V zahvalo, ker so ga rešili po hudi nesreči v gorah, jih je odpeljal na vrh najvišjega dimnika v Evropi

"Bil je krasen, sončen dan. Bil sem v kratkih hlačah, soplezalec v dolgih. Zjutraj sva krenila peš iz Logarske, šla mimo bivaka GRS, kjer sva pustila palice, in se zagrizla v strmino, v brezpotje Suhi prask na Mrzlo goro," letošnji 24. oktober opisuje Branko Povše. Dan, ki ga je že navsezgodaj zjutraj pozdravilo sonce, se je okoli 13. ure sprevrgel v nočno moro vsakega ljubitelja gora. Domov se je z Mrzle gore namreč vrnil le eden od njiju.

24. oktobra ob 12.45 je Mrzla gora v svoje nedrje za vedno zagrnila Marka Kocjančiča, izkušenega gornika in ljubitelja gora, ki mu usodna tura ni bila neznanka. S prijateljem, prav tako izkušenim gornikom Brankom Povšetom, s katerim sta osvajala domače in tuje vrhove, sta se tega dne odločila, da se odpravita proti Mrzlemu vrhu čez greben. "Tu sva bila prvič oba in načelni dogovor med nama je bil, da je na grebenih on veliko bolj izkušen in gre naprej ter išče prehode. On je tudi preučil samo pot in imel s seboj natisnjen zemljevid in opis. In tako sva šla malo po levi in malo po desni strani, tik pod Mrzlim vrhom pa strogo po grebenski rezi," njuno pot opisuje Branko, ki je svojega prijatelja med vzponom večkrat fotografiral, tudi le nekaj trenutkov pred usodno nesrečo. "Pospravim fotoaparat in slučajno pogledam, ko on nenadoma pada skupaj s skalo brez besed v škrbino zgolj okoli sedem metrov stran od mene. Ven se zakadi samo prah in vse utihne. Takoj sem vedel, da je konec."

Marku ni bilo več pomoči, saj je zgrmel v globok prepad, Branko je ves pretresen ostal ujet na gori. "Poskusim poklicati pomoč in ugotovim, da ni signala. Zakličem in se na dveh krajih spodaj oglasita dva para planincev, ki pokličejo pomoč," pripoveduje. "Takoj sem vedel, da soplezalcu ne morem več pomagati, lahko samo sebe ogrozim in spravim v nevarnost, če grem kakorkoli poskušat pomagat ali naprej tam mimo do vrha ali se sam vrniti brez opreme po najini poti v šoku," opisuje težke razmere, v katerih se je znašel. Vsa njuna alpinistična oprema je bila v Markovem nahrbtniku, razen čelade, ki jo je imel Branko na glavi, ter nekaj hrane in vode, pa rezervna oblačila.

Kaj se je zgodilo Marku? "Zaradi obremenitve se mu je skala, na katero je stopil, zapeljala v prepad na slovensko stran. Zaradi erozije, razsutosti naših gora," pravi Branko. Nesreča se je zgodila nekaj pred 13. uro, po Branka pa so reševalci s helikopterjem prišli ob 16.15. Tisti dan namreč helikopter prej ni bil na voljo, saj je reševal življenje na drugem koncu Slovenije, na Obalo je namreč peljal inkubator za novorojenčka. Zato je bila aktivirana tudi peš ekipa GRS Celje. "Deset fantov in en reševalni pes so bili kmalu na Okrešlju in vsi so prihiteli nama na pomoč, tudi z nosili na kolesu, ki pa niso bila potrebna. Prvi reševalec je bil zgolj pet minut oddaljen od mene, ko je prišel helikopter," pripoveduje. Helikopter je z vitlom dvignil Branka in ga odložil v podnožju stene, nato pa se vrnil po pokojnega Marka. "Mene bi v vsakem primeru s pomočjo vrvne tehnike spravili dol, ker sem bil ujet na grebenu. Pot nazaj je bila prenevarna zame samega brez opreme in v šoku, naprej pa je bil del grebena razrahljan zaradi podora."

Nesreča v gorah ne počiva, dogaja se tudi zelo izkušenim

Nesreče se dogajajo tudi izjemno izkušenim, opozarja. "Marko je bil izjemno izkušen, eden najbolj izkušenih za prečenje grebenov poleti in pozimi. 80 odstotkov tur je naredil sam, za ostalo je imel štiri hribovske prijatelje in eden od teh sem bil tudi jaz. Imel sem izjemno čast, da je tudi meni odkril lepote desetih grebenov pred tem in vsi so bili daljši ter bolj zahtevni od tega."

