Ameriška administracija je z napadi na iranske jedrske objekte izbrala tvegano pot za reševanje konflikta, opozarja obramboslovec Klemen Grošelj: "Očitno on zdaj čuti potrebo po tem, da svetu dokaže, da je on tisti močan voditelj, ki bo odločil o vojni, o miru, če tako rečem".
Če bo Iran povračilno napadel ameriške baze, kar je v preteklosti že storil, bi to lahko vodilo v prve poskuse pogovorov, razlaga Grošelj. "Če pa se bo Iran odločil za neposreden napad ali pa ogrožanje stabilnosti sosednjih arabskih držav ali pa recimo zapiranje Hormuške ožine, kakšne koli teroristične asimetrične napade na recimo naftne terminale v zalivskih državah, potem pa je verjetno pred nami eskalacija," meni.
Raziskovalec Faris Kočan dodaja, da je to tudi osebna vojna Donalda Trumpa, ki želi svetu - predvsem pa Rusiji in Kitajski sporočiti, da so ZDA še vedno številka ena, - tudi tako, da še naprej neomajno podpira izraelski režim. "Ker tudi Netanjahu je stisnjen v kot, Gaza, Zahodni breg, obstajajo zelo močni signali s strani zahodne mednarodne skupnosti, da to, kar počne, absolutno ni več sprejemljivo po nobenih standardih mednarodnega prava in v tem kontekstu mora začeti zadovoljevati notranjo množico in za to je seveda Iran prikladen način," pravi.
Kaj stopnjevanje napetosti prinaša Evropi?
Morebitna eskalacija bi za Evropo pomenila občutno povečanje migracij, potencialnih radikalizacij ali terorističnih dejanj, je še prepričan Kočan. "Druga stvar pa je, da je absolutno ta napad ZDA tudi signal evropskim prestolnicam, za koga boš dvigoval te odstotke, ali je cilj dvigovanja obrambno-vojaških izdatkov ravno v tem, da se igramo individualne partikularne vojne nekih samodržcev, ali gre za širši premislek o tem, kako tlakovati odnose," izpostavlja.
In če je odnos Evrope do iranskega režima jasen - EU je sankcije proti Iranu zaradi hudih kršitev človekovih pravic uvedla leta 2011, - so članice pri vprašanju genocida v Gazi, pa tudi vojne v Ukrajini - še danes globoko razklane. Kar je slabo, opozarja Grošelj, saj Evropa na ta način izgublja položaj relevantnega geopolitičnega igralca.
"Če ne bomo sposobni preseči nekaterih partikularnih razlik, kot so odnos do Gaze, odnos do Bližnjega vzhoda, do ZDA, tudi odnos do Rusije, Kitajske, potem nam je usojeno, da bomo postali pač del neke interesne sfere ene od velikih sil," meni Grošelj.
Kar bi lahko poslabšalo kvaliteto življenja na stari celini. Po besedah Kočana bi lahko o eskalaciji tretje svetovne vojne odločali prav Kitajska in Rusija, ki pa zaenkrat takšnih namer - predvsem zaradi lastnih interesov - še ne kažeta, še pravi: "Je pa dejstvo, da je Bližnji vzhod vse bolj problematičen, vse bolj eskalira in vse bolj nepredvidljiv postaja z vidika zavezništev. Če omenimo samo Iran in Savdsko Arabijo, ki veljata za dve veliki nasprotnici v tem antagonizmu na Bližnjem vzhodu, Savdska Arabija torej Iran danes pojmuje kot bratsko državo."
Karte se vsekakor mešajo na novo, mednarodno pravo prehiteva vojaška moč, težave pa ima tudi ameriški predsednik, ki je napade na iranske jedrske objekte odredil mimo kongresa na lastno pest in s tem razburil tudi del kongresnikov iz lastne republikanske stranke.
