Pred referendumom so bili nasprotniki Nata kar precej glasni, danes pa so v parlamentu le mirno protestirali. So se torej strasti umirile?
Mislim, da ljudje razumejo, kako se zapleta mednarodno varnostno okolje, da je postalo izjemno nepredvidljivo, in da ni države na svetu, ki bi lahko bila izven različnih virov nevarnosti. Prepreičan sem tudi, da se ljudje zavedajo tega varnostnega okvira, v katerega stopa Slovenija v okviru Severnoatlantskega zavezništva.
V tujini protestirajo predvsem takrat, ko odhajajo njihovi vojaki na krizna žarišča. Jutri v še vedno nemirni Afganistan prvič odhajajo slovenski fantje. Se bojite zanje?
Ne, s fanti sem govoril. Zelo dobro so pripravljeni, izjemno motivirani. Vojaški poklic je pač tak, da zahteva nenehne preizkušnje tudi v realnem okolju. In mednarodne mirovne operacije so takšno okolje.
Pričakujete proteste tudi pri nas?
Ne pričakujem nobenih demonstracij.
2. aprila bodo pred sedežem Nata dvignili tudi slovensko zastavo. Kaj to pomeni, bo Slovenija od takrat povsem polnopravna in enakopravna članica, ali bomo morali izpolniti še kakšne druge zahteve?
Slovenija de facto že deluje kot polnopravna članica. V zadnjem letu smo sodelovali v procesih odločanja, v začetku aprila pa bo celo formalnopravno postala polnopravna članica. Da pa bo enakopravni partner, pa mora biti verodostojna. Torej, v okviru svojih obrambnih reform mora narediti tisto, kar mora zaradi sebe, seveda pa mora tudi prispevati v sistem kolektivne obrambe.
Že leta 2005 naj bi Slovenska vojska v Nata prispevala tako imenovane reakcijske sile, nekakšno elitno vojsko. Koliko smo sploh sposobni prispevati v tak namen?
Mi smo sposobni. Slovenija si ne more privoščiti kvantitete, mi bomo prispevali kvaliteto in mi smo se že odločili, da bomo prispevali vod za radiološko, biološko in kemično orožje. To so vrhunsko usposobljene enote, ki seveda pomenijo izziv tudi za slovensko znanost in gospodarstvo, ne samo za vojsko.
