Državno vodstvo bo odločilo, katera opcija je najboljša za zagotavljanje nacionalne varnosti v času, ko se Slovenija približuje cilju, ki ga je 99 odstotkov parlamentarnih strank zastavilo leta 1995 z odločitvijo, naj država razvija lastno obrambno varnost, ob tem pa poišče tudi širši varnostni dežnik, je svoje stališče o evroatlantskih integracijah zastavil minister za obrambo Anton Grizold na okrogli mizi, ki jo je organiziral poslanec Dorijan Maršič. Ob tem je minister nanizal pet možnosti, ki jih je Slovenija imela leta 1990 za oblikovanje obrambne politike: ustanovitev Slovenske vojske in članstvo v Združenih narodih ter sprejem sistema kolektivne varnosti; pridobitev statusa oborožene nevtralnosti; vključitev v procese povezovanja v EU in Nato; sklepanje bilateralnih obrambnih sporazumov; in kot zadnje kombinacija naštetih.
Minister meni, da je Nato obrambna organizacija, ki je EU nima. Slednja prav tako ni oblikovala inštrumenta, s katerim bi postala celovit subjekt mednarodne politike, saj nima realnih inštrumentov za ustavitev konfliktov, je utemeljeval prednosti vstopa Slovenije v Nato minister Grizold.
Minister Grizold sicer ni navedel podatkov, kolikšen strošek predstavlja za državo vključevanje v Nato. "Manjše države manj plačujejo in več dobijo," se je glasil odgovor ministra za obrambo. Ob izteku okrogle mize je minister Grizold povedal, da potrebno oblikovati nacionalno obrambo v racionalen in učinkovit obrambni sistem. "V Nato ne silim z glavo skozi zid," je sklenil minister Grizold.
