševalec iz Kranja je še vedno poln energije, čeprav je prišel iz nočne izmene, zjutraj pa se udeležil še padalske tekme: "Hike & Fly. Hodi in leti. Na vrh Vitranca moraš peš, dol pa se spustiš z jadralnim padalom. Tam sem bil drugi," se pod širokim nasmehom zasvetijo beli zobki. Tudi pedala na Vršič je popoldne vrtel zelo uspešno, saj je bil med tistimi, ki so vrh dosegli v eni uri.

Pisanih prizorov tam res ni manjkalo. Peter je kolesaril oblečen v medveda. Čeprav je prišel s prijatelji, so se oni odločili, da bodo tako kot prvo leto nastopili v konvencionalnih retroopravah, se sam ni pustil motiti in si je pač navlekel kožuh.

Ajda, Mojca, Tadej in Mitja so za potrebe ocenjevanja najboljše retrooprave sestavili slovensko bob ekipo: "Če jo ima Jamajka, jo lahko ima tudi Slovenija," so se pridušali. Bob so sicer nato pustili v dolini: "Še sama sem komaj prilezla do gor, kako bi še bob vlekla s sabo," prizna zasopihana svetlolaska.

Pierluigi in Alexis sta prišla iz Trsta, na glavo pa sta si poveznila kostum banane: "Banana je preprosto lep sadež. V naravi te samo čaka, da jo odpreš," se smejita. Upala sta, da bosta v njej lahko tudi kolesarila vse do vrha, vendar se ni izšlo čisto po načrtih. Bolje se je odrezal Martin, ki se je v kopalnem plašču in z brisačo na glavi spremenil v Meliso, kot je dejal. S tem turbanom na glavi je nato uspel priti tudi do vrha, le enkrat se mu je vmes razvezal in padel na tla. 

Klemen in prijatelji so palčki, sedem jih je bilo. Kje pa imajo Sneguljčico? "Gor na Vršiču, zdaj gremo ponjo," so pred štartom resno pripovedovali pravijo Trmoglavček, Feclavček, Porivalček in druščina.

Navzgor je Dejan ves čas kolesaril v stoje. Ni sploh imel sedeža, saj je v odprtino na okvirju ponija namesto njega vtaknil senčnik. Zakaj, zaboga? "Da bo pivo do vrha ostalo mrzlo," pokaže na rožnato hladilno torbo, privezano na prtljažnik. Skozi cilj je sicer prišel s senčnikom v roki: "Tik pod vrhom se je palica zlomila, ker je tako pihalo."

Že pred začetkom dirke smo med vožnjo proti vrhu na postojanki sredi hriba opazimo trojico v rožnatih majicah in z lasuljami, pri mizi pa so parkirani poniji.  Tik pred koncem uradnega merjenja časa, ki se po dveh urah ustavi ob 17.00, skozi cilj pride sedem takih. Sebastjan prizna, da so trije od sedmerice letos malo "pogoljufali". Ob 13. uri so se počasi odpravili na pot, nato pa ostale prijatelje počakali na počivališču, kjer so udobno nameščeni mahali ostalim tekmovalcem. Sedmerica je nato skupaj prišla v cilj, še vedno so Tomaževa ekipa, z njegovo sliko na majicah. Kolesarijo namreč v spomin na prijatelja, ki je bil pred štirimi leti zadnjič tam z njimi, preden jih je prezgodaj zapustil.

Zlomi, šivi, buške

Aleksander in Primož pa sta bila oblečena v meniha in duhovnika: "Da požegnava vse, da varno pridejo gor in dol". Prišli so, vendar morda ne čisto vsi in ne povsem varno – prenagli spust navzdol je vsako leto terjal tudi kakšno razbito koleno in kapljo krvi.

Tokrat pa so se zaradi zvoka siren, ki se je rezko zarezal v poznopopoldanski sobotni vrvež in naglega posredovanja reševalcev na strmem klancu, so se nekateri zbali tudi najhujšega. Po naših informacijah so dve osebi prepeljali v jeseniško bolnišnico, vendar ni šlo za življenjsko ogrožajoče poškodbe, kot je zvečer zaokrožilo po Kranjski Gori, so nam danes potrdili na Policijski upravi Kranj.

Ta sreča v nesreči pa je lahko tudi opomnik, da se dirka ne konča na vrhu Vršiča, ampak šele, ko se varno vrne na prireditveni prostor pod glavni oder na parkirišču pri Hotelu Kompas in se brezskrbna večerna zabava lahko začne ...