Hiša, kjer slovo ni le konec, ampak tudi čas za ljubezen

Zgodba družine Zale Hodnik se je s Hišo Ljubhospica začela letos julija, ko je hiša pod Golovcem za dvajset dni postala očetov zadnji dom.

"Zapustiti svoj dom je zelo težko, a takoj smo tukaj začutili, da nismo sami. Zelo nas je pomiril občutek, da je po nekaj dneh tukaj varen in se nam zahvaljuje, da tako lepo skrbijo zanj," se spominja Zala.

Hodniki hiše, ki jih večina povezuje s smrtjo in morbidnostjo, so za njihovo družino postali prostor, kjer se življenje ne ustavi, temveč dobi nove dimenzije.

"Nekaj najlepšega je bilo, da so vsakih nekaj minut prišle in vprašale: 'A kaj rabite? A boste en kompotek, a boste juhico z rezanci?' To mu je zelo veliko pomenilo, da so znale gospe lepo poskrbeti zanj," pravi Zala.

Februarja je Hiša Ljubhospica praznovala deseti rojstni dan. V teh letih je v njej našlo prostor, oskrbo in bližino 2115 ljudi. V 12 enoposteljnih sobah ljudje in njihovi bližnji najdejo mir in nov smisel v stvareh, ki jih težko sprejemamo.

"Kadar pokličejo svojci v stiski, ker imajo hude predsodke pred hospicem, druge možnosti namestitve pa nimajo, jih povabimo na ogled hiše, preden svojo ljubljeno osebo pripeljejo k nam. Ko vstopijo, vidijo in začutijo, kaj smo in kdo smo, vsi njihovi strahovi odpadejo," pojasnjuje Urša Končan, socialna delavka v Hiši Ljubhospica.

Pravilna nega ter podpora človeku in njegovi družini v zadnjih trenutkih življenja sta bistvo paliativne oskrbe, kamor sodi tudi naša edina stacionarna hiša Ljubhospica.

"Mesto stacionarnega hospica ima lahko v neki družbi zelo pomembno vlogo. Ne samo kot mesto, kamor lahko bolnik gre v zadnjem obdobju življenja in kjer se dostojanstveno zagotavljajo njegove potrebe v zadnjih dneh oziroma tednih življenja, ampak gre tudi za razvoj kulture in odnosa do tega," poudarja dr. Maja Ebert Moltara, vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu.

Po hodnikih hiše velikokrat odmeva glasba, saj imajo različne koncerte. Nasmehe rišejo tudi klovni Rdeči noski. Imajo pa še dva posebna terapevta – hišna mucka Žareta in Dareta.

Ko v Hiši Ljubhospica zagori sveča, se je eno življenje izteklo. Takrat ostanejo spomini in ljubezen. Prav to ljubezen ob izgubi očeta je v glasbo prelila tudi Zala, ki je operna pevka. Ko se je njen oče poslavil, je pela njemu v spomin.

"Bila sem počaščena, da sem lahko zapela za celo hišo. On je ležal in mi je bilo zelo težko, a zaprla sem oči in mu namenila zadnji koncert," sklene.

Smrt je tema, o kateri neradi govorimo, čeprav je del življenja, ki se mu nihče ne more izogniti. Hiša Ljubhospica pa nas uči, da slovo ni hip, temveč proces, v katerem so čas, bližina in ljubezen morda najdragocenejše, kar lahko podarimo drug drugemu.