'Grožnje novinarjem ogrožajo demokracijo in so nedopustne'

Igor Pirkovič je konec junija na svojem Twitter profilu objavil zajem zaslona grožnje, ki je bila usmerjena proti njemu s profila Luka Marchessi. Pirkovič je v objavi zapisal: "Če se kaj zgodi. Nikoli ne veš ..." ter označil policijo. 

Novinar nacionalne televizije sicer pravi, da "drugih resnih groženj, razen nizkih udarcev, ki so del vsakdana", ni prejel. Povedal je, da se RTV Slovenija na grožnje svojemu zaposlenemu ni odzvala, hkrati pa je dodal, da delodajalca o tem ni uradno obvestil. "Tudi policija se ni odzvala, kar pa ne pomeni nujno, da primera niso prevzeli," je še pojasnil Pirkovič.

Uporabnika z imenom Luka Marchessi na Twitterju ni več.

Da je treba grožnje jemati sila resno, opozarja tudi strokovnjak za medije dr. Marko Milosavljević. Kot poudarja, je vsako grožnjo novinarjem, njihovim sodelavcem, medijskim ustvarjalcem in tudi medijskim hišam samim treba jemati popolnoma resno. "Organi, ki so zadolženi za pregon, bodisi policija bodisi tožilstvo, morajo stvari opraviti še bolj rigorozno in hitreje." Po mnenju izrednega profesorja novinarstva na FDV je namreč s tem ogrožena svoboda medijskega delovanja, s tem pa tudi demokracija v državi. 

Odločen odziv s strani pristojnih organov bi po Milosavljevićevem mnenju moral slediti, "ne glede na to, ali novinar prihaja z leve ali z desne in ne glede na to, ali gre za medij z leve, desne ali s sredine, komercialni ali javni medij. O tem ni dileme in pričakujem, da se bodo na to organi ustrezno odzvali ter zadevo preiskali. Tovrstni zapisi in grožnje so nedopustni."

V ZNP pozivajo organe pregona k pregonu groženj novinarjem
V Združenju novinarjev in publicistov, kjer Pirkovič sicer opravlja funkcijo člana upravnega odbora, ostro obsojajo grožnje s smrtjo, ki jih je bil nedavno na Twitterju deležen novinar javne televizije. 

"Gre za hude obtožbe in grožnje, ki so na žalost ostale brez odziva organov pregona in vodstva RTVS," so zapisali. "Tovrstne grožnje, ki počasi očitno dobivajo domovinsko pravico v slovenski družbi in so jih deležni novinarji različnih medijev, so nedopustne in nesprejemljive, najpogosteje pa ostanejo brez sodnega epiloga. Ne spomnimo se namreč primera, ko bi bil kdo za takšno početje kazensko preganjan in tudi obsojen. Zato na tožilstvo in policijo apeliramo, naj naredita več, da bodo tovrstne grožnje obravnavane z večjo resnostjo in zavzetostjo in da bodo na koncu dobile tudi sodni epilog."

V ZNP omenjajo tudi dvojna merila vodstva nacionalne televizije. Kot pravijo, se ta različno odziva na grožnje in pritiske proti njihovim novinarjem. Pri nekaterih naj bi se vodstvo odzivalo dosledno, ažurno in odločno, pri drugih grožnjah pa da odziva praktično ni. Kot primer so navedli grožnje zoper novinarja Jožeta Možino iz leta 2011, "da bi ga bilo treba povozit na prehodu za pešce". 

Milosavljeviću pa se ta del pisma ZNP zdi nenavaden, saj se sklicuje na dogodke pred devetimi leti. "Kljub temu, da gre za relativno podobne dogodke, ko je šlo za grožnjo novinarju, je to težko očitati sedanjemu vodstvu TV Slovenija. Ta očitek ni logičen, saj je takrat televizijo vodilo drugo vodstvo. Popolnoma bi razumel očitek, če bi se denimo neko vodstvo na različne načine odzvalo na podobne grožnje. Očitati, kaj je nekdo naredil leta 2011, je približno tako, kot da bi se sedanjemu ministru za obrambo ali za zunanje zadeve očitalo, kaj je storil nek njegov kolega leta 2011, po možnosti iz druge stranke in vlade."

Milosavljević pa ob tem opozarja tudi na hkratno nekonsistentnost Združenja novinarjev in publicistov. ZNP se namreč ni odzvala na zapis njihovega člana Vinka Vasleta, ki je na Twitterju pred nekaj meseci zapisal, da bi lahko Pirkovič poskrbel, da novinarka televizije Slovenija in njegova žena Ana Pirkovič, "parkrat padla po stopnicah". "Ne vem, ali se je na to odzval ZNP in tudi Pirkovič sam, kot predstavnik tega združenja in mož dotične osebe, ki je voditeljica na javni televiziji. Gre za poziv k nasilju nad žensko, in to k nasilju nad zasebno partnerko, kar je popolnoma nedopustno in potrebno najostrejšega odziva - ki pa ga žal očitno ni bilo," je dejal Milosavljević.

Pri Spletnem očesu, ki obravnava prijave internetnega sovražnega govora z omenjenim primerom niso bili seznanjeni. So pa opozorili, da  v primeru groženj mora za prijavo prizadeta oseba obrniti neposredno na policijo, pri žalitvah pa lahko zoper tistega, ki jo je razžalil, s pomočjo odvetnika poda zasebno tožbo.

V letu 2018 so prejeli 591 prijav sovražnega govora, od tega je bilo 35 domnevno nezakonitih primerov, v 21 primerih pa je bila podana kazenska ovadba. Podatki za leto 2019 so še v pripravi.