Branko, ki ima prav tako precej gorniških izkušenj, je tistega dne spoznal, da nisi nikoli dovolj previden. "Prečenje grebenov bo še ostalo, vendar ne več tako izpostavljenih v smislu načetih z erozijo. Marka močno pogrešam, bil je edinstven in neponovljiv, skromen, tih, zadržan, hkrati pa kljub zdravstvenim težavam z neverjetno energijo ter mirnostjo in preudarnostjo zanesljiv sopotnik na najtežjih terenih."

Požrtvovalnost gorskih reševalcev danes še bolj ceni. Kot opozarja, se moramo zavedati, kako neprecenljivo je, da so nam v vsakem trenutku na voljo dežurna helikopterska enota in GRS ekipe, ki so razdeljene po posameznih območjih Slovenije. "So fantje z znanjem in opremo, ki ti nesebično priskočijo na pomoč, če se znajdeš v gorah v težavah. Tudi moj prijatelj alpinist, s katerim sva zlezla marsikam v Alpah, je danes član GRS Radovljica, in to so sami plemeniti fantje, vrhunsko usposobljeni za vse razmere za reševanje v gorah."

Neobičajna zahvala reševalcem

Branko je velik adrenalinski navdušenec in avtor reguliranih uradnih vzponov na najvišji dimnik v Evropi in najvišjo stavbo v Sloveniji – s 360 metri je to Dimnik Trbovlje. Zato je prejšnji konec tedna v zahvalo za nesebično pomoč na vrh dimnika popeljal ekipo GRS Celje. Na povabilo se jih je odzvalo 14. Na lepo sončno soboto se je tako skupina izkušenih gorskih reševalcev povzpela do vrha in nato splezala še nazaj dol v vsega treh urah. Nasmehi na obrazu so pričali o navdušenju, saj gre za nepozabno doživetje. "To sem jim obljubil že na dan tragedije. Sem jim dejal, da je to najmanj, kar lahko naredim za njih, in jim bom v imenu obeh večno hvaležen. Seveda vzpona na dimnik ne bi bilo, če ne bi vsega skupaj dovolil vodja HSE - Energetske družbe Trbovlje Ervin Renko, ki upravlja z dimnikom. Vzpon je namreč potekal v okviru vzdrževalnih del."

V ekipi celjskih gorskih reševalcev, ki so se odpravili na vrh dimnika, je bil tudi predsednik PD Celje Matica Franc Povše, ki je bil nad vzponom in prelepim razgledom z vrha navdušen. Njegovo ime smo zadnje čase povezovali predvsem s požari dveh zelo priljubljenih planinskih postojank – Kocbekovega doma na Korošici in Frischaufovega doma na Okrešlju. Oba sta namreč pogorela do tal. Letošnje leto je bilo za PD Celje Matica tako zelo stresno. In težavam kar ni videti konca. Neznanci so se namreč lotili zavetišča njihovih gorskih reševalcev v bližini pogorele koče, iz katerega so odnesli za več kot 4000 evrov vredne reševalne opreme. Že tako gorske reševalce pesti pomanjkanje sredstev, zdaj pa jih je doletel nov udarec. Najbolj pa jih boli, da lahko nekdo krade tistim, ki se nesebično žrtvujejo, da pomagajo drugim. Zdaj bodo morali vso opremo nadomestiti, ker pa je ne bodo mogli več hraniti v zavetišču, jo bodo morali prinašati s seboj iz doline, kar bo otežilo reševanje.

Glede na zadnjo statistiko posredovanj gorskih reševalcev za letošnje leto pa bo pomoč reševalcev še kako pomembna, saj je bilo letos precej več intervencij kot lani, pa tudi žal več smrtnih žrtev v gorah. Do 10. decembra letos so izpeljali kar 587 reševalnih akcij (medtem ko lani vse leto 537), od tega 41 s smrtnim izidom (lani 31). Več o tem, pa tudi o tem, kako varno pozimi v gore, pa v članku Opozorila pred zimskimi obiski gora: letos v naših gorah umrlo že 41 ljudi.