'Na gori, v mrazu, smo bili že dobrih pet ur in delo je bilo fizično zelo naporno'

Preteklo nedeljo malo po 13. uri so gorski reševalci dobili poziv, "poškodba kolena, vrh Begunjščice, zbor Draga". "Hitro sem pogledal skozi strešno okno in modro nebo brez oblačka mi je narisalo nasmeh na obraz. Vsi smo pričakovali, da se bomo peljali proti Robleku in tam počakali na pomoč iz zraka," opisujejo in dodajajo, da so pričakovali, da bo helikopter poškodovanko v nekaj minutah pobral in jo prepeljal v bolnišnico. 

A ni bilo tako. Že ob prihodu v dolino Drage so opazili sunke vetra, usedli so se v terenska vozila in odpeljali na planino Preval, pograbili potrebno opremo in se peš odpravili proti vrhu Begunjščice na 2060 metrih nadmorske višine. 

Preko postaje so med vzponom spremljali pogovor med vodjem intervencije in pilotom helikopterja in po 20 minutah zaslišali: "Toni, mi obračamo, sunki vetra so premočni, tudi na gozdni meji smo neuspešni. Nadaljujte klasično. Srečno, fantje!"

Pospešili so korak, na grebenu pa so jih pričakali sunki vetra, zaradi katerih jim je postalo jasno, zakaj se je helikopter obrnil, zgodbo nadaljujejo gorski reševalci. "Ko je veter potegnil čez greben, smo se komaj obdržali na poti. Na vrhu zagledamo skupino ljudi in premraženo poškodovanko." Reševalci so ji nudili prvo pomoč in jo ogreli z bivak vrečo in folijami. Pripravili so nosila in naredili načrt za sestop. "Odločili smo se, da se ne bomo vračali na planino Preval, ampak bomo po Smokuškem plazu s štafetnim spustom poškodovanko spustili v Zelenico. Razdelili smo si naloge in se lotili dela." 

Delo je potekalo utečeno, nadaljujejo, in iz sidrišča v sidrišče so prepenjanja tekla hitreje in bolj gladko. "Ves čas nas je veter opozarjal, da na gori nismo sami." Po nekaj sto višinskih metrih so se prebili do melišča in nato nadaljevali spust. "Takrat smo bili na gori, v mrazu, že dobrih pet ur in delo je bilo fizično zelo naporno. Menjave na nosilih so postajale hitrejše, saj se tam človek najbolj utrudi. Po skoraj šestih urah smo končno prispeli do našega terenskega vozila." 

Poškodovanko so naložili v avto, reševalce pa je čakala še hoja v dolino. Okoli devete ure zvečer so jo predali reševalcem z reševalnim vozilom, sami pa so se odpeljali nazaj v dolino Drage po njihove avtomobile, naredili analizo in se končno odpravili domov. "Ura je bila 10 zvečer, ko so nas doma že objemali naši bližnji, mi pa smo popadali v postelje in se predali zasluženemu počitku. Še enkrat se je izkazalo, kako se lahko življenjsko nenevarna poškodba visoko v gorah izkaže za resen problem. Kljub težkim razmeram in zelo nizkim temperaturam se je na srečo vse izšlo bolje, kot smo si upali želeti."