V Sloveniji je okoli 700 gorskih reševalcev, ki v gorah prostovoljno rešujejo druge in pri tem tvegajo lastna življenja. Ob izgubi enega svojih, kot se je to zgodilo ta teden, je bolečina, ki jo občutijo, znana le tistim, ki so v gorah izgubili prijatelja, kolega, nekoga, ki je z njimi še pred nekaj urami reševal življenje, pri tem pa izgubil svojega. Sneg, veter, mraz, dan ali noč - vse to postane po enem samem klicu na pomoč nepomembno.
Janko Rekar, oskrbnik Doma na Krederici, ki je bil tudi sam med tistimi, ki so ga reševali, je povedal, da so reševalci ob svojem delu "iz sebe izsesali tudi zadnjo kapljo znoja."
Toni Smolej, načelnik GRS Slovenije, pa je reševalce opisal z besedami: "To so delavci, intelektualci, zdravniki, so vsi tisti, ki so pripravljeni poleg svojih delovnih obveznosti, poleg svojih družin pomagati še nekomu po službi."
Lani so morali posredovati 240-krat, letos že 25-krat, pri tem pa so rešili kar nekaj življenj. Strah ni pomemben. Kot je povedal Janez Brojan, GRS Mojstrana: "Seveda je vedno v nas nekaj, kar nam daje neko mejo do kam, kako in zakaj. Ampak, če bi se zgodilo, da bi nas bilo strah, tega dela ne bi opravljali."
Včasih pa se pojavi tudi jeza. Predvsem takrat, ko so reševalce klicali zaradi neke malomarnosti, pijanosti ali zelo slabe opremljenosti pohodnika. Iztok Tomazin, zdravnik in gorski reševalec pa je povedal, da "v veliki večini primerov vse odtehta tisti dober občutek, da smo nekomu pomagali."
A čeprav, trdijo, da se zavedajo svojih meja, hkrati priznavajo, da je včasih lahko zabrisana. In tega, da bi storili vse, da bi nekomu pomagali, se dobro zavedajo tudi njihovi bližnji. V trenutku, ko zazvoni telefon, je vse razen reševanja ponesrečenca, na drugem mestu. Takrat je tudi družina v drugem planu, misli reševalca pa so osredotočene samo na reševanje.
Reševalci ne tvegajo samo, ko gre zares, pač pa tudi, ko se na to pripravljajo. Najbolj črn dan slovenskega gorskega reševanja doslej je bil junija 1997,ko se je med vajo na Okrešlju smrtno ponesrečilo pet vrhunskih gorskih reševalcev.
Večkrat se je razmišljalo o tem, ali bi morali imeti profesionalne gorske reševalce. Stališče države je jasno, kot je pojasnil Brane Drodel iz uprave za zaščito in reševanje, država meni, da je sedanja oblika organizacije, trenutno najbolj ustrezna rešitev. Somišljeniki pa so tudi med gorskimi reševalci. Ti so prepričani, da bi s pojavom denarja, amaterizem in čustva odpadla. "Odpadla bi tudi tista humanost, ki jo sedaj imamo," je prepričan Smolej.
In tako se bodo še naprej odpravljali v gore reševat in za to dobili 1.200 tolarjev dnevnice. Več niti ne zahtevajo.
Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, pravi pregovor. Kar pa ne velja za vse, pač pa za tiste, ki se podajajo v gore nepripravljeni in nepremišljeno, in zaradi katerih na kocko postavljajo življenja tisti, ki jih morajo, ko se znajdejo v težavah, reševati.
